Od Cirenajke do Irana
10.05
V Abecedariju zapostavljenih je na vrsti črka C, C kot Cirenajka, pokrajina, ki obsega vzhodni del Libije. Je ena od treh pokrajin poleg Tripolitanije na severozahodu in Fezana na jugozahodu. Libija je danes - v soboto je minilo natančno sedem let od umora Moamerja Gadafija - stabilna do te mere, da se regionalni voditelji pogovarjajo o organizaciji splošnih volitev, ki naj bi se zgodile 10. decembra. Zanje se zavzemata tako Kalifa Haftar, poveljnik Libijske nacionalne vojske, ki danes obvladuje tako rekoč celotno historično pokrajino Cirenajko, kot Fajez al Saraj, premier vlade narodne enotnosti s sedežem v Tripoliju, ki jo priznavajo Združeni narodi.
Toda za organizacijo splošnih volitev se morajo libijski organi oblasti najprej uskladiti glede volilne zakonodaje, ki jo morajo državljani pred volitvami še potrditi na referendumu. Deklaracijo o razpisu parlamentarnih in predsedniških volitev sta Kalifa Haftar in Fajez al Saraj podpisala v Parizu julija 2017 maja pod pokroviteljstvom francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Sledeč dogovoru naj bi državljani volilno zakonodajo na referendumu potrdili do 16. septembra letos, a referendum sploh še ni bil organiziran. Posebni odposlanec Združenih narodov v Libiji Ghassan Salamé zato ocenjuje, da volitve ne bodo organizirane v roku.
Sprejemanje volilne zakonodaje je posebej zapleteno zaradi delitve oblasti v Libiji. Po tako imenovanem Libijskem političnem sporazumu iz leta 2015 naj bi vlada v Tripoliju izpolnjevala vlogo izvršilne oblasti. Tako imenovani spodnji dom parlamenta, ki je večinsko naklonjen Haftarju in domuje v Cirenajki, v mestu Tobruk, naj bi izpolnjeval vlogo zakonodajne oblasti. S sporazumom je bil ustanovljen še visoki državni svet, ki ga večinsko tvorijo pripadniki milice iz mesta Misrata in naj bi imel svetovalno vlogo.
Tako ima pri pripravi volilne zakonodaje odločilno vlogo Cirenajka in ne Tripolitanija, kajti zakone sprejema parlament. Ta je že konec septembra sprejel zakon o ustavnem referendumu, ki predvideva volitev predstavnikov iz vseh treh pokrajin Libije. A predsednik volilne komisije je še sredi oktobra ugotavljal, da volilni komisiji parlament zakona ni poslal.
Z volitvami bi Libija poenotila strukture oblasti, izvršno oblast bi prevzel predsedniški svet. Vsaj glede tega se Cirenajka in Tripolitanija za zdaj strinjata, saj je visoki državni svet sprejel predlog parlamenta, da naj se predsedniško telo preoblikuje v tričlanski organ, v katerega je iz vsake pokrajine izvoljen po en predsednik. Visoki državni svet je dodal pogoj, da morata obe strani, torej tako vlada v Tripoliju kot tista v Tobruku, predlagati po tri kandidate, v vsaki regiji pa zmaga tisti z absolutno večino prejetih glasov. Razporeditev oblasti, ki se kaže šele v zametkih, bi lahko bila ena boljših republiških rešitev za Libijo, kajti prebivalstvo Cirenajke se je v zgodovini že večkrat naveličalo tega, da mu vladajo z zahoda. Nazadnje leta 2011, ko so množični protesti v Bengaziju dokončno naznanili začetek oboroženega upora proti Gadafiju.
Ameriški industrijski konglomerat General Electric in nemška multinacionalka Siemens sta z odhajajočo vlado v Iraku podpisala sporazuma o proizvodnji električne energije v vrednosti več deset milijard evrov. General Electric je podpisal pravila o sodelovanju za izgradnjo elektrarn v skupni zmogljivosti 14 gigavatov. Siemens pa bo v štirih letih iraške kapacitete za proizvodnjo električne energije povečal za 11 gigavatov in tako zaslužil okrog 13 milijard evrov. Po poročanju časopisa Financial Times bi še pred nekaj tedni celotno pogačo odnesel Siemens, a se je nato vmešala vlada Donalda Trumpa in dobro besedo za General Electric zastavila pri premierju v odhajanju Haiderju Al-Abadiju.
Al-Abadi je ameriškim pritiskom podlegel še toliko hitreje, kot bi verjetno sicer, ker iraška vlada želi pridobiti odobritev Združenih držav Amerike glede uvoza iranskega plina. Čez manj kot dva tedna v veljavo stopi drugi paket sankcij ZDA proti Iranu, ki jih je Trump napovedal maja po enostranskem izstopu iz iranskega jedrskega sporazuma. Do začetka novembra naj bi države uvoznice iz Irana prenehale z uvozom ali si od ZDA pridobile dovoljenje za uvoz, če bi se seveda želele izogniti ameriškim sankcijam tudi same. Po nekaterih ocenah Irak kar med 35 in 40 odstotki vse električne energije proizvede v elektrarnah, ki kurijo plin iz sosednjega Irana. Če bi nove elektrarne za kurjenje iranskega plina dobavil General Electric, bi spornost iraškega uvoza plina iz Irana v očeh Američanov iz očitnih razlogov postala drastično nižja. Sporazuma sicer nista zavezujoča, na njiju naj bi temeljili posli, ki jih bo s podjetjema sklenila nova vlada.
Mandatar Adel Abdul Mahdi dva tedna pred iztekom roka koalicije še ni uspel sestaviti. Šiita Mahdija je za premierskega mandatarja v začetku meseca imenoval Kurd Barham Salih, ki je bil pred tem v parlamentu izvoljen za predsednika Iraka. Tri tedne po volitvah v avtonomni regiji Iraški Kurdistan je volilna komisija v nedeljo objavila rezultate volitev. Tolikšno zamudo na komisiji razlagajo z dejstvom, da so morali pregledati več kot tisoč pritožb glede volilnih nepravilnosti. Kljub temu rezultati veljajo in nič ne kaže, da so zadnje volitve za iraške Kurde prinesle večje spremembe. Kurdska demokratska stranka, KDP, si je v regionalnem parlamentu zagotovila 45 sedežev, torej sedem več kot na prejšnjih volitvah. Patriotska unija Kurdistana, PUK, iz katere prihaja Barham Salih, ima 21 poslancev ali tri več kot pred volitvami. KDP pod vodstvom Masouda Barzanija je proameriška stranka z vezmi v Izraelu, medtem ko je PUK bolj proiranska in povezana s Kurdsko delavsko stranko. Stranka Gorran je prepolovila svoj rezultat in ima po novem 12 sedežev. Vse tri stranke so od leta 2014 tvorile vlado, novo pa bosta lahko oblikovali kar največji dve, saj je za to potrebnih 56 sedežev v 111-članskem parlamentu. Iraška centralna vlada je avtonomijo regionalne vlade Kurdov oklestila po lanskoletnem referendumu za samostojni Kurdistan. Med drugim so bagdadske oblasti od Kurdov prevzele nadzor nad naftnimi polji v provinci Kirkuk.
Jutranji BritOFF tudi zaključujemo na Bližnjem vzhodu, in sicer gremo čez vzhodno mejo Iraka v Iran. Predsednik Hassan Rouhani je pošteno premešal vladno sestavo. Po njihovi potrditvi v parlamentu bo vlada zakrpana s štirimi novimi ministri: tistim za gospodarstvo in finance, tistim za delo, tistim za urbani razvoj in ceste ter tistim za industrijo in rudnike. Nazadnje sta odstopila ministra za industrijo in ceste, ministra za gospodarstvo in delo pa sta morala odstopiti že avgusta. Rouhani upa, da bo z novimi ministri omilil javno nezadovoljstvo in jezo nad vlado, ki je v zadnjem letu eskalirala v množične ulične proteste, nazadnje v začetku avgusta. V boju proti rekordni inflaciji in izgubljanju vrednosti riala napram drugim valutam se Iran začenja posluževati bolj kreativnih metod. Tako je v začetku meseca sklenil tujim državljanom, ki bi želeli imeti dovoljenje za prebivanje v Iranu, to omogočiti v zameno za 217 tisoč evrov. Prav tako oblasti razmišljajo, da bi nekaj nafte izvozile prek posrednikov, ki bi kupili nafto na iranskem energetskem trgu ter jo nato prodali pod krinko privatnega sektorja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj