V 19.stoletju je Charles Mackay napisal knjigo Izredno priljubljene zablode in norost množic. In vse od takrat se o tulipomaniji, o nizozemski kratkotrajni modi trgovanja s tulipani, govori kot o množični norosti, kot o prvem razpočenem finančnem mehurčku, kot o sodobnem ekvivalentu kupovanju NFT-jev. Ki da se je končal s kanali, polnimi meščanov, ki so pri trgovanju s tulipani izgubili vse in storili samomor. Ampak ta podoba je plod slabega preučevanja zgodovine in naše potrebe po dobri moralki. V današnjem BritOFFu torej poglejmo, katere mite o tulipomaniji so zgodovinarji uspeli zrušiti. 

Pa si predstavljajmo prizorišče te domnevne manije! Kraj: Nizozemska. Čas: nekaj let v 17. stoletju. Prodaja tulipanov se je začela konec 16. stoletja, obdobje hitre rasti čebulice pa je trajalo od leta 1634 do leta 1637. In v trgovini so sodelovali predvsem meščani, ki so obogateli z ladjedelništvom in izvozno trgovino, torej s sodelovanjem z Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo. Sodelovali so tudi redki nizozemski aristokrati in bogatejši obrtniki. In tu rušimo že prvi mit: da je pri kupovanju tulipanov po absurdnih cenah sodeloval velik del nizozemske družbe, vseh slojev, da so torej tudi dimnikarji zastavljali svoje orodje za morebiten bodoči zaslužek. V resnici so bili gojenje, kupovanje in prodaja tulipanov hobi nekaj odstotkov družbe. Posledično tudi ne drži, da bi zaradi ostrega padca cen februarja 1637 nizozemska ekonomija propadla, meščani pa bi se množično metali v kanale po bankrotih. Zgodovinarka Anne Golgar ni v virih našla nobenega dokaza o takšnih samomorih ali o bankrotih, povezanih s tulipomanijo. 

Drugi mit: tulipan je takšen kot NFT, takšen kot tiste grde digitalne podobe opic. Češ da so jih Nizozemci 17. stoletja kupovali izključno z namenom nadaljnje prodaje, ne pa ker bi v predmetu samem, v roži, videli kaj vrednega. To ne drži. Nizozemci so tulipane oboževali zaradi njihove lepote! Bili so ponosni, da so jih uspeli kupiti in vzgojiti nove različice. Sploh če so imeli v lasti redke tulipane, torej tiste z nenavadnimi vzorci z belimi navpičnimi črtami. Te črte so sicer posledica mozaičnega virusa, zaradi katerega roža na naključnih mestih izgubi barvo. Ti tulipani, na primer rdeče-beli, Semper Augustus, so izredno redki, saj zaradi virusa proizvedejo manj čebulic. S ponosom so jih razstavljali na svojih vrtovih in jih kazali sosedom. Kot na primer Adrienne Pao, eden bogatejši mož na Nizozemskem, ki je razkazoval na stotine redkih tulipanov. Oziroma razkazoval je nekaj ducatov tulipanov, ki jih je pomnožil z uporabo ogledal, nameščenih okoli ene gredice. Gojenje in prodaja tulipanov sta bila idealen hobi za stroge nizozemske kalviniste. Nekako so pa tudi ti bogataši morali zapravljati denar, ki ga kot katoliki niso mogli dajati za zlate oltarje in rdečo svilo. Ampak gojenje tulipanov je pa veljalo za hobi, ki dokazuje tvojo pamet, spretnost in trdo delo, torej je bogu povšeči. Tulipane so Nizozemci videli tudi kot znak prestiža, bogastva, izobraženosti, skratka kot znak, da pripadaš nizozemskemu meščanstvu. S posvojitvijo te navade so pripadnost tej družbi dokazovali tudi judovski in katoliški priseljenci. 

Tretji mit: ljudje so podivjali in čebulice zamenjevali za ogromne vsote denarja ali druge vredne reči, na primer dobičkonosno pivnico za eno čebulico. To delno drži. Cene so med letoma 1634 in 1637 šle v nebo in redki tulipani so se prodajali za toliko, kot je vredna hiša ob glavnem amsterdamskem kanalu. Zato so ljudje spali ob gredicah tulipanov ali pa so jih pred roparji čuvali z zvončki okoli gredic. Za Semper Augustus, za Aleksandra Velikega, za admirala admiralov so ljudje zastavili do 10.000 guldnov. Letna plača mizarja pa je znašala 250 guldnov. Ampak dejansko velika večina ljudi ob nakupu tulipana ni dejansko dala denarja, ampak le obljubo o bodočem plačilu. 

Nekateri so dejansko kupili cvetoče tulipane, nekateri čebulice. Večina pa je odšla v gostilno, se za ceno dogovorila s prodajalcem in tulipan ugledala čez 2 leti, ko je ta prilezel iz čebulice. Ker je bila sezona cvetenja zgolj aprila in maja, so ljudje razširili poslovanje na celotno leto, in sicer tako, da so začeli trgovati tudi z bodočimi tulipani. Izven sezone cvetenja si torej lahko sklenil pogodbo, ki je zagotavljala, da boš dobil čebulico, ko bo ta junija dvignjena iz zemlje. In potem jo boš lahko prodal za več. Ali pa prodaš prodajno pogodbo, za dobiček, seveda. In novi lastnik enako naprej. Denar od prodaje si dobil, šele ko je tulipan dejansko vzcvetel. Takšna prodaja pogodb se je imenovala vetrovna trgovina. Slonela je na upanju, da bo zadnja stranka, ki je kupila pogodbo, s tulipanom zaslužila in nato plačala ceno pogodbe prejšnjemu lastniku. Ti namreč pogosto niso imeli denarja, s katerim bi lahko plačali prodajalcu listine v primeru slabe prodaje. Šlo je torej za predhodnike današnjih opcijskih pogodb, ki so eden najpogostejših vrednostnih papirjev na finančnih trgih.Večina ljudi je tako dolgo pred cvetenjem kupila prodajno pogodbo, s katero si je zagotovila pravico do nakupa določene čebulice. S to pogodbo niso niti dejansko obljubili, da bodo plačali dogovorjeno ceno, ampak so le rezervirali nakup. Pogodba te namreč zakonito niti ni zavezovala k nakupu, torej te sodišče ni moglo kazensko preganjati, če nisi plačal za rezervirano čebulico. 

In točno to se je zgodilo februarja 1637, ko so cene pogostih tulipanov padle s svoje višine. In še bolj padle. Nekatere pogoste vrste so do maja 1637 izgubile 95 odstotkov svoje cene. Teoriji, zakaj, sta dve. Po prvi ljudje pač niso več bili pripravljeni plačevati toliko za lepo rožo, v smislu: okusi se spreminjajo. Po drugi je padec cen povzročila februarska harlemska nenavadno velika letina tulipanov, ki so tako sami sebi znižali ceno. To teorijo potrjuje dejstvo, da je cena strmo padla le pogostim vrstam. 

V vsakem primeru so sledila prerekanja na sodiščih. Prerekanja med lastniki vseh prodajnih pogodb, ki ti dejansko niso zagotavljale pravice do obljubljenega plačila. Večina tožb se je končala tako, da so ljudje dobili od 3 do 10 odstotkov obljubljenega denarja in še to v obrokih. Ampak ker ti trgovci večinoma iz rok niso dali denarja, ampak le papirje, nihče ni bankrotiral zaradi tulipanov. Največjo škodo so imeli poklicni gojitelji tulipanov, a tudi zanje se je stanje kmalu umirilo. 

Še največja posledica manije je bila moralna panika. Kalvinistični duhovniki so to investiranje obsojali kot grešno, kot plod špekuliranja in ne trdega dela. Ali pa celo kot obliko čaščenja idolov. Pamfleti so trgovce prikazovali z norčevskimi kapami. Ali pa so kazali, kako opice, simbol neumnosti, kakajo po trgovcih in čebulicah. In zgolj na podlagi takšnih pamfletov je Charles MacKay v 19. stoletju napisal knjigo o priljubljenih zablodah in o norosti množic ter s tem rodil mitsko zgodbe o tulipomaniji. 

Edina prednost teh pamfletov je bila, da so Evropejci tulipane povezali z Nizozemsko. In nizozemski vrtnarji so kmalu začeli izvažati tulipane po vsej Evropi, kar množično počnejo še danes.