Tigraj, bledeči etiopski raj

Tigraj, bledeči etiopski raj

Aktualno-politična novica
21. 11. 2020 - 15.00

4. november 2020 je datum, ki bo v etiopski zgodovini v marsičem prelomen, čeprav je preuranjeno govoriti, na kakšen način bo spremenil državo, kot jo poznamo danes. A spremenil, to lahko trdimo že sedaj, jo zagotovo bo. Na ta dan je etiopski premier, lanskoletni dobitnik Nobelove nagrade za mir, Abij Ahmed, Etiopskim narodnim obrambnim silam, kot se uradno glasi naziv državne vojske, namreč izdal ukaz za posredovanje v regiji Tigraj in s tem Etiopijo pahnil na oziroma, odvisno od interpretacije, čez rob državljanske vojne.

V današnji Južni hemisferi bomo predstavili akterje, ki usmerjajo potek oboroženega konflikta, poskusili razložiti ozadje in vzroke, ki so do konflikta privedli, razmišljali o vplivih na stabilnost širše regije, to je Afriškega roga, in se za konec vprašali, kaj je tako mamljivega pri vlečenju vzporednic z razpadom večetničnih držav.

Začinimo s tistim, kar se predstavlja kot očitno, čeprav to ni – s povodom za vojaško posredovanje v Tigraju. Po Abijevih besedah je vojaška mobilizacija odgovor na izdajo Tigrajske ljudske osvobodilne fronte, poznane pod kratico TPLF, stranke, ki je na oblasti v Tigraju, saj da so tamkajšnje varnostne sile v Mekelli, tigrajski prestolnici, in v mestu Dansha oplenile vojaške baze državne vojske ter ob tem poškodovale in ubile tam nastanjene vojake. Eskalacija se vklaplja v širše sosledje dogodkov, povezanih z regionalnimi parlamentarnimi volitvami v Tigraju, ki jih je TPLF kljub izrecni prepovedi Abijeve vlade izpeljala 9. septembra in na njih tudi prepričljivo zmagala. S tem je približno sledila prvotno načrtovanemu razporedu volitev, ki bi morale potekati 29. avgusta, ne pa tudi odločitvi etiopskega parlamenta, da zaradi epidemije novega koronavirusa izvedbo volitev s konca avgusta prestavi v prihodnje leto in do takrat podaljša mandate vseh funkcionarjev. Kot pojasnjuje Harry Verhoeven, vodja kitajsko-afriškega panela pri oxfordski univerzi in svetovalec pri Evropskem inštitutu za mir, je volilni spor priročen sprožilec krize, dogajanje okoli njega pa dober nauk političnega, z militarističnostjo naphanega delovanja v Etiopiji.

Izjava

Abijeva vlada rezultatov volitev v Tigraju in nove-stare regionalne vlade seveda ni priznala, uporno regijo pa kaznovala z ustavitvijo njenega financiranja. TPLF je 5. oktobra, ko bi se v neepidemičnih razmerah mandat Abijeve vlade iztekel, v odgovor razglasila, da ji odreka legitimnost, ki jo je sama pridobila z voljo tigrajskega ljudstva. Vojaški spopadi, ki se trenutno odvijajo, imajo bolj kot z legitimnostjo, če povzamemo stališče federalne vlade, opraviti z legalnostjo, torej vzpostavljanjem reda in miru po črki zakona. Pri tem ključnega pomena igra geografski položaj Tigraja, ki se nahaja na skrajnem severu Etiopije in meji na Eritrejo in Sudan. V regiji je skoncentrirana velika količina vojaške moči, prisoten pa je tudi nabor različnih oboroženih skupin, od milic do paravojaških enot. Več o militariziranem Tigraju pove Martin Plaut, novinar in strokovnjak za področje Afriškega roga.

Izjava

Srditi spopadi, ki so do sedaj terjali že več sto življenj, ne pojenjajo. Abij je v četrtek napovedal končno ofenzivo, s katero bi zatrl TPLF, a njen dolgoročen uspeh je vprašljiv, saj tigrajsko višavje nudi idealne pogoje za dolgotrajno gverilsko bojevanje. Za vojaške sile, zveste TPLF, je trenutno izrednega pomena sicer predvsem osnovna oskrba s potrošnimi vojaškimi »dobrinami«.

Izjava

Poleg omenjenega Sudana pomembno vlogo v konfliktu igra tudi Eritreja, s katero je bila Etiopija v vojni med letoma 1998 in 2000. Ena izmed ključnih točk spora je bil potek meje med Eritrejo in Etiopijo na skrajnem severu Tigraja. Prav tigrajske milice so bile prve, ki so se spopadle z eritrejsko vojsko, takratnemu in zdajšnjemu predsedniku Isaiasu Afwerkiju, s katerim se je Abij po nastopu svojega premierskega mandata politično zbližal, v prvi vrsti s podpisom etiopsko-eritrejskega premirja leta 2018, pa Tigrajci še zdaj predstavljajo trn v peti, pove Verhoeven.

Izjava

Da se je konflikt prelil čez eritrejsko mejo, dokazujejo tudi poročila o strateških umikih etiopske državne vojske v zaledje Eritreje, kjer imajo možnost strnitve svojih vrst. Etiopska vojska naj bi bila deležna tudi pomoči eritrejske, in sicer v obliki obmejnih napadov na tigrajske borce, zato so v povračilnem ognju ti raketirali letališče eritrejske prestolnice Asmare. Kljub temu, da eritrejska diplomacija obtožbe tigrajskega predsednika Debretsiona Gebremichaela po vmešavanju zavrača, njenega podtalnega delovanja ni mogoče spregledati.

Izjava

O možnem uradno uradnem koncu eritrejsko etiopske vojne
 / 7. 6. 2018
Gledano retrospektivno, se je eritrejski obračun s TPLF napovedoval že po podpisu prej omenjenega mirovnega sporazuma leta 2018 – ali natančneje – v vse prej kot spravljivem televizijskem govoru ga je s frazo game over napovedal Isaias sam. Svoj pogled na samodržca in morebitno sklepanje kravjih kupčij, ugodnih za oblast na obeh straneh meje, predstavi Plaut.

Izjava

Isaias je frazo game over uporabil tudi v februarskem televizijskem pogovoru, ko je razmišljal o federativni ureditvi Etiopije, pri čemer je dal vedeti, da jo ima za preživeto. Tako mnenje izhaja iz dejstva, da so se silnice znotraj sistema v zadnjem času obrnile. Kam, bomo v Južni hemisferi pojasnili po glasbenem premoru.

Glasbeni premor

Poslušate oddajo Južna hemisfera na Radiu Študent. Etiopija, skoraj 115-milijonska država, ki je na afriški celini druga največja po številu prebivalcev, je po ustavi urejena kot federativna parlamentarna republika. Sestavlja jo deset regij in dve mesti s posebnim statusom, prestolnica Adis Abeba in Dire Dawa. Med regijami so velike razlike tako po površini kot številu prebivalcev, saj so njihove meje zarisane v skladu s politiko etničnega federalizma, ki jo je po strmoglavljenju komunističnega režima stalinistično-leninistične hunte Derg Mengistuja Haileja Mariama leta 1991 prek Etiopske ljudske revolucionarne demokratične fronte, poznane pod kratico EPRDF, vpeljala TPLF. Zgodovino etiopskega etničnega federalizma predstavi Verhoeven.

Izjava

TPLF je z Etiopsko ljudsko revolucionarno demokratično fronto, koalicijo etničnih strank Oromov, Amharcev, stranke južnih Etiopijcev in seveda Tigrajcev, Etiopiji vladala do leta 2018, ko je njeno vodenje prevzel Abij in jo razpustil, a več o tem prav kmalu. Da bi razumeli, zakaj so se znašli v središču vrenja etničnih napetosti, je najprej treba pojasniti, kako so Tigrajci, manjšina, ki predstavlja le okoli šest odstotkov celotnega prebivalstva Etiopije, tako dolgo v rokah uspeli držati politične vzvode moči. Strategijo, ki se je naposled obrnila proti njim samim, razloži Plaut.

Izjava

Uravnavanje razmerja moči med regijami in centrom, torej regijskimi vladami in federativno vlado v Adis Abebi, je ključno za stabilnost etiopske države. Različni vrednostni pogledi na politiko etničnega federalizma seveda vplivajo tudi na dojemanje razmerja moči oziroma njihovo interpretacijo. Kritiki etničnega federalizma, denimo, so izpostavljali, da sistem ne le razdružuje, temveč posledično drobi odločevalsko moč regijskim vladam do te mere, da federativni vladi ostane le še prah. Verhoeven meni, da je tako stališče pretirano in ne odraža dejanskega stanja.

 

Izjava

O ljudstvu Oromo ter njihovem boju za samovlado
 / 11. 5. 2016
Poleg reform, ki so jih zahodni mediji označevali za pomemben mejnik liberalizacije etiopskega političnega prostora, v marsičem pa so bile pravzaprav le nadaljevanje obstoječe politike, ki jo je začrtal njegov predhodnik Hailemariam Desalen, je Abij svoj politični kapital zastavil za vračanje politične moči v prestolnico. Pri tem je pomemben kontekst, kako je Abij leta 2018 sploh prišel na oblast. Kot pripadnik etnične manjšine Oromo, zgodovinsko ene izmed najbolj zatiranih, a trenutno najštevilčnejših, saj predstavljajo med 35 in 40 odstotkov etiopskega prebivalstva, je na premierski položaj in posledično vrh koalicije oziroma stranke Etiopske ljudske revolucionarne demokratične fronte prišel po frakcijskih bojih, ki so se v EPRDF odvili ob množičnih oromskih protestih.

Izjava

Za dokazovanje svoje prevlade je kasneje, lani, izvedel še preoblikovanje stranke oziroma koalicije EPRDF. Pod novim imenom, Stranka blaginje, je k sodelovanju povabil obstoječe partnerje, med katerimi pa na članstvo niso več pristali v TPLF.

Izjava

Presek s preteklostjo in recentralizacija države sta med regionalnimi centri moči sprožili upor, neizpolnjene obljube pa so vznevoljile tudi ljudstvo. Ne za ene ne za druge Abij ni postal to, za kar se je zdelo, da se predstavlja. Nasprotno, z vodenjem politike, tesno prepletene z njegovo osebnostjo, je šele razkril svoj pravi obraz.

Izjava

Zato je razumljivo, a nič manj ironično, zakaj nobelovec, ki si je nagrado prislužil s sklenitvijo večkrat omenjenega mirnovnega sporazuma med Etiopijo in Eritrejo, svojo podobo v mednarodni, zlasti zahodni javnosti krni s potencialno uničujočo vojno tako zanj kot za svojo državo. O tem, kako je nagrada še vplivala na Abijeve odločitve, nadalje Verhoeven.

Izjava

Kot že mnogokrat doslej, nagrada ne pove toliko o tistem, ki jo je prejel, ampak o tistem, ki jo je podelil. Zadrega, v kateri se je znašla zahodna diplomacija, je trpek pokazatelj, kaj vse je z njo, ko govorimo o Afriki, narobe.

Izjava

Spor med Etiopijo in Egiptom glede upravljanja vodnega bogatstva Modrega Nila
 / 16. 6. 2020
Tigrajski konflikt, zaradi katerega Organizacija združenih narodov pričakuje, da bo samo v Sudan zbežalo več kot dvesto tisoč beguncev, lahko dodobra zamaje stabilnost Afriškega roga, ki ga na vzhodu tvorijo Etiopija, Eritreja, Somalija in Džibuti. Verhoeven izpostavlja tri krizna žarišča, kamor bi se konflikt lahko prenesel. Prvo je Etritreja, kjer bi morda sprožil nasilje in podžgal upor proti predsedniku Isaiasu. Drugo Sudan, kjer je oblast z odstavitvijo predsednika Omarja al-Baširja prevzela vojska, mir v državi pa je po podpisu sporazuma med prehodno vlado in uporniškimi skupinami še na preizkušnji. Sudanske odnose z Etiopijo, pa tudi z Egiptom, zadeva še projekt Velikega etiopskega renesančnega jezu, pogajanja okrog uporabe katerega še tečejo. Tretje žarišče je Somalija, prizorišče tako imenovanih proxy vojn, na dinamiko katerih je umik etiopskih sil že vplival.

Izjava

Odziv mednarodne javnosti na spopade v Etiopiji zaenkrat ostaja pri pozivih k prekinitvi ognja in dogovoru za pogajalsko mizo. K temu sta pozvali tako Evropska kot Afriška unija, ki ima svoj sedež ravno v etiopski prestolnici. Odločnejše pozive bi pričakovali od svetovne izvoznice demokracije, Združenih držav Amerike, ki pa se po predsedniških volitvah ukvarjajo predvsem same s seboj, čeprav je Afriški rog vedno veljal za njeno pomembno interesno območje.

Izjava

O letošnjem Nobelovem nagrajencu za mir in o dejanskem stanju njegovih reform
 / 6. 11. 2019
Če je lanska Južna hemisfera, v kateri smo se na Radiu Študent nazadnje podali v Etiopijo, Abijev lik motrila z veliko mero skepticizma, je tokratna poskušala pokazati, da je v njem predvsem zvrhan zalogaj ironije. Nelojalnost in nasprotovanje federativni vladi, češ da ta regiji ne dopušča dovolj velike avtonomnosti odločanja, kar se sklaplja z agendo tigrajskega etničnega nacionalizma, sta Abiju dobro znana. Natanko takšnega pristopa se je z razpihovanjem oromskega nacionalizma proti takratni federativni vladi pod vodstvom TPLF ob svojem političnem vzponu posluževal sam, ko je zasedel premierski položaj, pa je obrnil ploščo. Etničnega je čez noč zamenjal etiopski nacionalizem, s katerim je Abij poudarjal skupne poteze etiopskih državljanov, sebi pa prek vračanja moči federativni vladi želel zagotoviti udobno vladanje.

Žuganje Tigrajcem je zato licemerno, merjenje vojaške moči pa manifestacija nadaljevanja politike z vsemi sredstvi, ki etiopski zgodovini ni tuja. Bolj tuja je perspektiva, ki položaj Etiopije teži primerjati in razlagati skozi prizmo razpada Jugoslavije ali Sovjetske zveze, saj se kaže kot potreba po iskanju podrobnosti, ki imajo z razpadom omenjenih večetničnih držav lahko skupne točke, a so pogosto iztrgane iz specifičnih jugoslovanskih in sovjetskih kontekstov razpada ter nato na silo stlačene v kontekst morebitnega razpada suverene države Etiopije. Če kaj, je v etiopski izkušnji univerzalno to, da ceno boja za oblast plačujejo številni mrtvi, še številčneje pa ljudje, ki so pred vojno vihro primorani zapustiti svoj dom ali domovino.

---

*Na fotografiji: študentsko politično zasedanje leta 1970. V srednji vrsti skrajno desno je Meles Zenawi, vodja TPLF v državljanski vojni proti vojaški hunti, kasnejši predsednik prehodne vlade in drugi etiopski premier, ki je državo vodil od leta 1995 do svoje smrti leta 2012. Velja za idejnega očeta etničnega federalizma v Etiopiji.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.