Militarizirana Sahara

Militarizirana Sahara

Oddaja
24. 7. 2019 - 12.00

Dobrodošli v novo epizodo Južne hemisfere, oddaje aktualnopolitične redakcije Radia Študent. Tokrat bomo vašo pozornost preusmerili v območje Severne Afrike in Sahela in poskusili približati temo eksternalizacije evropskega mejnega režima v afriških državah. 

V prvem delu oddaje bo sledil povzetek različnih mehanizmov, ki se jih Evropska unija poslužuje za namene omejevanja migracij v državah zunaj svoje zveze držav. V drugem delu pa prisluhnite posnetku intervjuja z raziskovalcem Pierrom Yasso, iz Malija, ki sodeluje v organizaciji Afrique-Europe Interact. Slednja združuje člane iz Afrike in Evrope in se ukvarja s problemi povojnih razmer v Maliju, neokolonialnih odvzemov zemlje malim kmetom in represivnih mednarodnih migracijskih politik.

Začnimo pri pojmu eksternalizacije meja. Evropska unija ima s serijo držav, ki niso njene članice, sklenjene različne sporazume o sodelovanju pri skupnem nadzoru meje in nadzorovanju migracij. Takšni sporazumi zajemajo izmenjavo informacij, sodelovanje obveščevalnih služb in izmenjavo baz podatkov, kot so prstni odtisi, prav tako pa tudi urjenje policistov in vojakov, gradnjo tako imenovanih sprejemnih centrov in dobavo opreme, kot so na primer satelitska komunikacija in vozila. 

Po letu 2011 in 2015 so fokusne države za zunanjo evropsko politiko na področju migracij postale predvsem države Sahela in Severne Afrike. Pristajanje na politike evropskega mejnega režima je pogosto pogojeno s pridobivanjem razvojnih in humanitarnih pomoči. Za programi razvojnih investicij se skrivajo predvsem programi vzpostavljanja mejnega režima s krepitvijo represivnega aparata policije in vojske ter podporo obstoječim elitam na oblasti. Nacionalne oblasti afriških držav tako pridobijo sredstva, ki se porazgubijo po koruptivnih mrežah ali pa končajo v novi stotini policijskih terencev, v zameno pa uveljavljajo politični interes evropskih nacij z uresničevanjem strožjega in okrepljenega nadzora na meji in nasilno regulacijo migracij.

Eksternalizacija mej se ne dogaja zgolj na ravni skupne zunanje politike Evropske unije, temveč so pogostejši posamezni bilateralni sporazumi, s katerimi države, kot so Francija, Nemčija ali Italija, pošiljajo vojake v tujino ali donirajo čolne za libijsko obalno stražo. Navkljub bilateralnim sporazumom so evropske države v svojem odnosu do regulacije migracij relativno enotne pri ukrepih kriminalizacije in strogega mejnega nadzora. Predstavniki držav članic so na sestanku Evropskega sveta na temo migracij oktobra 2016 pri točki “Srednja mediteranska pot” med drugim zapisali, da je namen partnerskega sporazuma, citiramo:

“Slediti specifičnim in merljivim rezultatom v smeri preprečevanja ilegalnih migracij in vračanja neregularnih migrantov, prav tako pa tudi ustvariti in uporabiti ustrezen vpliv z uporabo vseh relevantnih politik Evropske unije, instrumentov in orodij, vključno z razvojno pomočjo in trgovino.”

Države Evropske unije se tako pri uveljavljanju svojih politik poslužujejo tako trgovinske vojne kot podkupovanja s finančnimi donacijami. Eden ključnih dogodkov v zadnjih letih je bilo srečanje vrha afriških in evropskih držav v Valletti 11. in 12. novembra leta 2015. Na srečanju držav članic EU in 35 afriških držav je bil sprejet akcijski načrt, ki je predvideval dobavo opreme, vojaško sodelovanje, urjenje in izmenjavo informacij med državami. Takšne zaveze držav o krepitvi nadzora pa predstavljajo zlato jamo javnih naročil za orožarska podjetja in korporacije, ki razvijajo tehnologije digitalnega nadzora in biometričnega beleženja podatkov. Največji profiterji vojne proti migrantom so namreč italijanski orožar Leonardo, nekdaj Finmeccanica, nemški Hensoldt in francoski Thales. Slednji je pred nekaj meseci prevzel podjetje Gemalto za 4,8 milijarde evrov, njihove glavne dejavnosti pa so digitalni nadzor, zbiranje podatkov in izdelava biometričnih dokumentov.

Rezultat srečanja v Valeti je bila tudi vzpostavitev izrednega finančnega sklada za Afriko v vrednosti 1,8 milijarde evrov, ki je postal glavni vir financiranja programov zapiranja mej. Sklad, obarvan v barve humanitarne pomoči, je postal glavni vir financiranja programov krepitve nadzora mej. Niger, država, ki meji na severu na Alžirijo in Libijo in je izhodišče za prečkanje Sahare, je junija 2017 iz omenjenega sklada prejela 50 milijonov evrov. Namen teh sredstev pa je bila gradnja državnih kapacitet na področju boja proti tihotapstvu in trgovini z belim blagom oziroma, z drugimi besedami, več policije, več terencev in več preganjanja voznikov po Sahari. Niger in mesto Agadez sta namreč že od začetka civilizacije izhodišče za prečkanje Sahare za ljudi iz različnih delov Afrike, vendar pa je po letu 2015 postal transport prek puščave kriminaliziran, storitev prevoza tujcev pa tihotapstvo. 

Glede na podatke Mednarodne organizacije za migracije ali krajše IOM naj bi na vrhuncu begunskih premikov leta 2016 državo v smeri Libije in Alžirije prečkalo več kot 330.000 ljudi. Že leta 2015 je parlament v Nigru sprejel kontroverzen zakon, ki je tihotapcem obetal do 30 let zapora za nekdaj legalni posel transporta. Zakon je bil sprejet ob pritiskih iz Evropske unije in navkljub velikemu nasprotovanju prebivalcev severnega dela države. Okoli 10.000 ljudi naj bi bilo namreč neposredno finančno odvisnih od storitev transporta, okoli 100.000 pa posredno. Ker pa se zakoni seveda ne uveljavljajo sami, je bila potrebna tudi dobava opreme. Oktobra leta 2016 je državo, ki ima skoraj 2 milijona notranje razseljenih prebivalcev in eno največjih stopenj ogroženosti zaradi pomanjkanja hrane, obiskala nemška kanclerka Angela Merkel. Ta je na svojem obisku kot ključno točko sodelovanja predstavila regulacijo migracij in napovedala 10-milijonski paket finančne pomoči.

Nemška obrambna ministrica in kmalu predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je nato v Niger poslala 100 terencev, 115 motorjev in 55 satelitskih telefonov. Nacionalna garda v Nigru se je okrepila in lov po puščavi se je lahko začel. Med letom 2016 in aprilom 2018 je bilo aretiranih 282 voznikov in zaseženih med 300 in 350 vozil. Zaradi zasegov premoženja in zapiranja voznikov je sledil upor prebivalstva predvsem med Tuaregi in pripadniki plemena Tubu. Oboji so namreč pristali na odložitev orožja po tuareškem uporu pred desetimi leti. Aretacije in preganjanje nekdaj zakonitega poklica prevoza čez Saharo, od katerega je odvisna lokalna skupnost mesta Agadez na severu države, pa so zato ogrozile mirovni proces v regiji.

Ustaljena dejavnost prevoza čez Saharo, pri kateri so vozniki pobirali stranke na avtobusnih postajah, konvoje pa je spremljala vojska, je čez noč postala tihotapstvo z visokimi zapornimi kaznimi. Preganjanje in uvajanje kontrolnih točk v puščavi je pot naredilo mnogo bolj nevarno, saj se vozniki ne morejo več držati ustaljenih poti, kjer so postojanke in vodni viri. Pot, ki je včasih trajala dva do tri dni, sedaj lahko traja tudi do en teden. Tihotapci v strahu pred zaporom odvržejo migrante v puščavi, ti pa so nato prepuščeni sami sebi. Število zabeleženih smrti je tako naraslo z 71 leta 2015 na 427 leta 2017. Število smrti je naraslo navkljub temu, da je število registriranih prečkanj puščave med Dirkouom in libijsko mejo padlo z 290.000 leta 2016 na 33.000 leta 2017. Migracije se navkljub represivnim ukrepom niso ustavile, temveč je pot postala mnogo dražja, težja in nevarnejša.

migranti na sredozemski poti v Italijo
O vplivih novega italijanskega kodeksa ravnanja za NGO in o razmerah, ki so jim migranti podvrženi v Italiji
 / 18. 8. 2017
Ena od fokusnih držav v zadnjih letih je bila za Evropsko unijo in predvsem Italijo tudi Libija. Leta 2016 je skozi to državo v Italijo pripotovalo okoli 180.000 ljudi, sledil je umik evropskih in italijanskih ladij, preganjanje reševalnih ladij in nabava opreme za milice, ki so začele opravljati vlogo obalne straže. Novembra 2017 sta Evropska unija in Italija tako napovedali 285 milijonov evrov za vzpostavitev tako imenovane Search and Rescue cone v Libiji, kar je dejansko pomenilo, da so v imenu reševanja humanitarne krize libijske milice različnih frakcij, ki so dokazano streljale na begunske čolne, začele izvajati reševanja v Sredozemlju. Represivna politika oboroževanja in podkupovanja tranzitnih držav, kot sta Niger in Libija, s strani EU se bila za zdaj relativno uspešna pri doseganju rezultatov omejevanja migracij na račun hudega nasilja. Letos do junija je po podatkih IOM na obalo Italije iz Libije prispelo okoli 2000 ljudi, kar je občutno zmanjšanje glede na pretekla leta.

Protivladni protesti v Sudanu
 / 9. 1. 2019
Še ena država, kamor Evropska unija intenzivno usmerja svojo zunanjo politiko v imenu omejevanja ilegalnih migracij, je Sudan. Državo je aprila 2016 obiskal evropski komisar za mednarodno sodelovanje in razvoj Neven Mimica, navkljub dejstvu, da je za zdaj že bivšim predsednikom Omarjem al Baširjem razpisana tiralica Mednarodnega kazenskega sodišča. Mimica je na obisku označil Sudan za ključno državo pri boju proti iregularnim migracijam in trgovini z belim blagom v Afriškem rogu. V okviru mednarodnega sodelovanja pri Kartumskem procesu in 40 milijonov evrov vrednega programa Boljše upravljanje migracij, ki se financira iz prej omenjenega evropskega razvojnega sklada za Afriko, se je v zadnjih letih okrepila sudanska obmejna straža. Glavnino te straže pa predstavljajo tako imenovane Rapid Support Force ali hitre podporne sile. 

Te enote so nastale iz razpadlih milic Janjawid, ki so bile udeležene pri genocidu v Darfurju. Rapid Support Force ali RSF so sodelovale tudi v zatrtju protestov leta 2013, ko je bilo ubitih 170 ljudi, prav tako pa so imele ključno vlogo v zadnjih protestih, ko je bil odstavljen al Bašir, na njegovo mesto pa je stopila vojaška oblast. Več mesecev trajajoči protesti, ki pozivajo k odstopu generalov in nastopu civilne oblasti, so bili večkrat napadeni s strani vojske in enot RSF, v spopadih pa naj bi umrlo 120 ljudi. Z evropskimi sredstvi za namene omejevanja migracij so se opremile prav te enote, ki so na trgu ubijale protestnike.

Kjer južno postane tužno. Tužno predvsem za migrante, za katere pot skozi Maroko zopet postaja aktualna
 / 27. 9. 2017
Niger, Libija in Sudan seveda niso edine države, kjer poteka eksternalizacija meja, podobni programi se izvajajo tudi v drugih državah, kot so Maroko, Alžirija, Čad ali Turčija. Proračun evropske mejne varnostne agencije Frontex je od leta 2005 narasel s pet milijonov na 320 milijonov leta 2018, do leta 2024 pa naj bi ta znesek znašal že več kot milijardo evrov. Dejavnost agencije ni več omejena zgolj na zunanje meje Evropske unije, temveč se intenzivno povezuje z državami tretjega sveta z urjenjem vojske in policije, nabavo opreme in gradnjo taborišč. Med evropskimi in afriškimi državami se vzpostavlja neokolonialni odnos, v katerem obstoječe oblasti v zameno za finance izvajajo naloge regulacije migracij po navodilu evropskih voditeljev.

V akcijskem načrtu za Sahel, ki ga je pripravila Evropska komisija, lahko tako beremo, citiramo: “Stabilnost Sahela je ključnega interesa in podpora Sahelu pomeni strateško prioriteto za Evropsko unijo danes in še v prihajajočih letih. Stabilne države v regiji bodo ključno pripomogle k evropski varnosti in omejile tveganje nekontroliranih migracijskih tokov.” Konec citata.

Vredno je opozoriti, da interes evropskih držav nikakor ni legalizacija migracij, temveč predvsem omejevanje možnosti prestopanja mej pred Evropsko unijo. Rezultat takšnih politik je ilegalizacija migrantov, medtem pa so poskusi s strani Afriške unije po uresničevanju pravice do gibanja zatrti v kali. 

Zaradi represivnih politik, ki jih financira Evropska unija, je prečkanje Sahare v zadnjih nekaj letih postalo občutno nevarnejše, prav tako pa je oteženo prestopanje meja v državah regije ECOWAS oziroma Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav. Z namenom pomoči in informiranja je bil v lanskem letu vzpostavljen Alarmphone Sahara s pisarno v Agadezu. Pri tem projektu sodeluje tudi organizacija Afrique-Europe Interact, katere član je sogovorec Pierre Yassa. Več o organizaciji in razmerah v Sahari pa v intervjuju.

Intervju.

 

Eksternalizacija evropskega mejnega režima:

https://www.tni.org/en/publication/expanding-the-fortress

https://www.clingendael.org/pub/2018/multilateral-damage/

https://www.tni.org/en/article/the-rise-of-border-imperialism

https://www.tni.org/en/publication/border-wars

https://www.tni.org/en/publication/border-wars-ii 

https://www.tni.org/en/article/how-the-security-industry-reaps-the-rewards-of-eu-migration-control   

https://www.themigrantsfiles.com/ 

Niger:

https://www.newsdeeply.com/refugees/articles/2018/05/22/niger-europes-migration-laboratory

https://www.ohchr.org/en/NewsEvents/Pages/DisplayNews.aspx?NewsID=23698&LangID=E

https://www.dw.com/en/outsourcing-border-controls-to-africa/av-45599271

https://alarmephonesahara.info/en/news/advice-for-migrants-when-crossing-the-desert-french

Maroko:

https://www.youtube.com/watch?annotation_id=annotation_3883329821&feature=iv&src_vid=2jGcRPJZe5o&v=Vf4N_lHOWEA&fbclid=IwAR2ZQD_cOeN7cEY5ACZpd4njZ1fcTp3EVbcRZrFCoPmhYl68ZjV-iAvqyvw

Sudan:

https://data2.unhcr.org/fr/documents/download/55954

Privatizacija migrantskih kampov:

http://www.migreurop.org/IMG/pdf/migrant-detention-eu-en.pdf  

 

 

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness