Od leve do desne, vmes pa vojska
Pozornost tokrat usmerjamo v Pakistan. V državi, ki je svoje mesto dobila ob particiji Indije leta 1947, so nedavno potekale parlamentarne volitve. Ker je poročanje o skoraj 200-milijonski državi v našem prostoru zelo redko, bomo vzpostavili vpogled, v katerem bomo poleg samih volitev vsaj poskušali zajeti splošno dinamiko pakistanskega političnega prostora.
Rezultat volitev se je, vsaj z vidika preteklega političnega vrha v zgodovini države, izkazal kot določeno presenečenje. Zmago je ob slabi 55-odstotni volilni udeležbi s skoraj polovico prejetih glasov zabeležil Imran Kan, nekdanji igralec kriketa, ki se v pakistanski politiki vidnejše pojavlja od zadnjih volitev leta 2013. Kan je na politično površje priplaval kot populistični politični eksperiment v Pakistanu. Njegov program, osnovan na boju proti korupciji, je pogosto istočasno označen kot lev, sredinski in desen. Poleg protikorupcijskega boja zajema gradnjo socialne države, medtem ko se Kan istočasno kaže kot podpornik zakonov o bogokletju, pa tudi kot pobudnik vzpostavitve miru z Indijo in pogajanj s talibi. Zahodni mediji ga pogosto predstavljajo kot desnega, včasih tudi kot skrajno desnega, medtem ko je z vidika Pakistana pogosteje razumljen kot levosredinski politik.
V naslednjih minutah si bomo podrobneje ogledali potek zadnjih volitev, politični program novega premiera Imrana Kana ter vpliv vojske na pakistansko notranjo in zunanjo politiko. S sogovorcema Farhanom Hanifom Sidikijem z univerze Kuaid-i-Azam v Islamabadu in Amilom Kanom, nekdanjim novinarjem medijskih hiš Reuters in BBC ter svetovalcem britanske vlade na področju Afganistana in Pakistana, bomo skušali predstaviti tudi širše spremembe, ki jih lahko zasledimo v pakistanskem političnem prostoru.
Glavna tekmeca zadnjih volitev sta bila že omenjeni Imran Kan iz stranke Pakistan Tehrik-e-Insaf, krajše PTI, in Navaz Šarif, predstavnik prej vladajoče stranke Pakistanska muslimanska liga, krajše PML. Izpostaviti pa moramo še levo Pakistansko ljudsko stranko, krajše PPP, ki je na volitvah osvojila tretje mesto. Kandidate v ospredju nam predstavi Amil Kan, nekdanji novinar medijskih hiš Reuters in BBC ter svetovalec britanske vlade na področju Afganistana in Pakistana.
Kot že izpostavi Amil, je v ozadju zmage Imrana Kana gotovo prav dejstvo, da gre za novo figuro v političnem prostoru, kar nakazuje vsaj nekolikšno distanco od ustaljenih elitističnih političnih krogov v državi. S tega vidika je osrednji del njegovega programa spodbudil občutek legitimnosti napovedanega boja proti korupciji. Dodaja Farhan Sidiki:
Volišča je varovalo skoraj 800 tisoč pripadnikov varnostnih sil, a je ne glede na to prišlo do nekaterih napadov in incidentov v času glasovanj. Zadnje pakistanske volitve so brez dvoma postregle s prenekaterimi presenečenji. Ena od teh je zagotovo tudi aktivacija mlajše populacije, pri čemer izpostavimo, da je več kot polovica prebivalstva te 193-milijonske države mlajša od tridesetih let.
Zaplet pri vzpostavitvi ocene novega premiera se je pojavil že v času volitev. Gre namreč za prenekatere očitke in špekulacije o vmešavanju pakistanske vojske in obveščevalne službe ISI v potek nedavnih volitev. V zgodovini Pakistana je bila vojska vselej ločena od civilne družbe. V zadnjih sedemdesetih letih je Pakistan doživel vrsto državnih udarov, med njimi tudi tri uspešne. Tako je bila oblast neposredno v rokah vojske med leti 1958 in 1971, 1977 in 1988 ter 1999 in 2008.
V sklopu tokratnih volitev je najbolj aktualen zadnji državni udar. Leta 1997 je bil prvič s strani stranke PML-N izvoljen premier Navaz Šarif – Kanov tekmec na zadnjih volitvah. Šarif je kmalu zapadel v nesoglasja z vojaškim vrhom in v drzni potezi leta 1999 želel odstaviti takratnega vrhovnega poveljnika vojske Perveza Mušarafa. Šarifovem poskusu ukrotitve moči pakistanske vojske je sledil uspešno izveden vojaški prevzem vlade, kar je vodilo v devetletno vodenje države s strani generala Perveza Mušarafa.
Šarifa sta po vojaškem prevzemu oblasti ob koncu prejšnjega tisočletja doletela zaporna kazen in izgnanstvo. Leta 2011 se je vrnil v pakistansko politiko in svojo stranko PML-N popeljal do tretje zmage na parlamentarnih volitvah, dokler ga ni v prejšnjem letu vrhovno sodišče odstavilo zaradi obtožb o korupciji, razkrite v tako imenovanih panamskih dokumentih. Odstavitvi Šarifa s funkcije premiera je mesec dni pred volitvami sledila tudi njegova aretacija. Poleg njega sta zaporno kazen prejela še hčerka in njen mož, zaprtih pa je bilo še nekaj drugih vidnejših predstavnikov stranke, kot med drugim pove Farhan Sidiki:
Tako pred nami ostaja odprto vprašanje vpliva vojske na Kanovo izvolitev ter predvsem raven vpliva na njegovo dejansko izvajanje funkcije premiera. Ključni del podpore Imrana Kana, kot že nakazano, izhaja iz urbanega srednjega razreda, s svojim programom pa skuša poleg borbe proti korupciji doseči kompromis med vsebinami islamskega modela socialne države in bolj liberalnimi elementi družbe. Poleg tega ša se novi premier kaže tudi kot zagovornik zakonov o bogokletju, ki v najbolj skrajnih oblikah v Pakistanu še vedno vodijo v smrtne kazni.
V povezavi s Kanovo podporo zakonov o bogokletju se tako sprašujemo o vplivu slednjih na verske skupine, ki odstopajo od klasične sunitske interpretacije islama. Eno najbolj marginaliziranih verskih skupin predstavljajo ahmadisti, ki tvorijo med 0,2 in 2 odstotka prebivalstva Pakistana. Vlogo ahmadistov v omenjenih zakonih o bogokletju razloži Sidiki:
Poleg odvzema prostosti enega izmed treh osrednjih tekmecev na volitvah sta izvedbo glasovanja zaznamovali okvara elektronskega štetja glasov in neustrezna dokumentacija volilnih glasov v posameznih volilnih okrožjih, na površje pa prihajajo tudi zgodbe o poneverbah volilnih glasov ter nasilnem zavračanju ljudi pred volišči.
Sidiki izpostavi eno osrednjih sprememb, kar zadeva odločitev pakistanskega volilnega telesa. Glasovi so se v zadnjih letih v vse večjem številu preusmerjali s strani prej močnega dejavnika volitev – lokalnega patriotizma ter etnično naravnanih strank – k strankam širših programov. To sta bili do zdaj predvsem stranki Pakistanska muslimanska liga ter Pakistanska ljudska stranka. Z odstranitvijo Navaza Šarifa pa je velik del glasov s strani PML-N prešel k novi stranki PTI Imrana Kana.
Oba sogovorca izpostavljata intenziven upad podpore etnično naravnanim strankam v Pakistanu. V državi živi deset večjih etničnih skupin, medtem ko se skupaj z manjšimi število nagiba k okrog štiridesetim etničnim skupinam. Politična ali celo nasilna prizadevanja za večjo avtonomijo ali neodvisnost posameznih etničnih skupin so v preteklosti pustila znaten madež v zgodovini države. Pri tem lahko izpostavimo provinco Baločistan. Baluči so od nastanka Pakistana zapadli v štiri obdobja odprtih spopadov s pakistansko vojsko, medtem ko prizadevanja za osamosvojitev in spopadi z uporniškimi baločistanskimi skupinami ostajajo aktualni še dandanes. Tezo o upadu podpore etnično usmerjenim strankam tako zelo dobro nakaže upad podpore tudi v provinci Baločistan.
Amil Kan upadanje glasov etničnim političnim strankam razloži predvsem z intenzivno urbanizacijo Pakistana.
Na tej točki pa se sprašujemo o ravni avtonomije posameznih provinc Pakistana. Država je sestavljena iz štirih provinc, imenovanih Baločistan, Kiber Paktunhva, Pundžab in Sint, ter dveh avtonomnih teritorijev, imenovanih Azad Jamu in Kašmir. Več o stopnji avtonomije pakistanskih provinc razloži Amil Kan: 
Dodaten cilj novega premiera pa je tudi vzpostavitev pogajanj s talibi. Spomnimo, da je Pakistan s svojo obveščevalno službo ISI, kot roka Združenih držav Amerike, dolgo imel močno vlogo pri podpori večinoma paštunskega gibanja na afganistanskih tleh. V začetku tisočletja pa se je ob boku ZDA pridružil vojni proti terorizmu, ki je od države terjala kar precejšen davek.
Ob pregledovanju novic lahko pogosto zasledimo očitke pretiranega simpatiziranja premiera Kana s talibi, k čemur lahko dodamo tudi popularno skovanko »Kan-Taliban«. Odnos Imrana Kana do gibanja talibov ter vpliv skupine v Pakistanu razloži Amil Kan:
Ustavljamo se še ob zunanji politiki te južnoazijske države. Nekaj besed o tej temi smo že izrekli ob pregledu odnosa do talibov. Širši vpogled v trenutno zunanjepolitično situacijo Pakistana pa nam predstavi Sidiki:
Omembe vredna zunanjepolitična naveza Pakistana in Saudove Arabije je nedavno zabeležila tudi 3,5 milijarde evrov visoko posojilo s strani Saudove Arabije. Vprašanje stabilnosti odnosa pa je v določeni meri vezano na vprašanje Kanove podpore saudske invazije na Jemen.
Vendarle pa ne smemo pozabiti, da Imran Kan še vedno ni sestavil koalicije. Več o tem, kakšne izzive in ovire lahko novi premier pričakuje v prihodnosti, pove Amil Kan:
Pregledu odnosov med Pakistanom in sosednjo Indijo smo se v tokratni ediciji zaradi časovne omejitve v veliki meri kar krivično izognili in bomo morda v prihodnje temu posvetili posebno oddajo. Do takrat pa vam v prisluh priporočamo oddajo “Južna Azija, zamrznjena v času” avtorja Mateja Zwittra, ki jo lahko najdete kot povezano vsebino v spletnem prispevku te oddaje. V tem zgodovinskem pregledu avtor zelo dobro povzame dogodke particije Britanske Indije in prvih let formacije Pakistana, ki še dandanes dajejo močan pečat življenju in politiki države.
Dodaj komentar
Komentiraj