Okoljski ministri držav članic so se pohvalili, da bo Unija presegla cilje, ki jih nalaga kjotski protokol. Evropska unija se je zavezala, da bo do leta 2020 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za 20 odstotkov glede na leto 1990, vendar je že zdaj ta cilj skoraj dosežen, zato pričakujejo, da bo zmanjšanje do leta 2020 kar 24,5-odstotno. Okoljevarstveniki sicer pozdravljajo novico, vendar v isti sapi opozarjajo, da brez nadaljnjih ukrepov ni zagotovila, da se ne bi izpusti znova povečali.

Evropski sindikalni inštitut je objavil izsledke raziskave, ki kažejo na dramatično povečanje revščine med zaposlenimi za polni delovni čas. Inštitut kot revnega zaposlenega smatra osebo, ki prejema plačo v višini 50 odstotkov ali manj glede na povprečno plačo države, v kateri prebiva. 13 milijonov Evropejcev, zaposlenih za polni delovni čas, je revnih in statistični kazalci zadnjih let kažejo, da se bo njihovo število v bodoče še povečalo. Trend je prisoten predvsem v tako opevani Nemčiji, kjer vsak peti delavec prejema prenizko plačo, da bi lahko dostojno preživljal sebe in svojo družino. Nemški sindikalist, Thomas Ricker, priznava, da so podatki o nemškem gospodarskem razvoju zelo dobri. Nemčija ima zelo nizko stopnjo brezposelnosti in zavidljiv presežek v trgovinski bilanci, ampak Ricker opozarja, da nemški gospodarski model dolguje svojo uspešnost milijonom mizerno plačanim delavcem.

Sadove negotovosti in strahu, ki vladata med ljudmi zaradi gospodarske krize in brezumne varčevalne politike, obira skrajna desnica. Stara celina je priča vzponu skrajno desnih gibanj, katerim se na prihajajočih evropskih volitvah nasmiha dober rezultat. Populistična, nemalokrat kar fašistična, retorika tovrstnih gibanj po javnomnenjskih raziskavah žanje uspeh in številnim se obeta vstop v evropski parlament. Francoska Nacionalna fronta in britanski Ukip bi lahko celo zmagala na volitvah.

Medtem pa obstaja realna možnost, da bo Nemčija prvič v svoji zgodovini v evropski parlament poslala desnega skrajneža. Nemško vrhovno sodišče je z nedavno ukinitvijo triodstotnega volilnega praga za vstop v evropski parlament nehote pomagalo vodji Nacionalne demokratične stranke Nemčije, Udu Voightu. Voight, ki slovi po ostri protiromski retoriki in populističnih napadih na Bruselj, si obeta osvojitev odstotka glasov, kar bi mu omogočilo postati evroposlanec.

Evropska komisija je vse pogosteje tarča kritik netransparentega delovanja. Zaradi pomanjkanja demokratičnega nadzora je institucija izpostavljena moči lobijev mednarodnih podjetij, ki prek nje usmerjajo evropsko gospodarsko in finančno politiko sebi v prid. Način, kako se uveljavlja volja velikih in močnih, predstavljajo med drugim strokovne skupine, na katere se v svojem delu opira Komisija. Le-te institucija oblikuje sama, sestavljali pa naj bi jih različni deležniki, ki naj bi bili v pomoč pri oblikovanju zakonov, vendar pa so zadnje raziskave nevladnih organizacij jasno pokazale na prevlado korporativnega interesa znotraj dela teh skupin, kar pa je bila ravno izkušnja, ki nam jo je ponudila Komisija po nastopu krize in reševanju zadolženih držav. Kaj so strokovne skupine in kako prek njih zasebni interes diktira zakonodajni postopek, smo na primeru bančnega sektorja govorili s Pascojem Sabidom, raziskovalcem organizacije Corporate Europe Observatory.

Izjava.

Da pa ne bomo tako črnogledi, je poskrbela evropska ombudsmanka Emily O’Reilly, ki je začela s preiskavo ravno teh kvazi strokovnih skupin. Raziskava naj bi ponudila vpogled v sestavo članov in transparentnost dela, vendar pa v pisarni ombudsmanov zatrjujejo, da rezultati ne bodo zakonsko zavezujoči za nadaljnje delo Evropske komisije. Sicer je takšna preiskava prva svoje vrste in morda odpira možnosti za implementacijo demokratičnih standardov, ki bi zavezali Komisijo k odgovornosti tistim, katerih življenja kroji. Svoje mnenje je z nami delil Pascoe.

Izjava.

V Bruslju je potekal evropski gospodarski vrh, kjer so predstavniki multinacionalk snubili evropolitike k sprejetju podjetništvu prijaznejše zakonodaje. Vrh so pospremili mirni protesti, ki jih je nasilno prekinila policija z vodnimi topovi. Aretiranih je bilo 240 protestnikov, ki so opozarjali na uničujoče posledice neoliberalne varčevalne politike in zahtevali, da Evropa ohrani svoj socialni model. Protestniki so bili kritični tudi do tajnih pogajanj o prosto trgovinskem sporazumu med Unijo in Združenimi državami, za katerega menijo, da bi še dodatno oklestil socialne pravice in uničil mnoga delovna mesta. Opozarjajo na primerljiv severnoameriški prosto trgovinski sporazum NAFTA, ki je kljub drugačnim obljubam, v Mehiki povzročil porast brezposelnosti in revščine. Problematično je zlasti določilo sporazuma, ki bi podjetjem omogočilo tožbo držav, ko bi le-ta menila, da nacionalna zakonodaja omejuje njihovo poslovanje. Podobno določilo vsebuje tudi sporazum NAFTA, zaradi česar so severnoameriške države v zadnjih dvajsetih letih morale plačati okoli 300 miljard evrov odškodnine. Tarče sodnih postopkov so zlasti zakoni, ki varujejo potrošnike in ščitijo okolje. Srečno, Evropa!

Nadaljujemo z Evro-ameriškimi odnosi. Na pogajanjih o prostotrgovinskem sporazumu za svojevrstno presenečenje poskrbela Amerika. Ambasador Anthony Gardner je na srečanju ameriških in evropskih pogajalcev iz pogovorov izključil finančne storitve. Ameriška delegacija je zavrnila predloge Evrope po usklajevanju finančne regulacije, ki naj bi jo izvajale institucije obeh velesil, na osnovi, da je ameriška regulacija po nastopu krize leta 2008 strožja od te, ki jo vodi Evropska unija. Ameriška oblast je namreč leta 2010 sprejela tako imenovani Dodd-Frankov zakon, ki je bil odgovor na polom finančnega sektorja. Evropska delegacija  je pod taktirko komisarja Karla de Guchta odločitev kakopak označila kot razočaranje.

Sodišče Evropske unije je razsodilo v prid španskemu državljanu Mariu Costeju Gonzalezu v primeru pritožbe Googla na odločitev španskega sodišča. To je pritrdilo Špancu, ki je zahteval, da se umakne obvestilo o dražbi njegove zasežene nepremičnine zaradi neplačevanja pokojninskih prispevkov iz rezultatov spletnega brskalnika. Zahtevo je osnoval na dejstvu, da je bila sodba končana leta 1998 in gre zato za zastarel in nepomemben podatek. Google se z razsodbo ni strinjal in jo je poslal na nivo Evropske unije, kjer pa je dobil podobno zaušnico, odločitev je bila namreč enaka španski. Zahteva sodišča po odstranjevanju rezultatov je dvignila mnogo prahu med evropskim ljudstvom. Nekateri vidijo takšno pravico do pozabe kot ključno v boju za zasebnost na spletu, drugi jo označujejo za cenzuro. Vendar pa Sodišče evropske unije nima moči, da bi oglobilo podjetja, ki odločitve ne bi upoštevalo, kazni bi se lahko obračunale šele na nacionalnem nivoju. Je pa v tem času spletni gigant dobil več zahtev po umiku rezultatov s strani politikov, ki se v javnosti niso znali primerno vesti.

Novice iz Evrope sta zbrala Dejan in Jošt.

Projekt podpira Evropski parlament