8:05

Kolumbijski parlament je sprejel zakon, s katerim borcem levičarske skupine FARC omogoča amnestijo. Do amnestije bodo upravičeni vsi tisti, ki jih ne bremenijo obtožbe o hujših zločinih, kot so pokoli in ugrabitve. O usodah tistih, ki so osumljeni takih dejanj, bodo odločala posebna sodišča, predvidene pa so alternativne kazni, ki bodo pripomogle k odpravi posledic vojne.

Ameriški zunanji minister John Kerry je podal svoj zadnji nagovor v povezavi z Izraelsko-palestinskim konfliktom. Govor, v katerem je izpostavil, da je največja ovira za razrešitev konflikta izraelska gradnja naselbin na Zahodnem bregu, ni prinesel nobene novosti v ameriški politiki do Izraela. Se je pa Kerry poslužil nekoliko trše retorike. Izpostavil je, da trenutno izraelsko vlado vodijo najekstremnejši elementi v zgodovini te države.

Združene države Amerike pripravljajo nov krog sankcij proti Rusiji zaradi domnevnega vmešavanja v ameriške predsedniške volitve. Vladi predsednika Baracka Obame se z uveljavitvijo sankcij mudi, saj morajo biti te sprejete pred ustoličenjem Donalda Trumpa, ki uvedbi novih sankcij ni naklonjen.

10:05 Surovine

Pozdravljeni v zadnjem letošnjem surovinskem britoffu. Bliža se leto 2017, z njim pa tudi raznorazne obletnice. Na področju surovin je ena izmed njih 150. obletnica ustanovitve prve organizirane borze s terminskimi pogodbami v Evropi, in sicer v Frankfurtu. Terminske pogodbe so danes standardni način trgovanja z vsemi surovinami.

Terminska pogodba je pogodba, v kateri se kupec in prodajalec zavežeta, da bosta bodisi kupila bodisi prodala neko surovino za vnaprej dogovorjeno ceno ob naprej dogovorjenem datumu. S tem se oba zaščitita pred nihanjem cen. Kupec se z vnaprej dogovorjeno ceno zaščiti pred morebitno rastjo cen, prodajalec pa pred morebitnim padcem. S tem terminske pogodbe zagotavljajo sigurnost deležnikom na trgu.

Hkrati pa omogočajo tudi špekulacijo. Terminske pogodbe namreč lahko kupujejo špekulanti, ki nimajo namena dejansko kupiti ali prodati dotične surovine. Špekulant vstopi v terminsko pogodbo na primer z zavezo, da bo neko surovino kupil po določeni ceni ob določenem datumu. Ko pa se ta datum približa špekulant vstopi v še eno terminsko pogodbo z nasprotno zavezo, torej v našem primeru, da bo surovino ob istem datumu prodal. S tem je hkrati zavezan da bo ob nekem datumu enako količino surovine kupil in prodal, kar v seštevku pomeni, daje ne bo ne kupil, ne prodal - v finančnem žargonu se temu reče, da je svojo pozicijo izničil. V kolikor se je cena terminske pogodbe z dotičnim datumom dobave v vmesnem času gibala špekulantu ugodno - v našem primeru bi morala zrasti - je špekulant ustvaril dobiček, v nasprotnem primeru pa izgubo.

Poleg vnaprejšnje dogovorjene cene in datuma sta pri terminskih pogodbah ključna še dva aspekta. Prvi je, da pogodbe niso sklenjene dejansko med kupcem in prodajalcem, temveč med kupcem in posredniško hišo oziroma prodajalcem in posredniško hišo. Posredniška hiša s tem vzpostavi centraliziran in organiziran trg, ki omogoča prekupčevanje s kupnimi in prodajnimi pogodbami. Prekupčevanje in s tem špekulacije bi bile brez takšnega centraliziranega trga oteženo, saj bi prekupčevalec moral za vsako kupčijo sam iskati pogodbeno stranko, kar na centraliziranem trgu zanj počne posredniška hiša.

Drug aspekt pa je standardizacija pogodb. Vsaka terminska pogodba ima točno določene parametre, ki jim mora surovina, na kateri temelji pogodba, ustrezati. Nafta ima tako na primer določeno gostoto in vsebnost žvepla, pšenica ima določeno vlažnost in podobno. Takšna standardizacija je nujen predpogoj za enotno oblikovanje cen, saj šele ta sploh določa, kaj natančno se kupuje oziroma prodaja. Prav tako zagotavlja, da so terminske pogodbe med seboj enakovredne in s tem omogoča njihovo prekupčevanje ter špekulacijo.

Kot omenjeno na začetku je bila prva organizirana borza s terminskimi pogodbami v Evropi ustanovljena leta 1867 v Frankfurtu. Nekaj desetletij prej je bila prva tovrstna borza v zahodnem svetu ustanovljena v Chicagu. Sploh prvo organizirano trgovanje s terminskimi pogodbami pa je mogoče zaslediti še več kot stoletje prej in sicer v 30-ta leta 18. stoletja na Japonskem. Japonsko gospodarstvo je v tem času v večji meri slonelo na rižu. Riž je bil uporabljan kot sredstvo menjave, v njem pa se je plačevalo tudi davke. Cena riža, s tem pa tudi stabilnost gospodarstva, pa je bila odvisna od vremenskih pogojev in posledične obilnosti žetve. Zato se je v 30-ih letih 18. stoletja, sprva spontano, kasneje pa s privoljenjem oblasti, v Osaki vzpostavil prvi organiziran trg s terminskimi pogodbami za trgovanje z rižem.

Dobavo naslednjega, standardiziranega, surovinskega britoffa za 5. Januar napoveduje Zwitter.