Etiopska vodna renesansa
Po nekajmesečni prekinitvi pogovorov glede upravljanja Velikega etiopskega renesančnega jezu, ki so ga pred slabimi desetimi leti začeli graditi blizu izvira Modrega Nila na severozahodu Etiopije, kakih 40 kilometrov oddaljenem od Sudana, so se včeraj znova začela pogajanja med Egiptom, Sudanom in Etiopijo. Slednja je namreč v začetku meseca napovedala, da bo v juliju začela s prvo fazo polnjenja akumulacijskega jezera, medtem ko so po poročanju etiopskega zunanjega ministra Geduja Andargachewa dela na pregradi jezu dvotretjinsko dokončana.
Intenzivna pogajanja te dni so nadaljevanje pogovorov, ki so bili od februarja letos povsem prekinjeni, potem ko je Etiopija zavrnila osnutek predloga ZDA in Svetovne banke za reševanje spora. Ta poleg obveze Etiopije, da po začetnem polnjenju akumulacijskega jezera prične z osemdeset odstotnim izkoriščanjem vodne energije, predvideva mehanizem za upravljanje jezu v sušnih obdobjih. Ta bi določal, pod kakšnimi pogoji mora Etiopija sprostiti vodne zaloge iz akumulacijskega jezera ter ukrepe za blažitev posledic sušnih obdobij v Sudanu in Egiptu. Egiptovska stran si že od začetka pogajanj pred desetimi leti prizadeva za vzpostavitev pravno zavezujočega mehanizma za reševanje sporov med državami, etiopska stran pa temu nasprotuje in pristojne v Kairu obtožuje oklepanja kolonialnih dogovorov, ki so predvidevali skupno upravljanje Nila.
Prvi tovrsten dogovor je bil med Egiptom in nekdanjo britansko kolonialno oblastjo sklenjen leta 1929, v katerem je bilo določeno, da ima Egipt za zagotavljanje preskrbe z vodo pravico do veta na vse infrastrukturne projekte v zgornjem toku. Egipt je sicer za uravnavanje nivoja vode, predvsem v delti Nila, kjer prebivata dve tretjini od skoraj sto milijonov prebivalcev, leta 1912 zgradil Asuanski spodnji jez. Leta 1956, eno leto po osamosvojitvi Sudana izpod britanske krone, je država z Egiptom sklenila naslednji pomemben dogovor, ki je brez upoštevanja potreb držav ob zgornjem Nilu iz ocenjenega letnega pretoka 84 milijard kubičnih metrov vode Egiptu podelil pravico izkoriščanja 66 odstotkov, Sudanu 22 odstotkov, preostalih 12 odstotkov pa naj bi letno izhlapelo.
Slabih deset let kasneje je Egipt pod vodstvom predsednika Gamala Abdela Naserja začel z izgradnjo velikega Asuanskega jezu, tedaj največjega afriškega infrastrukturnega projekta, tretjinsko financiranega iz posojil Sovjetske zveze. Ogromno akumulacijsko jezero je Egiptu omogočilo krizno upravljanje z zalogami vode v sušnih obdobjih, so pa zaradi njega velik del ozemelj izgubili pripadniki plemena Nube, na višje ležeča območja so morali prestaviti tudi številna egipčanska arheološka najdišča. Medtem s hidroenergetskimi projekti ni zaostajal niti Sudan. Večje jezove na Modrem Nilu so zgradili pri mestih Er Roseires, Meroue in Senar, da bi z njimi zadostili potrebam po električni energiji in vodnim virom v kmetijstvu. Do izteka tisočletja sta državi izpeljali še nekaj precej pomembnih energetskih in infrastrukturnih projektov za zagotavljanje preskrbe z vodo in električno energijo, ki jih bomo tokrat izpustili.
Z naraščanjem števila prebivalcev in vse večjimi potrebami po električni energiji v razvijajočih se afriških državah so države ob Modrem in Belem Nilu leta 1999 sklenile prvi multilateralni dogovor o izkoriščanju vodnega bogastva porečja reke Nil. Ta je bil osnova za kasnejši dogovor o skupnem delovanju na porečju reke Nil, sklenjenem leta 2010, ki ni bil nikoli ratificiran. Glavni zadržki glede razdelitve vodnega bogastva so bili na strani Etiopije, ki se ni strinjala z egiptovskim tolmačenjem upravičenosti do izrabe vodnega bogastva Nila. Komentira William Davison, analitik pri organizaciji Crisis Group in urednik na spletnem portalu Ethiopia Insight.
Leto kasneje tako Etiopija začne projekt Velikega etiopskega renesančnega jezu, ki naj bi po končani izgradnji akumuliral deset milijonov kubičnih metrov vode in letno proizvedel šest gigavatov električne energije. Stroške gradnje je Etiopija ocenila na 4,3 milijarde evrov, ki jih bo v celoti zagotovila iz lastnega proračuna. Polnjenje jezu naj bi trajalo od tri do petnajst let.
Na gradnjo takoj reagira Egipt, ki ga zaskrbi, da bi prehitro polnjenje jezu povzročilo pomanjkanje vode v spodnjem delu Nila, predvsem v delti. Egipt namreč ocenjuje, da kar 85 odstotkov vode v spodnjem porečju Nila izvira iz Etiopije. Najhitrejše polnjenje akumulacijskega jezera - v treh letih - je za Egipt najbolj črn scenarij, po ocenah bi lahko izgubil kar polovico kmetijskih površin v delti Nila. Več Davison.
Zmanjšanje pretoka vode bi imelo katastrofalne posledice tudi za Sudan, katerega kmetijstvo je večinoma odvisno od vodnega bogastva porečja Modrega Nila. Komentira Alam Ahmed, profesor na britanski Univerzi Sussex.
Ker Egipt v uradnih pogajanjih - kot mediator med sprtima stranema nastopa Sudan - ne uspe doseči ustreznega dogovora z Etiopijo, se posluži izvenzakonskih postopkov. Z orožjem podpira uporniške skupine v Eritreji in Sudanu, leta 2018 nepojasnjeno umre glavni inženir projekta Simegnew Bekele. Oktobra lani Egipt k mediiranju projekta povabi ZDA, komentira Davison.
Deklaracija zavez, ki jih države pogajalke podpišejo leta 2015, določajo, da se uporabnice vodnega bogastva porečja Nila dogovorijo o pravno zavezujočem aktu, ki bi določal ukrepe ob potencialnih kršitvah dogovora o izpuščanju vode v spodnji del Nila v primeru dolgih sušnih obdobij. Etiopija se temu odreče, Sudan sporoči, da dogovora ne bo ratificiral, dokler se ne dogovorita Etiopija in Egipt.
Pogajanja se bodo še nadaljevala. Davison ocenjuje, da bo Etiopija s polnjenjem akumulacijskega jezera najverjetneje res začela v juliju. Kakšne ekonomske in ekološke posledice bo to imelo za druge države? Allam Ahmad opozarja, da za ta projekt ni bila izvedena nobena študija vplivov na okolje ali družbo. Prav tako ob tako visokih stroških investicije ni za pričakovati, da bo mednarodnim opazovalcem dovoljen nadzor nad projektom, zaključuje Ahmad.
Dodaj komentar
Komentiraj