Apple je predstavil nove prenosnike MacBook Air, Air Pro in Mac Mini. Posebnost novih Applovih računalnikov je v tem, da ne uporabljajo procesorjev x86 kot praktično vsi ostali osebni računalniki v zadnjih desetletjih, ampak uporabljajo procesorje ARM , ki so zelo podobni tistim v pametnih telefonih. Poleg zmogljivosti in uporabniške izkušnje, ki bosta po Applovih trditvah seveda boljši, gre pri odločitvi o menjavi tipa procesorja tudi za vprašanje nadzora nad tehnologijo in močjo v dobavni verigi, ki se v primeru potrošne elektronike večkrat razteza okoli sveta.

Kajti zaradi omejitev, ki jih vrsta ali arhitektura procesorja predstavlja za softver, na eni strani in zaradi lastništva patentov, vezanih na to procesorsko arhitekturo, na drugi, ta močno vpliva na to, kdo ima moč v računalniški industriji, posledično pa tudi na to, kdo si lahko pridobi največji delež ustvarjene dodane vrednosti.

Arhitekturo procesorja lahko primerjamo s človeškim jezikom. Programska koda, ki jo lahko razume človek, je za računalniški procesor nerazumljiva. Računalniška koda se s pomočjo posebnega programa pretvori v zaporedje ukazov, ki kar najučinkoviteje izvedejo to kodo. Vsaka procesorska arhitektura ima svoj nabor teh ukazov. Če želijo razvijalci programske opreme učinkovito uporabiti računsko moč, ki jo računalnik nudi, morajo upoštevati, kakšne ukaze uporablja procesor. Delovanje programa bo bistveno hitrejše – tudi nekajkrat, če je programer pametno izrabil vse potenciale procesorske arhitekture, na kateri se bo program izvršil. Na žalost pa to pomeni tudi, da so programi prilagojeni nekemu tipu procesorjev, prenašanje programov z enega tipa procesorja na drugega pa je težavno in dolograjno opravilo. Ker v informacijski tehnologiji največji strošek načeloma predstavljajo programerji, ki poskrbijo, da sistemi ne zgolj delujejo, ampak da delujo zanesljivo in učinkovito, so se podjetja običajno zelo nerada odločala za menjave procesorskih arhitektur. Kontinuiteta procesorjev poleg tega prinaša še eno prednost. Programska oprema, ki je bila napisana pred desetletji, bo delovala na novih izvedenkah procesorja.

Procesorske arhitekture so v primerjavi z ostalimi segmenti računalniške tehnologije precej dolgožive. Vsi procesorji, ki jih uporabljamo danes – z zelo redkimi izjemami – temeljijo na arhitekturah, ki so stare več kot trideset let. Procesorji, ki jih na primer uporabljajo računalniki IBM-a [aj-bi-ema] – ti danes nadzorujejo veliko večino bančnega in plačilnega prometa ter pobiranja davkov – so kompatibilni z IBM-ovimi računalniki iz zgodnjih šestdesetih. Ker je vsa programska oprema, na katero se zanašajo ti sistemi, ki so izrednega ekonomskega pomena, vezana na uporabo IBM-ovega tipa procesorjev in na patente, ki jih podjetje seveda ne namerava deliti z drugimi proizvajalci, bo praktično vedno ceneje plačati močno zasoljene IBM-ove cene kot pa razviti programsko opremo za drug tip računalnikov in poskrbeti, da bodo iz kode pregnani vsi hrošči.

Arhitektura, imenovana x86, ki jo je razvil Intel in ki jo uporabljajo pratično vsi osebni računalniki in serverji, je nastala v poznih sedemdesetih. Nekaj let kasneje jo je IBM uporabil v svojem revolucionarnem IBM PC, ki je v angleščini postal sopomenka za osebni računalnik.

Razlog za odločitev ni bil tehnološki, ampak poslovni. Intel, proizvajalec tega tipa procesorjev, je imel proste proizvodne kapacitete in je bil za razliko od takrat uspešnejše in naprednejše Motorole pripravljen ponuditi nižjo ceno. Ker je IBM veliko večino sestavnih delov svojega sicer izredno uspešnega osebnega računalnika kupil od drugih dobaviteljev, je kmalu izgubil nadzor nad tehnologijo, ki jo je ustvaril. Pojavili so se številni kloni, katerih ključna značilnost je bila, da so lahko uporabniki za nižjo ceno uporabljali bogato programsko opremo, ki je bila ustvarjena za IBM-ove računalnike. Kar zadeva sestavne dele, je bil zanje nujen le en pogoj: uporabljati so morali procesorje x86, za katere pa je imel patent Intel. Ta je zato prevzel najdobičkonosnejše mesto v računalniški industriji in v devetdesetih letih od IBM-a prevzel vlogo tistega podjetja, ki dejansko določa standarde v računalniški tehnologiji, kot so na primer standard USB za računalniške kable in komunikacijski protokoli.  

Pravzaprav je Apple edino podjetje, ki je pri svojih računalnikih uspešno presedlalo z enega tipa procesorja na drugega. Najuspešnejši proizvajalec računalnikov je vedno poskušal ohranjati kontrolo nad vsemi podsistemi svojih izdelkov, kar mu je dajalo moč nad razvojem in dobavitelji. V osemdesetih so originalni Maci uporabljali procesorje Motorola, v devetdesetih letih so nato prešli na IBM-ove procesorje, pred približno petnajstimi leti pa so nazadnje pristali pri Intelu in x86. Sedaj se Apple ponovno seli, in sicer na procesorje ARM, ki poganjajo veliko večino pametnih telefonov, poleg tega pa še številne druge elektronske naprave od mikrokontrolerjev do televizorjev.

ARM-ova posebnost je, da sam v resnici ne izdeluje procesorjev, ampak razvija zgolj patente, ki jih nato oddaja drugim podjetjem z licenco, ta pa nato na tej osnovi razvijajo svoje procesorje. ARM ima tako manjšo moč nad svojimi kupci kot Intel. Apple ni edini, ki se želi izviti iz tehnološkega objema Intela.

Zaradi velike koncentracije podjetij, ki ponujajo računalniške storitve v oblaku, so nekateri Intelovi kupci, na primer Amazon in Microsoft, postali tako veliki, da se jim splača razviti svoje procesorje. Privoščijo si lahko tudi prenovo svojih programskih orodij, ki jo zahteva prehod na nov tip procesorja. Vse to so posledice spremenjenih razmerij moči v tehnološkem sektorju. Intel je bil vladar dobe osebnih računalnikov, danes pa smer tehnološkega razvoja in razdelitev profitov vse bolj diktirajo ponudniki oblačnih storitev, kot so Amazon, Microsoft in Google, ter ključni igralci na področju mobilnih naprav, kot sta Apple in Huawei.