Deveta

Epidemija ebole, ki je v zahodni Afriki do zdaj vzela že več kot 3900 življenj, se nadaljuje. Zaradi grožnje s širjenjem okužbe v sosednje države, bo v Sierro Leone, poleg Združenih držav pomoč poslala tudi Velika Britanija. Poleg prve, ki v okuženo regijo pošilja dodatnih sto marincev, bo slednja poslala sedemsto petdeset vojakov. Te bodo na okuženih območjih sodelovali pri izgradnji centrov za zdravljenje okuženih. K izboljšanju razmer bodo prispevali tudi trije helikopterji, ki bodo med okuženimi območji prenašali zdravnike ter vojaška ladja, namenjena za sprejem nujnih primerov.

Erdoganov predlog o tampon coni med Sirijo in Turčijo, po svetu najdeva nove morebitne podpornike. Njegovo možnost sta namreč pripravljeni preučiti tako Velika Britanija kot Združene države Amerike. Po mnenju ameriškega zunanjega ministra Johna Kerrya, bi njena uvedba lahko omogočila, da za množico beguncev poskrbijo zunaj Turčije. Medtem, so kurdske sile ob letalski podpori mednarodne koalicije uspele zaustaviti ofenzivo borcev Islamske države na sirsko mesto Kobane. Ofenziva s tem, nikakor ni končana. Islamisti, ki so bili pregnani iz nekaterih mestnih četrti, so nov napad sprožili na vzhodnem delu mesta. Od začetka spopadov, ki za mesto potekajo od sredine septembra je bilo ubitih 400 ljudi.

Kenijski predsednik Uhuru Kenyatta je stopil pred Mednarodno kazensko sodišču v Hagu, ki ga obtožuje zločinov proti človečnosti. Obtožnica ga bremeni podpihovanja nasilja, ki je v Keniji vzniknilo po volitvah 2007, na katerih je zmagal takratni predsednik Mwai Kibaki. Opozicija pod vodstvom Raila Odinge je zmago proglasila za lažno, sledeči protesti pa so se hitro sprevrgli v nasilje, v katerem je življenje izgubilo tisoč dvesto ljudi. Obtoženec kakršnokoli odgovornost zanika. Obramba pa priznava, da proti njemu nima zadostnih dokazov, saj Kenijska vlada sodišču ni izročila dokaznega gradiva. Poleg tega je od sodelovanja v procesu odstopilo vsaj sedem prič, ki so bile bodisi podkupljene ali prepričane z grožnjami. Ob nizkih možnostih za obsodbo je mogoče, da sojenja sploh ne bo.

Že v včerajšnjem britoffu smo govorili o spremembi odnosa do nekaterih zaposlenih, ki jo uvaja trgovska veriga Wall Mart. Zaposleni, ki tedensko delajo manj kot 30 ur od zdaj naprej ne bodo več upravičeni do prispevkov za zdravstveno zavarovanje. O tem bomo obširneje govorili čez eno uro.

Deseta

Ameriški trgovec Wall Mart je oznanil, da bo svojim več kot 30.000 zaposlenim sodelavcem okrnil oziroma v celoti odpravil dosedanje izplačevanje zdravstvenega zavarovanja. Ukrep bo zadel najranljivejšo skupino delavcev, saj zadeva le tiste, ki imajo s koncernom pogodbo za polovični delavni čas. Nesrečneže Wall Mart tolaži s tem, da prelaga odgovornost za plačevanje prispevkov za zdravstveno zavarovanje na zaposlovalne agencije, ki mu posredujejo delo.

Ukrep resnično ne preseneča, pravzaprav se je Wall Mart za omenjeno potezo odločil relativno pozno. Pri njegovih tekmecih, denimo britanskemu Targetu, so že nedavno izvedli identičen  ukrep. Po sprejeti kontroverzni Obamovi reformi ameriškega zdravstvenega sistema Medicaid, je bila večina podjetij soočena s porastom stroškov za zdravstveno zavarovanje njihovih zaposlenih. A hudič se kot vedno skriva v podrobnostih. Omenjena reforma namreč predvideva delodajalčevo obvezno kritje zdravstvenega zavarovanja le za polno zaposlene delavce, torej tiste, ki delajo več kot 30 ur na teden.

Vsem ostalim, torej tistim, ki so zaposleni za polovični delovni čas, zdravstveno zavarovanje krije država. Zaradi tega se vse več velikih in tudi malih podjetij odloča, da delavcev ne bo več najemalo za polni, ampak le še za polovični delovni čas. S preprostim birokratskim ukrepom namreč privarčujejo precej svojega denarja. Omenjena razbremenitev izdatkov podjetij na račun javnega denarja nadvse koristi predvsem nekaterim največjim korporacijam, kot je prej omenjeni Wall Mart.

Seveda pa ne smemo pozabiti omeniti, da omenjeno absurdno situacijo poganjajo predvsem tako imenovane tržne zakonitosti. V primeru da bi podjetje Wall Mart spoštovalo dostojanstvo svojih delavcev in jim, tudi pred reformo Medicaid, plačevalo prispevke za zdravstveno zavarovanje, bi podjetje najverjetneje končalo v bankrotu. Tržna pravila nagrajujejo najslabše in najnizkotnejše prakse zaposlovanja in ravnanja z zaposlenimi. Takšna politika Wall Marta ni posledica nenadnega prebliska enega izmed njihovih managerjev, ampak je le logični razvoj podjetja ter njegova prilagoditev tržnim razmeram oziroma svoji konkurenci.

To da najbogatejša podjetja in korporacije, katerih prihodki mnogokrat presegajo proračune nekaterih držav, prelagajo odgovornost za zdravstveno zavarovanje na državna pleča, se zdi absurd zase. Vendar izkoriščanje te pravne luknje omogočajo prav luknjavi državni zakoni. Kakšno vlogo so pri pripravi Affortable health care acta odigrale raznorazne lobistične organizacije, ki so v Združenih državah Amerike že malodane stalnica pri tovrstnih odločevalskih procesih, lahko le ugibamo.

Primer Wall Marta, Targeta in ostalih podjetij, ki se poslužujejo tovrstnih sprevrženih praks le nakazuje na mnogo bolj perečo grožnjo. Čeprav se omenjene družbe enostavno in predvsem nekaznovano rešijo plačevanja njihovega dolga, kar se pozna pri kratkoročnih predstavitvah rasti bogastva teh podjetij, je mnogokrat zanemarjen njihov poguben vpliv na celotno družbo. Reforma, ki je  vsaj deklerativno želela pomagati najrevnejšim ter najranljivejšim družbenim skupinam oziroma razredom, je tako postala pravi raj za domiselne poslovne modele raznoraznih Wall Martov.