Sedemletne obljube, saharski pesek in negotovost

Sedemletne obljube, saharski pesek in negotovost

Oddaja
18. 7. 2020 - 15.00

Junija letos sta Mali pretresla dva množična protesta. V preteklem tednu se je na ulicah prestolnice Bamako prav tako zbralo več deset tisoč protestnikov, ki so pozivali k odstopu predsednika Ibrahima Boubacarja Keitaja. Protesti so do sedaj terjali enajst smrtnih žrtev, vsaj 160 oseb pa je bilo huje poškodovanih. Glavna sporočila protestov, ki jih koordinira opozicija, združena v gibanje M5-RFP, večinoma izpostavljajo neznosno raven korupcije, neuspešno vladno krotenje uporniških skupin na severu države, rastoče medplemensko nasilje, vsesplošno revščino ter nezadostno delovanje šolstva in ostalih osrednjih državnih institucij. Medtem ko je predsednik Keita protestnikom že ponudil nekaj možnih kompromisov, kot sta na primer razpustitev državnega zbora in ponovne volitve, protestniki ne odstopajo od primarne zahteve: »Predsednik mora odstopiti!«. 

V tokratni edicije Južne hemisfere bomo preučili osrednje povode protestov in splošne politične razmere v tej zahodnoafriški državi z vzpostavitvijo določenega zgodovinskega konteksta. Pri tem se nam bosta v oddaji pridružila sogovorca Sten Hagberg z Univerze Uppsala in Morten Boas  z norveškega inštituta za mednarodne zadeve.

Predsednik Keita je na oblast prišel leta 2013 v nadvse težavni politični situaciji. Ob boku s številnimi težavami, s katerimi se srečujejo malijski državljani, kot je visoka raven revščine in korupcije, je na funkcijo predsednika stopil tako rekoč neposredno po vrhuncu tuareških in islamističnih uporov na severu ter po vstopu francoskih in mednarodnih vojaških enot v državo. Tako je bilo na Keitaja položeno veliko upanja za vpeljavo sprememb, ki v preteklih sedmih letih niso bile realizirane. V tem kontekstu lahko kot zanimivost omenimo, da opozicijski protesti v glavnini ne nasprotujejo morebitnim napakam oziroma neuspešno izvedenim ukrepom oblasti, temveč predvsem nasprotujejo njeni pasivni drži in manku vodenja bolj suverene državne politike. Dodaja Boas. 

Izjava

Keita predstavlja staro politično figuro v malijski politiki in se v vrhu le-te drži že od osemdesetih let, ko je osvojil funkcijo premierja, pozneje pa je zasnoval lastno stranko in postal predsednik državnega zbora. Kot komentira Sten Hagberg, je Keita paradoksno, ne glede na dolgo politično kariero, leta 2013 na oblast prišel kot nov obraz oziroma kot politik, ki ni bil vpet v ustaljeno malijsko politično garnituro. 

Izjava

Trenja v Maliju izrazito naraščajo že od marca letos, ko so v državi po več kot enoletnem zamiku potekale zakonodajne volitve. Po nekaterih ocenah naj bi se volitev udeležilo le okoli sedem odstotkov volilnih upravičencev. Razlog za nizko udeležbo pa leži v takratnem porastu napadov islamističnih uporniških skupin in širitve koronavirusa v Maliju. Izpostaviti pa moramo tudi ugrabitev opozicijskega politika Soumaile Cisséja tri dni pred volitvami.

Izjava

Kot že omenjeno, proteste organizira opozicijsko gibanje M5-RFP. To je v večini sestavljeno iz verskih voditeljev. Med njimi sta tudi dva izmed najvplivnejših islamskih voditeljev in nekdanja podpornika predsednika Keitaja. To sta Mahmoud Dicko in Mohamed Ould Hamaullah. Pri tem lahko kot zanimivost dodamo, da sta oba klerika Keitaja osebno podpirala na prvih volitvah leta 2013, z letom 2018 pa se je njuna retorika ostro spremenila. 

Dicko predstavlja osrednjega akterja združene opozicije, v preteklosti pa je bil že vpleten v organiziranje množičnih protestov. Kot nam pove Hagberg, se Dicko politično v veliki meri opira na rastoči vahabizem v državi. Množične proteste je organiziral že leta 2009 v nasprotovanju novemu družinskemu zakoniku, ki je bil s strani številnih imamov razumljen kot proti-muslimanski. Prav tako je igral odločilno vlogo pri organiziranju protestov proti spremembam kurikuluma, v katerega je vlada nameravala vpeljati spolno vzgojo. 

Poleg že izpostavljenih zahtev protestnikov oziroma opozicije se le-ta zavzema tudi za menjavo sodnikov na Ustavnem sodišču in vzpostavitev možnosti, da lahko opozicijsko gibanje M5-RFP samo določi premierja, ki ga predsednik ne bi mogel odstaviti s položaja. Ob tem se lahko spomnimo, da je odstavljanje premierjev ob notranjepolitičnih pretresih Keitajeva stalnica že vse od osvojitve predsedniškega mandata leta 2013. 

Ne glede na zaskrbljujoče stanje v državi, ki se odraža predvsem na področjih visoke revščine, medplemenskega in islamističnega nasilja ter vseobsegajoče korupcije, zahteve opozicije oziroma protestnikov porajajo vprašanje o možnih alternativah nasledstva trenutnega političnega vodstva. Kot pritrdita oba sogovorca, si opozicija, združena v gibanju M5-RFP, ne deli veliko političnih vizij in z vidika enotnosti skorajda ni zmožna preseči zahteve po odstopu predsednika. Omejene možnosti ustreznega nasledstva, ki se obetajo ob morebitni menjavi oblasti, komentira Boas:

Izjava

Že hiter pregled malijske politične garniture nakaže, da je vrh državne politike nadvse ozek in zaprt, medtem ko možne alternative ostajajo zelo omejene. V prvi točki je suverenost malijske oblasti pogojena s tujimi interesi. Kot pove Hagberg, je tako na strani opozicije kot obstoječe oblasti prisoten nabor politikov, ki so se na svoje funkcije povzpeli v začetku devetdesetih let. 

Izjava

Dejstvo, da glavnino politične opozicije tvorijo verski voditelji, ob boku s prej omenjenim uspešnim bojkotom spremembe kurikuluma in družinskega zakonika, odpira vprašanje o neposrednem vplivu vere na državno politiko v Maliju. Ta je glede na veliko diverziteto islamskih ločin še toliko bolj vprašljiva. Hagberg do tez, ki napovedujejo možno islamizacijo državne politike, ostaja zadržan.

Izjava

Ena izmed stalnih pritožb, ki je nenehno naslovljena v okviru protestov, zadeva Keitajevo nezmožnost ukrotitve nestabilnosti na severu in v notranjosti države. Gre za dolgo pereč in večplasten problem, ki vztraja že vse od začetka dekolonizacije. Najbolj neposredno pa od serije spopadov leta 2012. 

Dogodki, ki so se v Maliju zvrstili leta 2012, so presenetili tako lokalne oblasti kot zunanje opazovalce. V obdobju šestih mesecev so uporniške skupine Tuaregov s severa osvojile približno polovico državnega ozemlja. Ni minilo dolgo, ko so medijska poročanja takratno dogajanje v severnem Maliju interpretirala kot »islamistični prevzem« tuareškega gibanja za neodvisnost. Tovrstnih interpretacij ne moremo ožigosati kot zmotnih, a je ne glede na to družbenopolitična slika v državi bistveno bolj kompleksna.

Prvi večji upor Tuaregov v Maliju – v sodobni zgodovini – se je zgodil leta 1962, a v tem času ni bilo nobenih jasnih indikatorjev, da bi Tuaregi delovali pod združenim vodstvom. Šlo je predvsem za posamezne upore nekaterih tuareških plemen, ki jih je malijska vojska hitro zatrla. Finančna podhranjenost severa predstavlja stalnico že vse od začetka dekolonizacije. Le-to so dodatno zaostrile še epizode sušnih obdobij. Tako so se številni Tuaregi iz Malija preselili v druge države severne Afrike, predvsem v Libijo. Eno izmed pogostih poklicnih priložnosti je predstavljala vključitev v Libijsko vojsko ali v Libijsko islamsko legijo. Ob ekonomski krizi in po začetku državljanske vojne v Libiji pa so se vojaško usposobljeni Tuaregi začeli vračati v Mali brez priložnosti za službe oziroma v dokaj enako situacijo, kot takrat ko so zapustili državo. Prav ti tuareški plačanci so predstavljali glavnino oboroženega Nacionalnega gibanja za osvoboditev Azawada, krajše MNLA.

MNLA je januarja leta 2012 začel ofenzivo proti malijski vladi in po približno treh mesecih spopadov naznanil neodvisnost severnega Malija oziroma Azawada. Osrednjo pomoč pri izvedbi ofenzive je gibanje prejelo od islamistične uporniške skupine Ansar al Din. Za razliko od MNLA, ki se zavzema za neodvisnost Tuaregov in samostojni severni Mali oziroma Azawad, se Ansar al Din zavzema za vzpostavitev šeriatskega prava in nasprotuje delitvi Malija. Te razlike oziroma nesoglasja med skupinama so kmalu po naznanitvi neodvisnosti severa rezultirale v medsebojnih spopadih. Islamistične milice so postopno porazile tuareške separatiste in julija 2012 prevzele kontrolo nad severom države. 

Malijska vlada že od samega začetka tuareške ofenzive ni uspela uspešno vojaško zajeziti napadov seperatistov. Tako je bil marca 2012, mesec dni pred predvidenimi državnimi volitvami, v puču z oblasti odstavljen predsednik Amadou Toumani Toure. Po porazu nad islamističnimi salafisti je del tuareških seperatistov združil moči z vladno vojsko, z začetkom leta 2013 pa so v Mali vkorakale prve enote francoske vojske. 

Okvirno že od leta 2010, predvsem pa od leta 2012 dalje je problem tuareških uporniških skupin, ki so se prvotno zavzemale za samostojnost severnega Malija oziroma Azawada, postal bolj kompleksen. Izrazita fragmentacija uporniških skupin se je med drugim začela izražati tudi v pogostih pridružitvah tuareških upornikov islamističnim milicam. Ne glede na sklenjene mirovne sporazume prenekatere manjše in srednje velike milice vseeno nadaljujejo z napadi na severu in v osrednjih predelih države

Izjava

Ne gre pa le za tuareško pridruževanje islamističnim milicam. V kontekstu rekrutiranja oziroma pridruževanja članov omenjenim islamističnim oboroženim skupinam moramo izpostaviti tudi pogost fenomen njihove vpetosti v notranje družbene oziroma medplemenske spore. Dodaja Boas: 

Izjava

Veliko vprašanj in različnih mnenj se pojavlja tudi glede tuje vojaške prisotnosti na terenu. Vojaške enote Združenih narodov in Francije v Maliju skupaj štejejo skoraj dvajset tisoč vojakov. Njihova efektivnost pa ostaja vprašljiva. Kot pove Hagberg, tuje enote porabijo več sredstev za lastno zaščito, kot pa za zaščito lokalnega prebivalstva. Globoka prepletenost islamističnih milic z lokalnim prebivalstvom pa še dodatno ovira bojevanje z manjšimi enotami, ki se večinoma poslužujejo gverilskega načina bojevanja. Tujo, predvsem francosko vojaško prisotnost pa tako znotraj države kot zunaj pogosto spremlja priokus neokolonialne agende, a, kot komentira Boas, to ni nujno splošno mnenje javnosti. 

Izjava

Možni razpleti trenutne politične situacije v Maliju, ne glede na intenzivne proteste in združeno opozicijo, še vedno ostajajo nepredvidljivi. Kot nam za konec pove Hagberg, rastoča intenziteta protestov in opozicijsko zavračanje možnih kompromisov, ki jih je predlagal predsednik, nujno ne obeta Keitajevega odstopa z oblasti. Ne glede na to, kdo bo oseba, ki bo vodila Mali v naslednjem obdobju, so osrednji problemi in cilji državne politike tako rekoč enaki tistim izpred sedmih let. 

Izjava

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness