Pozdravljeni v tematskem sredinem BritOFFu, kjer preteklost hodi z roko v roki s sedanjostjo. Tiste človeške duše, ki se raje kot s priložnostmi prihodnosti ukvarjajo s tegobami zgodovine, sicer pogosto niso nagnjene k ukvarjanju s fiskulturno, a za tak narodni praznik, kot so skoki v planici, tudi v sredinih BritOFFih naredimo izjemo.

Prva mednarodna tekma v smučarskih skokih je v Planici potekala 25. marca leta 1934. Skoki so potekali na kmalu slavni Bloudkovi velikanki. Ta je bila odprta z jugoslovanskim državnim prvenstvom v začetku februarja, ki pa so se ga udeležili tudi tuji tekmovalci. Skoki so bili takrat ne zgolj športni dogodek, ampak tudi atrakcija in predmet velikega nacionalnega ponosa. Jutro je prvi skok opisalo na sledeči način. 

Nekoliko pred pol tretjo je razglaševalec iz stolpa ob mostu napovedal otvoritveni skok Norvežana Jahra, ki je v naslednjem hipu že smuknil z vrtoglave višine doli v globino proti gledalcem. Tisočem je zastal dih, toda nekaj sekund kasneje je Jahr že obstal z nasmehom na obrazu pred častno tribuno. Skočil je v krasnem stilu 55 m daleč. 

Uspehi, doseženi na tej napravi, so zakrili spor glede poimenovanja skakalnice. Prve načrte za veliko skakalnico pod Poncami je sicer res naredil inženir Stanko Bloudek, a zgradil jo je ljubljanski gradbeni inženir Ivan Rožman, ki naj bi načrt tudi spremenil. Slike častnikov so tako ob otvoritvi nosile sliko Rožmana, ne pa kasneje veliko slavnejšega Bloudka. 

V zadnjem vikendu marca leta '34 je nato potekalo še svetovno prvenstvo, ki so se ga udeležili vsi najboljši tekmovalci. Na njem je zmagal legendarni Norvežan Birger Ruud. Ta je z 92 metri postavil tudi svetovni rekord. Po dolžini ga je prehitel njegov brat Sigismund, ki je pristal pri 95 metrih, a podrsal z rokami po tleh in je bil zato njegov skok neveljaven. Vsi najboljši rezultati so bili doseženi v drugem poskusu.

Tekmo je spremljalo več kot 4000 gledalcev, za kar so v Planico prispeli trije posebni vlaki. Zaradi enega od teh je bila tekma tudi nekoliko prestavljena. Jutro je poročalo. 

Prireditev, ki je bila sprva določena na 10.30, se je zaradi zakasnitve posebnega vlaka iz Zagreba pričela šele ob 12. Ta zakasnitev se je v ostalem predvidevala in se med občinstvom menda sploh ni opažila.

Tudi poročevalec Slovenskega naroda se ni nič kaj zmenil za pomanjkljivosti v organizaciji. 

Še malo zakasnitve in mnogo nestrpnosti. Ozreš se izpod naleta doli po skakalnici in kar groza te obide ob misli, da se bodo zdaj začeli spuščati iz silnih višin živi ljudje tja doli nekam v beli pre­pad. Končno se začuje signal, napovedovalec pove, da bo prvi skočil Avstrijec Weisenbache. In že zdrči z vrha naleta prvi junak dneva. Če ga gledaš od spodaj, je majhen, kakor mačka, in tudi tako se pritisne k tlom toda samo za trenutek, kajti že ga požene silni zalet visoko gori nad osuple gledalce, ki jim kar sapa zastaja, ko vidijo, da plava po zraku človek in da bo padal globoko doli na strmino, po kateri bi se navaden človek bal celo hoditi.

Leta 1935 je zaradi domnevno krivičnega poimenovanja skakalnice prišlo do velikega spora Ivana Rožmana z Bloudkom o tem, kdo je pravi avtor Bloudkove velikanke. To je Rožmana tako ujezilo, da je samo leto dni po otvoritvi njegove skakalnice za vedno izstopil iz Planice, saj s tem ni hotel imeti več ničesar. Od leta '35 je bil torej s Planico povezan v prvi vrsti Bloudek, ki je skakalnico tudi večkrat modificiral. Mednarodne tekme so nato potekale vsa leta do druge svetovne vojne. Leta 1936 je bil dosežen tudi prvi skok čez 100 metrov, kar je uspelo Avstrijcu Seppu Bradlu.