Svet je trenutno v prav posebnih ekonomskih časih z mnogimi zanimivimi gospodarskimi pojavi, ki jih prinaša trenutno globalno dogajanje. Eden od njih je strma rast cene gradbenega materiala, kar je posledica pretirane priprave na gospodarski padec zaradi pandemije covida-19 in tega, da se ta kriza dejansko ni uresničila. Slovenija tu ni izjema, saj mnogi gradbeni projekti pri nas stojijo. Toda to je le vrh ledene gore širokega področja gradnje v Sloveniji, ki se bo najverjetneje razmeroma hitro stabiliziral in zato danes tudi ni v središču naše pozornosti. Ker je četrtek dopoldne in poslušate Neuradni list, bomo pod drobnogled vzeli predlog novega gradbenega zakona.

Ministrstvo med najpomembnejšimi novostmi zakona izpostavlja ponovno možnost gradnje objekta na investitorjevo lastno odgovornost že po dokončnosti gradbenega projekta, torej pred njegovo pravnomočnostjo. Bistvo pa strne v določbah o plačilu komunalnega prispevka, ki ne bo več pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Po novem bo investitor moral to dolžnost izpolniti pred prijavo začetka gradnje in pristojnemu organu tudi predložiti ustrezno dokazilo o plačilu prispevka.

Zgodba pa se, kakor je pri velikopoteznih reformah v navadi, ne konča pri bleščečih vladnih obljubah o učinkovitosti in digitalizaciji. Predlog zakona je namreč sprožil dva večja spora. Prvi so se novembra lani oglasili slovenski nevladniki, natančneje predstavniki nevladne okoljevarstvene organizacije Rovo. Izpostavili so dejstvo, da bi novi gradbeni zakon, če bi bil sprejet, prinesel povečanje upravne in sodne takse za pritožbe nad načrtovanimi projekti, kar bi otežilo delovanje okoljevarstvenih organizacij. Upravna taksa na pritožbo, ki so je nevladne organizacije trenutno oproščene, bo z novim zakonom znašala 0,1 odstotka investicijske vrednosti objekta, vendar ne več kot 1000 evrov. Sodne takse za iste postopke pa se bodo s trenutnih 148 evrov z novim gradbenim zakonom povzpele tudi do šestkratnika te vrednosti.

Drugi spor, ki ga je zanetil predlog, se odvija med zbornico arhitektov in inženirsko zbornico. Na prvi menijo, da novi zakon dolgoročno zavira delo arhitektov. Izpostavljajo, da je večina arhitekturnih lastnosti načrtovanih gradbenih projektov določena že s pridobitvijo gradbenega dovoljenja in da nova zakonodaja z bolj sproščenim pristopom h gradbenim dovoljenjem delo arhitektov tako rekoč prenaša na inženirje. Ti se z mnenjem arhitektov ne strinjajo in izpostavljajo, da je zakon zapisan na uporabniku razumljiv način, da prinaša izboljšave v gradbenem postopku in zagotavlja enake možnosti za vse vpletene stroke.

Novi gradbeni zakon je zakonska ureditev, ki kratkoročno najverjetneje ne bo imela velikih posledic, moč njenih dolgoročnih posledic pa bo, vsaj kar zadeva razmerja moči med strokami in vpliv nevladnih organizacij, vsaj nekoliko večja. Je tudi zadnji v vrsti vladnih predlogov, ki se sklicujejo na načelna vodila digitalizacije in izboljšanja učinkovitosti zakonov, hkrati pa ustvarjajo nove spore in zapletajo obstoječo ureditev pravnih razmerij med naslovniki, na katere zakoni najbolj vplivajo.