“Ne bomo zbežali v Evropo v plavajočih smrtonosnih pasteh, ne bomo z žalostjo zažgali src naših mater, ne bodo nas ribe pojedle, ponovno bomo zgradili Alžirijo.”

Pozdravljeni, berete Južno hemisfero na spletni strani Radia Študent. Tokrat bomo govorili o Alžiriji s svobodnim novinarjem Sofianom Philipom Naceurjem. Njegova področja zanimanja so Alžirija, Tunizija in Egipt, kjer je tudi živel, medtem ko je zdaj nastanjen v Berlinu. Ujeli smo ga na Transborder summer campu v francoskem Nantesu, natančneje v ZAD de Notre-Dame-des-Landes, zaskvotanem območju, kjer se aktivisti že desetletja bojujejo proti izgradnji načrtovanega letališča.

Vprašali smo ga, ali nam lahko poskuša orisati Alžirijo: največjo afriško državo, ki pa je obenem ena izmed najmanj poseljenih, saj je obsežen del njenega teritorija Sahara. Alžirija je eno glavnih pribežališč migrantov iz Zahodne Afrike in njihova odskočna deska čez mediteransko moro. Obenem pa deluje kot zunanja meja EU in kot taka tudi deportira zahodne Afričane, ki v Evropi niso dobrodošli. Več o tem lahko izveste v zadnjem prispevku oddaje Južna hemisfera, do katerega bo v spletni objavi tokratnega intervjuja vodila tudi povezava.

V Alžiriji se od februarja dalje vsak torek in petek odvijajo najmnožičnejši protesti v zadnjih dvajsetih letih. Drugega aprila so privedli do konca dvajsetletne vladavine predsednika Abdelaziza Bouteflike.

Prvo poglavje. Antikolonializem in nafta.

Sofian Naceur pove, katere so glavne teme, prek katerih lažje razumemo trenutno dogajanje v Alžiriji. 

Izjava: Naceur vidi v trenutnem protestniškem gibanju dekolonizacijo lokalne kompradorske elite, kar se vidi tudi v protestniškem sloganu “1962: osvobojena dežela, 2019: osvobojeni ljudje". Nadaljuje s tem, da Alžirijo pojmuje kot rentniško državo, gorivo njene politike in ekonomije pa je izvoz nafte.

Drugo poglavje. Politično-gospodarski razvoj, gibanje za neodvisnost in politična vloga islama.

Kako je ekonomska zgodovina pripeljala do tega, da je alžirska ekonomija v tolikšni meri odvisna od izvoza nafte?

Izjava: Od poizkusov diverzifikacije ekonomije do nihanja cen nafte in socialno-političnih fenomenov, ki so temu sledili. Za tem Naceur govori o vlogi mošej kot zadnjih javnih prostorov opozicije po represiji nad progresivnimi strankami. Izjavo zaključi z opisom antikolonialnega gibanja in razlikami med njegovim političnim in oboroženim delom.

Tretje poglavje. Mednarodni odnosi. 

Če smo prej govorili o gibanju za neodvisnost - kakšno je stanje neodvisnosti Alžirije danes? V kakšnih odnosih je z ostalimi državami po svetu in v regiji? 

Izjava: Naceur pojasni, da je Alžirija, medtem ko v globalnih zunanjih odnosih in ekonomiji lovi ravnotežje med velesilami, za severnoafriške države praktično zaprta. Zaključi z odnosom Alžirije do Zahodne Sahare. 



 

Četrto poglavje. Migracije. 

Nekateri od Alžircev in Alžirk, ki zapuščajo svojo državo, pripotujejo po balkanski ruti in skozi Slovenijo. Mnogi izmed njih v Sloveniji zaprosijo tudi za azil. Kolikor nam je znano, je v zadnjih letih dobila status azilanta ena oseba, kar je v skladu tudi s številkami iz ostalih držav Magreba.

Kaj pomeni slabo življenje v Alžiriji in kako je to prispevalo k protestom, znotraj katerih se ponovno poraja javni prostor? 

Izjava

Peto poglavje. Trenutno dogajanje

Trenutno se alžirska država ukvarja z vzpostavitvijo pogojev za nove predsedniške volitve, saj so bile tiste 4. julija odpovedane. Pri tem naj bi pomagala 6-članska komisija za nacionalni dialog, ki jo je imenoval začasni predsednik Alžirije Abdelkader Bensalah. Protesti vseeno zahtevajo njegov odstop, saj je del stare vladajoče klike, povezane z Boutefliko. To isto kliko se je lotil čistiti tudi sodni sistem, ki je zaradi suma korupcije začel preiskovati visoke uradnike in gospodarstvenike, med njimi tudi dva bivša premierja. Bensalah pa je pred kratkim zamenjal ministra za pravosodje, verjetno prav v odziv na te preiskave.

Na protestniški tapeti je med drugimi tudi general Ahmed Gaed Salah, de facto najmočnejši človek v državi, ki jo trenutno vodi vojska. Salah je sicer podprl protestniško gibanje, a obenem diktira njegovo represijo z aretacijami in cestnimi blokadami protestnikov.

Trenutno dogajanje v Alžiriji gotovo velja spremljati, saj kot je izjavil bivši vladni minister Abdelaziz Rahabi za New York Times: “Umaknili smo predsednika, ne da bi ga izgnali” (kot se je zgodilo v Tuniziji), “ne da bi ga zaprli” (kot se je zgodilo v Egiptu) “in ne da bi ga ubili” (kot se je zgodilo v Libiji). “Ne pravite, da gredo stvari narobe.”

Za dodatno branje člankov Sofiana Naceurja kliknite tukaj.