Sodobna nigerijska proza I: Chinua Achebe

Sodobna nigerijska proza I: Chinua Achebe

Oddaja
1. 2. 2015 - 18:00

“The white man is very clever. He came quietly and peaceably with his religion. We were amused at his foolishness and allowed him to stay. Now he has won our brothers, and our clan can no longer act like one. He has put a knife on the things that held us together and we have fallen apart.” Chinua Achebe, Things Fall Apart

Pozdravljeni v prvem delu cikla sodobne nigerijske proze, ki jo začenjamo z odlomkom iz romana Man of the People Chinue Achebeja, očaka nigerijske literature. Achebe se je rodil kot Albert Chinualumogu Achebe leta 1930 v Ogidiju, vasi območja plemena Igbo blizu reke Niger, v južno-vzhodnem delu Nigerije.

Do izrazitega prehoda iz ustne tradicije pripovedovanja, v kateri so prednjačili epi, legende in druge oblike ustnih performansov, v pisano literaturo, začenši z romani, se je v Nigeriji začelo okoli leta 1930, v času angleškega kolonializma. Leta 1948 se je v duhu že pričakovane neodvisnosti odprla prva nigerijska univerza, Univerza Ibadan, ki jo je začel obiskovati tudi Chinua Achebe. Tam je ob branju zahodnih piscev naletel tudi na avtorje kolonialnih klasik kot sta Joseph Conrad z romanom Srce teme in Joyce Cary z romanom Mister Johnson, ki ga je revija Time v tistem času označila za najboljšo knjigo napisano o Afriki. Chinua se je za pisanje odločil, da bi reprezentacijo Afrike prevzel iz rok kolonialnega diskurza. Leta 1958 je tako izšlo njegovo najbolj znano delo, večkrat označeno za začetek nove nigerijske literature, Razpad (v izvirniku Things Fall Apart). Razpad je, navkljub začetnemu oklevanju londonskih založnikov, ki niso bili prepričani »če bi kdo želel brati afriški roman«, postal najbolj uspešen afriški roman sploh.

Razpad je danes kanonizirano postkolonialno delo, je prvi zapisan vpogled v nigerijsko kulturo, napisan izhajajoč iz nje. Preizprašuje kolonialno misel, da je bila Nigerija pred kolonizacijo divja in neorganizirana. Roman je v leto 1890 postavljen retrospektiven poskus pojasnjevanja razlogov za dezintegracijo identitete družbe, do katere je v Nigeriji prišlo zaradi vpeljave kolonialnih vrednot: vere, jezika in izobrazbe. Achebe je torej »pisal nazaj imperiju«. Z romanom je začrtal novo formo afriške literature, ki je nekakšna fuzija klasičnih zvrsti in nigerijske pripovedne tradicije, obenem pa je z reinvencijo jezika, s svojevrstno Igbo angleščino, ki stilsko izhaja povsem iz afriškega jezika Igbo, dokazal, da se lahko jezik kolonizatorjev prevzame in predrugači. Prek vnosa direktnih prevodov iz Igboja, pregovorov ter načina in melodije govora, je dosegel reprezentacijo jezika ene družbe v jeziku druge in s tem dekoloniziral svojo misel, navkljub dejstvu, da je pisal v angleščini, s čimer je lahko dosegel tako vseh sedem glavnih plemen Nigerije kot tudi bralce po vsem svetu.    

Achebe je do smrti leta 2013 izdal pet romanov, med drugim No longer at ease in Arrow of God (v slovenskem prevodu Božja puščica), ki z Razpadom tvorijo afriško trilogijo, pa tudi politično satiro Man of the People katere odlomku bomo prisluhnili danes, roman Anthills of Savanah (v slovenskem prevodu Mravljišča v Savani), izdajal je zbirke kratke proze, poezije, znamenitih esejev, deloval pa je tudi kot urednik in predavatelj na številnih univerzah po svetu, ki so mu dodelile častni doktorat.

Poleg Achebeja začetke nigerijske sodobne proze tam do leta 90', v kateri se tematike dotikajo predvsem zapuščine kolonializma ter s korupcijo prežete aktualne politične situacije, predstavljajo romani avtorjev kot so z Nobelovo nagrado nagrajen dramatik in pisatelj Wole SoyinkaBen Okri (roman The Famished Road), ženska glasova Buchi Emechete (roman The Bride Price) ter Ifeome Okoye (roman Behind the Clouds), pa Kole Omotoso (roman Just Before Dawn), Femi Osofisan (roman Kolera Kolej) ter Cyprian Ekwensi z romanom Jagua Nana.

Novo generacijo sodobne nigerijske proze tvorijo glasovi mladih avtorjev, rojenih od leta 1970 dalje, ki se vpenjajo v val t.i. »renesanse afriške literature«. Med najbolj znanimi in nagrajevanimi omenimo Chrisa Abanija (roman Graceland), v Belgiji živečo Chiko Unigwe (roman On Black Sisters’ Street), Adaobi Tricio Nwaubani (roman I Do Not Come to You by Chance), v Ameriki živečo Chimamando Ngozi Adichie (v slovenskem prevodu lahko beremo njena romana Polovica rumenega sonca in Amerikanka) ter v Ameriki rojenega Teju Coleja (z romanoma Every Day is for the Thief ter Open City).

Če se je stara generacija posvečala predvsem zapuščini kolonializma, želi mlajša generacija pisati predvsem o običajni izkušnji življenja »tu in zdaj, v sodobni Nigeriji«, izkušnji, ki ima korenine v Afriki in vsej njeni raznolikosti. Če je literarni oče vseh na nek način Chinua Achebe, se s tem istim očetom zdaj simbolično spopadajo v poskusih odmika od ujetosti v lepem, a anahronističnem trenutku romana Razpad.  

Tako kot že starejša, se tudi mlajša generacija sooča s problematiko v Nigeriji skorajda neobstoječega založniškega sistema, kar jih postavlja v pozicijo odvisnosti od zahodnega trga. Večina afriških avtorjev namreč začne kariero z objavo v Londonu ali New Yorku, torej je njihov uspeh še vedno odvisen od Zahoda, ki s svojimi pogodbami, kritiki, nagradami in prodajo narekuje, katere afriške zgodbe so lahko povedane. Nigerijske zgodbe so tako izvažane kot surovina, vrednost jim dodajo šele založniki in uredniki prek oceana, tako oplemenitene pa se uvozijo nazaj v Nigerijo, kjer omrtvičen literarni prostor sprejme novo okronane paradne konje. Kot problematična se pogosto izpostavlja tudi migracijska pozicija velikega deleža mladih avtorjev, ki študirajo, živijo in pogosto tudi ostanejo na Zahodu.

Mladi avtorji so pogosto odvisni le od sebe in interneta, zato veliko njih objavlja ravno tam, popularni pa so tudi različni literarni blogi ( http://brittlepaper.com/ !). Jeremy Weate v svojem članku »How to kill the Nigerian publishing industry« izpostavlja tudi izjemno problematično uvedbo 62% davka na uvožene tiskane knjige, ki ga je v letu 2014 uvedel minister za finance, pa čeprav ta krši UNESCO dogovor iz leta 1950 o ničelnem davku na uvoz materialov za izobrazbo, znanost ter kulturo. Tako lokalno bralstvo ne le nima domače knjižne produkcije, a jim umanjka tudi tuja. Premiki se sicer dogajajo na polju indie založništva, takšna je denimo od Weata vodena Cassava Republic, a majhne založbe ne zmorejo tiskati velikega števila finančno dostopnih knjig, uvedba zloglasnega davka pa bolj kot pomoč lokalnemu trgu predstavlja spodbudo piratstvu in predvsem -  nebranju. 

Odlomku iz romana Man of the People prisluhnite v posnetku oddaje.

Prevod: Petra Meterc

Interpretacija: Biga, Polona, Žiga, Valentina, Maček, Dino

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness