Libija: interesi tujih sil, domača godlja
V Parizu je v torek potekala druga mirovna konferenca, namenjena reševanju libijske državljanske vojne, ki jo je organiziral francoski predsednik Emmanuel Macron. Konference se je udeležil predsednik libijske vlade narodne enotnosti Fajez al Saradž. Ta libijska vlada, s prestolnico v Tripoliju, obvladuje zahodni del države in je edina mednarodno priznana libijska vlada. Na konferenci je bil prisoten tudi maršal Halifa Haftar, vodja vojske, ki podpira mednarodno nepriznano tobruško vlada, ki obvladuje vzhodni del države.
Na letošnjo konferenco so bili v nasprotju z lansko povabljeni tudi drugi akterji iz libijskih vlad in mednarodni opazovalci. Konferenci sta prisostvovala tudi Haled al Mišri, predsednik zgornjega doma parlamenta vlade v Tripoliju, in predsednik libijskega spodnjega doma parlamenta v Tobruku, Agila Saleh. Mednarodne sile so zastopali predstavniki Evropske unije, Afriške unije, Arabske lige in Združenih narodov.
Amor Šabi, novinar, predstavi svoj pogled na trdnost tega nepodpisanega dogovora in poudari predvsem, da je že srečanje teh frakcij dosežek. Halifa Haftar tripolijske vlade narodne enotnosti denimo ne priznava kot legitimne.
Šabi pojasni, zakaj udeleženi niso podpisali dogovora, in povzame, kdo vse se bori za ohranitev oblasti v Libiji.
Kot dokaz, da je bilo težavno doseči že srečanje obeh parlamentov in vlad, Šabi predstavi, kako je vlada narodne enotnosti kot pogoj za udeležbo na konferenci zahtevala, da Haftar ustavi bojevanje v mestu Dirna. Haftar je mesto namreč oblegal, uradno z namenom boja proti Islamski državi, vendar so v mestu ujete tudi druge oborožene skupine.
Končna verzija sporazuma je precej milejša od predhodnih. Med drugim ne predvideva mednarodnih sankcij za tiste, ki bi kršili dogovor ali ne spoštovali rezultata volitev, kot je po poročanju agencije Reuters pisalo v predhodni različici. V končnem dogovoru je zapisano le, da bodo takšni posamezniki ali institucije odgovorni za svoja dejanja.
Smith ocenjuje možnost izvedbe referenduma v decembru 2018 in omeni nekaj ovir pri izvedbi volitev.
Oviro pri implementaciji dogovora lahko predstavljajo oborožene skupine, ki se ne strinjajo z nobeno od obeh vlad. 35 oboroženih skupin, ki delujejo na zahodu Libije in so povezane z vlado narodne enotnosti, je pred konferenco denimo izjavilo, da vlada narodne enotnosti na konferenci ne zastopa njihovih interesov. Rhiannon Smith s portala Libya-analysis.com pojasni, kakšne so njihove pripombe na delovanje tripolijske vlade in na delovanje Haftarja.
Smith razloži, kako oborožene skupine gledajo na vprašanje legitimnosti Haftarja in njegove vlade, in pojasni, kako Libijce bolj kot vprašanje legitimnosti skrbi Haftarjeva vojaška moč.
izjava
Šabi pojasnjuje, zakaj bodo številne oborožene skupine kljub vsemu pristopile k dogovoru in organizaciji volitev.
Ena od ovir pri usklajevanju volilne zakonodaje bi lahko bila postavitev kriterija, kdo lahko sodeluje pri volitvah. Nekateri pripadniki oblasti na Zahodu si namreč prizadevajo, da kandidati z dvojnim državljanstvom, ki so dlje časa živeli v tujini, ne bi mogli kandidirati. Ta kriterij bi namreč izločil kandidaturo generala Kalife Haftarja, ki je dve desetletji prebival v Združenih državah Amerike.
Dvome v trdnost dogovora zbuja dejstvo, da so že na lanski mirovni konferenci sprejeli zavezo o čimprejšnji izvedbi predsedniških in parlamentarnih volitev. Že lanskega julija je v Parizu potekalo srečanje med predsednikom vlade narodne enotnosti, Fajezom al Sarajem, in Kalifo Haftarjem, poveljnikom Libijske nacionalne vojske. Voditelja sta podpisala deklaracijo o prekinitvi spopadov in razpisu parlamentarnih ter predsedniških volitev. Leta 2017 sta se tako obvezala k čimprejšnjim volitvam, ki sta jih takrat napovedovala kot možne že za pomlad 2018. V letu 2018 nato ni prišlo do večjih premikov k pripravi na volitve, razen v precej uspešnem mobiliziranju ljudi k registraciji v volilni imenik.
Trenutno pa v Libiji določena območja, predvsem v zahodnem delu države, obvladujejo oborožene skupine, ki jih financira več okoliških držav. Te si tudi prizadevajo za vzpostavitev miru v Libiji in s tem za status države, ki je razrešila libijsko situacijo. V zadnjih letih so mirovne konference, namenjene libijskemu vprašanju, tako potekale v Egiptu, Združenih arabskih emiratih in lani v Franciji, vendar brez dejanskih rezultatov.
Vodja Misije Združenih narodov za Libijo, Ghassan Salamé, je lanskega septembra, kmalu po neučinkoviti pariški konferenci, kritiziral tako veliko število konferenc in različnih organizatorjev le-teh, rekoč: “Preveč kuharjev uniči čorbo.”
Šabi dodaja, da je ta dogovor tudi sporočilo vsem mednarodnim akterjem, ki financirajo oborožene skupine znotraj Libije.
Rhiannon pojasni, katere države podpirajo poleg vlade narodne enotnosti tudi Haftarja, na kakšen način in zakaj.
Francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian je Haftarja označil za »partnerja v boju proti terorizmu«. Rhiannon Smith pojasni, kako te države sicer načelno podpirajo združitev Libije in vlado narodne enotnosti, a si predvsem želijo stabilne države. Razloži tudi, kakšen bi lahko bil njihov odziv po volitvah.
Šabi pojasni, zakaj Italija ne more voditi mirovnih pogovorov z Libijo, čeprav bi si zaradi prihajanja migrantov iz Libije to želela.
Kar pa zadeva francoske interese, je časopis Le Monde poročal, da si je predsednik Emmanuel Macron v zameno za uspešno posredovanje med libijskimi frakcijami domnevno zagotovil dostop do vseh večjih libijskih naftnih polj. Neuradno. Rhiannon pojasni, zakaj nafta ni neposreden razlog za francosko vmešavanje v libijsko politično situacijo.
Šabi pojasni, kaj žene Macrona k vpletanju v libijske politične razmere.
Nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy je trenutno namreč v procesu sojenja zaradi obtožbe, da je ilegalno prejel denar Moamerja Gadafija pred volitvami leta 2007. Sarkozy je kasneje vstopil v vojno in upornikom pomagal sesuti Gadafijev režim.
Dodaj komentar
Komentiraj