Talibi na koncu ceste
Po pol leta se z Južno hemisfero znova vračamo v Afganistan, kjer se vlada zavzema za vzpostavitev miru s talibi. Prevprašali bomo vladno ponudbo, ki med drugim vključuje prepoznanje talibov kot politične stranke. Ob tem bomo predstavili talibe, korenine njihovega gibanja, raven enotnosti in vlogo, ki jo igrajo v Afganistanu. Govorili bomo tudi o vlogi aktualne afganistanske vlade, ki poleg pomanjkljivega nadzora nad državnim ozemljem zaenkrat še vedno ne kaže znakov naraščujoče avtonomije od okupatorjev. Vsekakor pa se pri ustvarjanju vpogleda ne bomo uspeli izogniti ameriški senci nad srednjeazijsko državo, ki se približuje svojemu štiridesetemu letu vojne. Pri ustvarjanju vpogleda se nam bodo pridružili: Vasja Badalič, filozof, novinar in avtor knjige o vojni v Afganistanu; Shah Mahmoud Hanifi z univerze James Madison in Benjamin D. Hopkins z univerze George Washington.
Gibanje talibov lahko razumemo kot posredno kreacijo ameriške zunanje politike. S Sovjetsko okupacijo Afganistana leta 1979 so Združene države Amerike v času predsednikovanja Ronalda Reagana v sklopu Ciine operacije Cyclone prek pakistanske tajne obveščevalne službe ISI financirale, oboroževale in organizirale mudžahedinske frakcije v boju proti sovjetski vojski in njej naklonjeni vladi Babraka Karmala in pozneje vladi Mohammada Najibullaha. Ameriška finančna podpora mudžahedinom, ki je na vrhuncu znašala tudi 630 milijonov ameriških dolarjev letno, je omogočila izgon sovjetskih enot leta 1989. Ob umiku sovjetske vojske in dokončnemu padcu vlade Najibullaha leta 1992 pa se je ameriški veliki brat dokončno nehal zanimati za razmere v Afganistanu - vse do napada na Svetovni trgovski center leta 2001. V vmesnem času je Pakistan ostala osrednja država, ki se je neposredno vpletala v notranje zadeve v Afganistanu.
Prestop v devetdeseta leta je Afganistan pustil v vsesplošnem kaosu. Mudžahedinski upor je v svoji neenotnosti in slabi organizaciji rodil prenekatere gospodarje vojne, ki so si na svojih ozemljih uspeli zagotoviti precejšnjo avtonomijo. Pogosto kruto upravljanje teh območij mudžahedinskih veljakov pa je spodbudilo vznik novega gibanja iz vrst afganistanskih mudžahedinov. Mullah Mohammed Omar je skupaj z deseterico učencev - pripomnimo, da talib pomeni religijski učenec - ustanovil skupino talibov. Ti naj bi začetek oboroženega upora utemeljili prav na domnevnih posilstvih otrok, ki naj bi jih zagrešil mudžahedinski gospodar vojne.
Afganistanski gospodarji vojne so se na vrh družbe v največji meri povzpeli prav na račun tuje, predvsem ameriške pomoči med leti 1979 in 1992. Tekom devetdesetih let je njihov vpliv v državi zaradi spopadov s talibi postopno oslabil. Predvsem od leta 1996 dalje, ko so slednji zavzeli Kabul in tudi prevzeli vodenje države, so se mudžahedinski veljaki večinoma obdržali le še na severu države. Pri tem pripomnimo, da je začel njihov vpliv znova naraščati s sodelovanjem pri ameriški vojaški invaziji Afganistana leta 2001. Več o vzponu gospodarjev vojne, njihovi ekonomski in politični moči, pojasni sogovorec Vasja Badalič:
Iz mudžahedinskih vrst so poleg gospodarjev vojne večinsko izšli tudi talibi. Osrednje razlike, ki so botrovale njihovi vzpostavitvi, so vezane predvsem na naraščujčo sekularnost mudžahedinskih veljakov, očitke o korupciji nove elite v začetku 90-ih let in tudi ideološka razhajanja, ki so v primerjavi z mednarodno naravnanim gibanjem svetih bojevnikov oziroma mudžahedinov dobila bolj lokalno konotacijo. Več o ideoloških razlikah med mudžahedini in talibi pove sogovorec Šah Mahmoud Hanifi, profesor zgodovine na univerzi James Madison:
Izjava
Razjasnitev osnovnih političnih predpostavk talibov vsekakor ni enostavna. Po eni strani jih lahko razumemo kot versko-politično vahabistično gibanje, po drugi kot nacionalistično in po tretji strani, ki vsaj pred letom 2001 morda predstavlja osrednji dejavnik, kot etnično gibanje. Talibi izhajajo iz etnične skupine Paštunov, največje narodnosti v Afganistanu, ki po okvirnih ocenah predstavlja dobrih 40 odstotkov afganistanske populacije. Politično kompleksnost Afganistana nam dobro nakaže že etnična raznolikost v državi. Kot opozarja Šah Hanifi, se ocene števila različnih etničnih skupin gibajo od najmanj 6 do največ 30:
V kolikor govorimo o pomenu etnične diverzitete v afganistanskem političnem prostoru, Šah Hanifi poudarja, da ta poleg očitnih notranjih vplivov igra vlogo tudi z vidika zunanjih vmešavanj v Afganistan. Vpliv Pakistana oziroma njegovo močno podporo talibom lahko v manjši meri tolmačimo tudi s paštunsko solidarnostjo. V Pakistanu namreč po podatkih iz leta 2008 živi 40 milijonov Paštunov.
Gibanje talibov je bilo v času njihove oblasti, do ameriške okupacije leta 2001, večinoma strogo omejeno na paštunsko narodnost. To pomeni, da so rekrutirali bolj ali manj izključno Paštune. Vse od prihoda ameriške vojske dalje pa talibi v svoje vrste sprejemajo tudi številne Tadžike in Uzbeke, pri čemer slednji zasedajo tudi najvišje funkcije znotraj talibskega gibanja. Poleg tega je vse od padca talibske vlade opazna tudi naraščajoča popustljivost na področju primernega videza, kot je na primer dolžina brade, dovoljena pa je tudi uporaba pametnih telefonov. Ena izmed pomembnejših sprememb je odpiranje možnosti izobraževanja žensk, kar je bila še pred nekaj leti nedopustna praksa med Talibi. Več pove Vasja Badalič, ki do talibskega popuščanja na področju izobraževanja žensk ostaja skeptičen.
Sprememba na področju etnične odprtosti talibske organizacije je prelomna predvsem z vidika nadzora severa države. Dodajmo, da je vključitev uzbeških in tadžiških generalov vplivala na to, da so talibi postali najmočnejša sila na severu, kot na primer v provincah Kanduz in Jowzjan, ne glede na to, da Paštuni tam predstavljajo manjšino prebivalstva. Spomnimo, da je od leta 1996 osrednja opozicija proti talibski vladavini izhajala s severa države, kjer so večinoma tadžiški voditelji prejšnjega režima vzpostavili tako imenovano Severno zavezništvo.
V kolikor želimo talibe opredeliti kot versko-politično gibanje, ne moremo obiti vahabizma, radikalne oblike islama, ki ga je v 18. stoletju osnoval Muhamad Ibn Abd Al Vahab. V 90-ih letih prejšnjega stoletja naj bi talibi prvič vpeljali vahabizem v afganistansi prostor. Sogovorec Benjamin Hopkins z univerze George Washington trditvi delno nasprotuje:
Ocene o površini ozemlja, ki ga trenutno nadzirajo talibi, so zelo različne: od trideset do sedemdeset odstotkov Afganistana. Več o trenutnem obsegu območja pod njihovim nadzorom pove Vasja Badalič, ki poudarja, da je razlog za težko določljivost v tem, da talibi večinoma obvladujejo podeželska območja, pri čemer posamezne kraje pogosto istočasno obvladujejo tako vladne kot talibske sile.
Ne da pa se izogniti vprašanju financiranja talibov, ki so večinoma odvisni od pomoči sosednjega Pakistana, proizvodnje opija in obdavčevanja transportnih poti in kmetov.
Glede na lokalizem, ki igra pomembno vlogo v organizaciji talibov, se poraja vprašanje o enotnosti gibanja in njegovega vodstva. Več o enotnosti talibov pove Benjamin Hopkins, ki med drugim opozarja tudi na zahodno vztrajanje pri zmotnih predstavah o tem gibanju po letu 2001. Zahodne sile namreč zanikajo politične in družbene vloge talibov.
V začetku leta 2015 je na afganistanskih tleh vzniknila salifistična oborožena skupina Islamska država Khorasan. Njena moč je ob konstantnih spopadih tako s talibi kot z vladno vojsko zelo hitro upadla. Po zadnjih podatkih Združenih narodov naj bi število njenih članov na tem območju upadlo na manj kot tisoč. Vasja Badalič izpostavlja, da talibi predstavljajo daleč največjo oboroženo uporniško skupino v državi. O ostalih uporniških skupinah pa pove sledeče:
Nadaljujemo z aktualno afganistansko vlado, na čelu katere od predsedniških volitev leta 2014 stoji ameriški in afganistanski državljan Mohammad Ashraf Ghani. Šah Hanifi z univerze James Madison naniza nekaj zanimivosti o ozadju afganistanskega predsednika. Na primer to, da je del svoje kariere preživel na Svetovni banki. Doktoriral je z marksistično naravnano disertacijo, a postopno presedlal k bolj neoliberalni politiki.
Izjava
Ne glede na paštunsko poreklo predsednika Ashrafa Ghanija mu to ne zagotavlja nikakršnih olajševalnih okoliščin pri vzpostavljanju boljših odnosov s talibi, niti večjega zaupanja večinsko ruralne paštunske populacije. Naši sogovorci na tej točki strnejo stališča, da talibi Ghanija prej razumejo kot politično figuro v rokah Združenih držav oziroma tujine, kot Paštunca. Šah Hanifi predsednika Ghanija označi za neposreden produkt ameriške intervencije, o afganistanskem političnem vrhu pa dodaja sledeče:
Izjava
Kot Hanifi dobro nakaže v zadnji izjavi, je afganistanska politika v popolnoma podrejenem položaju v mednarodni skupnosti, pri čemer imajo končno besedo Združene države. Pri tem opomnimo, da sredstva, ki v Afganistan pridejo iz tujine, predstavljajo kar dve tretjini državnega proračuna, večina teh pa prihaja iz Združenih držav. Več o vlogi Združenih držav in njenih investicijah v Afganistanu pove Vasja Badalič:
Izjava
Kot pove Badalič, je ameriška vojaška intervencija po 17 letih neuspešnega bojevanja proti talibom že nakazala svojo nezmožnost zmage v najdaljši vojni v ameriški zgodovini. Čeprav je bila tekom zadnjih 17 let večina ameriških izdatkov usmerjena prav v vojskovanje ter usposabljanje in oboroževanje vladnih sil, v Afganistanu ves čas vzdržuje tudi podjetniške interese. Ob tem se spomnimo na govor Georga Busha nedolgo po padcu talibskega režima. Citiramo: “Kjer se končajo ceste, se začnejo talibi. Ceste spodbujajo podjetništvo, podjetništvo pa ustvarja upanje. Upanje je tisto, kar premaga ideologijo teme.”
Govor je boj proti talibom nazorno povezal z neokonzervativno ideologijo in iskanjem gospodarskih priložnosti. Osrednji namen govora pa je bila naznanitev začetka ene izmed večjih gospodarskih naložb v Afganistanu, ki je predvidela gradnjo cestnega obroča, ki bi povezal vsa največja mesta v Afganistanu. Projekta cestnega obroča, ki se je ustavil po ameriškem napadu na Irak, se z nami spominja Benjamin Hopkins z univerze George Washington:
Izjava
Benjamin Hopkins med drugim poudarja, da je osrednja razlika med Irakom in Afganistanom z vidika zunanjih interesov v tem, da je za razliko od Iraka z velikimi zalogami nafte mednarodno zanimanje za Afganistan vezano predvsem na njegovo geostrateško pozicijo. Čeprav so osrednji ameriški interesi v zgodbah Afganistana in Iraka različni, pa si slednja med drugim delita ameriške posege v obdavčevanje. Poleg pritiska na splošno znižanje davkov namreč ne moreta obdavčevati dobička ameriških izvajalcev, ki delujejo v teh dveh državah.
Leta 2014 je Ameriško ministrstvo za obrambo podalo javno oceno, da Afganistan sedi na velikih zalogah rudnin, ki naj bi po takratnih ocenah v prodajni vrednosti presegale tisoč milijard ameriških dolarjev. A kot opozarja Hopkins, se vsakršno izkoriščanje teh virov, katerih ocene so, kot opozarja nekoliko pretirane, “začne in konča pri besedah”.
Ko že omenjamo domnevne zaloge rudnin v Afganistanu, pa lahko temu ob bok nanizamo bolj oprijemljive zneske, ki jih je ameriška vlada porabila med - do zdaj 17 letno - vojno v Afganistanu. Skupni izdatki Združenih držav so se tekom predsednikovanja Georgea Busha mlajšega gibali med 30-imi in 70-imi milijardami ameriških dolarjev letno, s prihodom Baraka Obame pa so kar štiri leta zapored presegali 100 milijard dolarjev letno. Celotni stroški ameriške intervencije v Afganistanu tako trenutno presegajo tisoč milijard ameriških dolarjev.
Ob koncu oddaje se vračamo k razlogu, zaradi katerega smo začeli današnji vpogled v Afganistan, in sicer k vladni ponudbi za vzpostavitev premirja s talibi. V kolikor preletimo obravnavano vsebino pretekle oddaje, je nezmožnost uspeha tovrstnih prizadevanj več kot očitna. Premirje bi namreč nasprotovalo celotni misli gibanja talibov. Sam poskus pa je protisloven ne le z vidika Talibov, temveč tudi z vidika same vlade, vse dokler bo ta še naprej obstajala kot posrednica tujih vplivov v Afganistanu.
Kot je predhodno že opozoril Vasja Badalič, trenutno vse kaže, da bi se poskus ameriške absolutne podreditve Afganistana z marionetno vlado lahko končal le na bojišču. Badalič za konec komentira ponudbo premirja in ob tem opozarja na predhodna večletna prizadevanja za vzpostavitev miru med vlado in talibi.
Dodaj komentar
Komentiraj