Tehnokracija. SSKJ jo definira kot “uveljavljanje odločilne vloge tehnike, proizvodnje v politiki, gospodarstvu”. Slovar Marriam Webster pa kot “sistem, v katerem ljudje s poglobljenim znanjem o znanosti in tehniki vodijo družbo”. V luči okoliščin finančne, gospodarske in dolžniške krize sta bili v zadnjih letih znanost in tehnika v definiciji tehnokracije v večji meri skrčeni na ekonomsko vedo. Tehnokracija torej v današnji uporabi največkrat pomeni sistem vladanja, v katerem imajo vodilno vlogo ekonomski tehnokrati, ki naj bi neobremenjeni z ideologijo in strankarstvom državo popeljali na pot odrešitve. V omejenost razumevanja ekonomske tehnokracije kot neideološke se v pričujočem komentarju ne bomo spuščali, temveč prepoznavanje te predpostavljamo.

A kako točno naj bi izgledala ta tehnokracija? Kot vlada Mira Cerarja, ki jo vodi samooklicani “vrhunski pravni strokovnjak”, ekonomsko politiko katere je donedavno vodil profesor ekonomije, nekatere ostale resorje pa zasedajo nestrankarski in vidni pravnik na pravosodnem, inženir in gospodarstvenik na gospodarskem, gradbenik in bivši birokrat na infrastrukturnem ter bivša zavarovalničarka na zdravstvenem ministrstvu? Ne. Kljub vsemu vloženemu trudu nacionalna vlada svoje ukrepe zelo težko predstavlja kot tehnokratske. K politizaciji jo silijo tako koalicijske kot opozicijske stranke. Poleg njih pa tudi volilno telo, ki ima od vseh v tem komentarju naštetih ravni oblasti do nacionalne vlade najbolj neposreden dostop.

Slovenija pri tem seveda ni nikakršna posebnost. Pogled čez zahodno mejo nas spomni na bivšega premierja Maria Montija, tehnokrata par execellence. Kljub temu, da je imel ravno zaradi tehnokratskosti sprva visoko javno podporo in je uspel uvesti nekaj grobih rezov v javne finance, se je hitro soočil s tako ideološko kot politikantsko motivirano strankarsko in civilnodružbeno opozicijo. Nacionalne vlade torej zaradi prisotnosti strankarskega sistema in relativne dostopnosti za civilno družbo niso ploden teren za tehnokracijo.

Nekoliko drugače je z evropskimi institucijami, ki so od prebivalcev Evropske unije, katerim naj bi odgovarjale, precej bolj oddaljene. Nacionalni voditelji, ki sestavljajo Evropski svet, se odgovornosti razvezujejo s sklicevanjem na kolektivne odločitve. Edini neposredno izvoljeni organ, Evropski parlament, ima omejeno moč; glede na volilno udeležbo pa je tudi njegova povezanost z volilnim telesom relativno krhka. Evropska komisija, edini organ s formalno pravico do zakonodajne pobude, pa je bila vsaj donedavno sestavljena iz neizvoljenih predstavnikov; njena odgovornost volivcem pa je zaradi fizične in medijske oddaljenosti ter pomanjkljivih pravil transparentnosti še vedno zelo omejena.

Kljub temu, da so evropske institucije marsikdaj dojete kot simbol tehnokracije, pa se je od nastopa dolžniške krize, v kateri je Evropska komisija prevzela vodilno vlogo, tudi v Bruslju in Strasbourgu vedno težje otepati politične narave odločitev. Od nastopa zadnje Evropske komisije predsednik komisije, čeprav ne popolnoma formalno, a kljub temu zelo očitno, ni več izbranec držav članic, temveč izbranec zmagovalne stranke na volitvah v Evropski parlament. Je torej politik. Jean Claude Juncker se ne brani političnih oznak odločitev svoje komisije. V bistvu nasprotno, politiziranost šteje kot enega svojih večjih uspehov. In pri tej oceni mu lahko pritrdimo.

Lahko torej zaključimo, da ideja kvazi apolitične ekonomske tehnokracije zamira tudi v tistih institucijah, kjer je že obstajala? Nikakor ne. Na mesto teh politiziranih institucij prihajajo nove, že v svoji naravi in strukturi še bolj tehnokratske. Govorimo o institucijah, ki jih ustanavljajo mednarodni trgovinski sporazumi, kot so CETA, TiSA in TTIP. TTIP in CETA naj bi uvedla zdaj že vsem znani mehanizem reševanja sporov med investitorji in državami, v okviru katerega bi kvazi strokovni arbitri odločali o povsem političnih vprašanjih. Na primer, ali gre pri uvedbi posamezne regulacije za dobronamerno in upravičeno regulacijo ali za tako imenovano posredno razlastitev - gre za koncept, pri katerem država podjetju ne zaseže premoženja neposredno, temveč z uvedbo regulacij omeji njegovo izkoriščanje. TiSA pa naj bi uvedla koncept tako imenovanega testa potrebnosti, v okviru katerega bi telo za reševanje sporov odločalo, ali je neka regulacija res potrebna ali pa je namenjena zgolj omejevanju tujih investicij.

Institucije, ki jih uvajajo prostotrgovinski sporazumi, tako uvajajo nov nivo vladanja, ki ga je precej težje kot na nacionalni ali evropski ravni prikazati kot političnega. Eden od razlogov, zakaj se je na nacionalni in evropski ravni težko otepati politične narave odločitev, so široke pristojnosti teh organov in s tem relativno visoka frekvenca odločitev, ki pritegnejo medijsko pozornost. Drugi je prisotnost različnih političnih polov, ki bodisi iz ideoloških bodisi iz politikantskih razlogov izpostavljajo politično naravo vladajoče garniture. Tretji pa je, da ima vladajoči politični razred v teh institucijah obraz - na primer Cerarja ali Junckerja.

Kvazi tehnokratska vladavina, ki jo vzpostavljajo prostotrgovinski sporazumi, nima teh težav. Njene pristojnosti so omejene na investicijske spore, intervencije pa bodo po vsej verjetnosti relativno redke. Struktura organov vladanja je bojda strokovna, politične opozicije pa ni. Prav tako ni obrazov, temveč so arbitri izbrani bodisi ad-hoc bodisi po principu rotacije iz bazena stalnih arbitrov.

Vsi opisani nivoji tehnokratske vladavine, torej nacionalni, evropski in prostotrgovinski, pa se med seboj ojačujejo. Saj vemo, kolikokrat se naša vlada sklicuje na odločitve Evropske komisije ali Evropske centralne banke. V primeru sprejetja omenjenih prostotrgovinskih sporazumov se bo lahko sklicevala še na odločitve investicijskih tribunalov. Ali pa na odločitve evropskih institucij, ki se bodo same sklicevale na odločitve arbitrov brez imen in obrazov. Politična oblast se s tem oddaljuje od vpliva tistih, ki jim vlada. Dobrodošli v prihodnost!