Sredini Britoffi so tisti, v katerih je čas polje, po katerem se ta rubrika sprehaja nazaj in naprej. Tokrat po olimpijskih igrah, nabitih s politiko, nacionalnim dokazovanjem in medsebojnih obtožbah glede zlorabljanja olimpijskega duha.

Lahko bi bile katerekoli, a morda za nobene igre ne velja to tako kot za tiste leta 1936 v Nemčiji, ki je bila na vrhuncu moči in ugleda nacističnega režima. Seveda so bile tega leta najbolj slavne poletne igre v Berlinu. A še pred njimi je istega leta, kot je bilo to v navadi vse do leta 1992, potekala tudi zimska olimpijada. To je prav tako gostila Nemčija, kar je bilo tudi običajno, kadar so igre potekale v večji državi.

Zimsko olimpijado je Nemčija – z znatno manjšim pompom kot pol leta kasneje v Berlinu – organizirala na Bavarskem v za ta namen ustanovljenem Garmisch-Partenkirchnu. Do leta 1935 sta bila namreč Garmisch in Partenkirchen samostojna trga, ki sta se združila na zahtevo Adolfa Hitlerja prav zaradi olimpijade. Očitno se združitev do iger še ni povsem prijela, saj so časopisi kraj takrat poimenovali Ga-Pa. Dediščina fűrerja seveda ostaja, saj sta se mesti spojili v eno, ki od takrat redno gosti zimska tekmovanja.

Igre v Ga-Pa so bile šele četrte zimske olimpijske igre in prve, na katerih je bilo na sporedu tudi alpsko smučanje, in sicer zgolj kot kombinacija smuka prvi dan in slaloma naslednji dan. Pred tem so bili zimski olimpijski športi zgolj nordijske discipline, bob in pa športi na ledu: hokej ter hitrostno in umetnostno drsanje. Tudi zato je na igrah leta ‘36 nastopilo kar 646 športnic in športnikov – več kot dvakrat več kot v ameriškem Lake Placidu štiri leta prej. Kraljevina Jugoslavija je v Ga-Pa poslala 17 športnikov in nobene športnice. Vsi jugoslovanski predstavniki so bili Gorenjci, večinoma z Jesenic, iz Mojstrane in z Bleda.

Slovenski časopisi in celo radii so igre pozorno spremljali. Najbolj brani slovenski politični časnik Slovenec, ponavadi obseden z raznimi minornimi diplomatskimi obiski med evropskimi državami, je igram vsak dan namenil večji del ene izmed svojih strani. Kje je bila ta stran, je bralec izvedel, ko je prelistal časopis; včasih takoj za glavnimi političnimi novicami, drugič na koncu pred malimi oglasi. Igre so bile velika atrakcija, tudi zaradi relativno močne ekipe, in Slovenec je imel v Ga-Pa svojega poročevalca, ki je bil po koncu iger navdušen ne zgolj nad našimi tekmovalci, temveč tudi nad organizacijo.

In organizacija? Prvovrstna, na višku. Vse je funkcioniralo, vse je bilo na svojem mestu. Red in disciplina taka, da človek včasih res ni vedel, ali je bila olimpijada prirejena zaradi reda in discipline ali zaradi olimpijade same. Uniforma zraven uniforme, kontrola pri kontroli. Toda bolje je zahtevati pretiran red in pretirano disciplino, kakor bi pa zaradi malenkostnega nereda kaj ne funkcioniralo.

Največji jugoslovanski uspeh je bilo deseto mesto Franca Smoleja v kraljevski disciplini teka na 50 kilometrov na zelo zahtevni progi. Smolej, delavec z Jesenic, je nato nastopil tudi na naslednji zimski olimpijadi, ki je bila zaradi vojne šele leta 1948 v St. Moritzu. Tam je bil v isti disciplini s skoraj uro daljšim časom in petnajstim mestom drugi najuspešnejši jugoslovanski športnik tistih iger. Še danes je Smolej najuspešnejši slovenski smučarski tekač vseh časov. Tako je Slovenec poročal o njegovem največjem uspehu v Garmisch-Partenkirchenu.

Današnji tek na 50 km se je končal z dvema senzacijama: prva je bila, da so vsa štiri mesta zasedli Švedi, druga in nič manjša pa je bila, da je Slovenec Franc Smolej zasedel 10. mesto pred najboljšimi srednjeevropskimi tekači. Ko je torej Smolej premagal dva izmed najboljših Norvežanov, pomeni, da bi bil Franc Smolej na Norveškem tretji najboljši tekmovalec v vztrajnostnem teku na 50 km. Od srednjeevropskih narodnosti je zastopana pred nami samo Češkoslovaška s svojim odličnim tekačem Cirilom Musilom, ki pa je pretekel Smoleja le za dobro minuto. Pustil pa je Smolej za seboj Srednjeevropejce, ki so veljali za favorite. Tako je pustil za seboj vse Italijane, vse Nemce, Poljake, da ne govorimo o Amerikancih, Japoncih in drugih.

Novost zimskih iger leta 1936 je bila tudi to, da so navijači v Sloveniji igre lahko prvič spremljali v živo. Radio je bil sicer luksuz, a že precej razširjen. Poslušalstvo, ki je na sprejemnikih lovilo tudi tuje kanale, pa nad izvedbo težko pričakovanih prenosov v organizaciji Radiev Ljubljana in Zagreb ni bilo nič kaj navdušeno.

Listi so nam napovedali, da bosta zadnjo nedeljo ob 11 in 12 dva radio-napovedovalca – eden iz Zagreba, drugi iz Ljubljane – imela preko radia reportažo iz Ga-Pa, in to ob priliki tekme v slalomu. Res smo ob 11 nastavili aparate na ljubljansko postajo, ki pa je mirno prenašala naprej cerkveno glasbo. Končno je ob 12 zakukala kukavica in ženski glas je povedal, da bo sledila reportaža s tekme iz Ga-Pa. Napeto smo pričakovali poročila, kajti zanimalo nas je, kako se bodo naši odrezali. Bili smo namreč prepričani, da bosta tudi naša dva napovedovalca reportirala res dogodke s tekme, kakor smo že vse dni poslušali te reportaže z monakovske postaje. Napovedovalci s te postaje so res prikazovali preko radia tekme tako, da je tudi poslušalcem zastajal dih, ko so slišali, kako so tekmovalci rezali po progi, prehitevali drug drugega, se kopicali in padali ter na vse mogoče načine drveli proti cilju.

Kako pa smo bili razočarani, ko nam je napovedovalec začel opisovati pokrajino, nemško publiko, organizacijo, rezultate iz prejšnjih dni, kdo od naših sodeluje itd. itd. Predstavil je vsakega od naših tekmovalcev ter razložil njihovo zgodovino, kako so začeli smučati itd. Pretežni del časa – bilo je na razpolago samo 45 minut – smo poslušali stvari, ki smo jih že davno čitali v listih. Za splošno znane stvari pač ni bilo treba priključiti vse tri jugoslovanske postaje v Ga-Pa, odkoder smo pričakovali opisovanje napetosti, ki vlada med tekmo. Jasno je, da se mora čas ob priliki takih reportaž ekonomično izrabiti in da se mora reportirati to, kar napovedovalec pred seboj vidi. Ko je govoril drugi radio-napovedovalec – od ljubljanske radio postaje – se je vtikal vmes še vedno prvi – od zagrebške – in je bil nekako tak dirindaj kakor lansko leto ob priliki reportaže s Planice, ko so istočasno govorili v radio kar trije napovedovalci. Ne pričakujemo, da bi naši napovedovalci iz lastnega znali reportirati to in tako, kakor je treba. Mogli bi pa malo prisluhniti k drugim napovedovalcem in tam bi spoznali, kako se poslušalcem predočujejo tekme: od starta do cilja držijo poslušalce priklenjene na aparate tako, da trepetajo pri aparatih, kakor bi bili na tekmi sami.