Legatov Abij
Bohinjci so leta 1935 prejeli brzojavko. »Bohinj bo v nedeljo, 20. oktobra, obiskal cesar Abesinije Haile Selassie, dragi Bohinjci, slovesno ga sprejmite ob opoldanskem vlaku. Stop.« Začudeni prebivalci so se pod vodstvom fantovskega društva organizirali. V manj kot tednu dni so pripravili slovesen sprejem, v Bohinj so pripotovali tudi okoliški prebivalci iz Žirovnice, Jesenic, Bleda. Tako rekoč pol Gorenjske je nestrpno pričakovalo prihod cesarja Haileja Selassieja. Kmalu je napočila nedelja in z vlaka je, čisto zares, stopil abesinski cesar. Bohinjci so ga lepo sprejeli, mu razkazali okoliške kraje, cesar pa je večino časa molčal, le na vsake toliko je kaj zašepetal na uho svojega prevajalca.
Ko so minile svečanosti, so Bohinjci Haileja Selassieja nahranili z najboljšimi gorenjskimi jedmi in napili z najbolj prefinjenimi alkoholnimi pijačami, kar jih je mogoče najti na Gorenjskem. Sledil je ples, Haile Selassie pa je postajal vedno bolj razigran. Zaigrala je polka in Haile je na ples povabil brhko Bohinjko, s katero sta se divje vrtela. Plesala sta urno in spretno. Toda kaj hitro se je zgodilo, da je abesinskemu cesarju od divjega plesa odstopila črna brada, pod njo pa se je pokazala bela koža. Cesar je kar po kranjsko zaklel in stekel proti zadnjim hotelskim vratom. Za njim so se pognali Bohinjci, ki so hitro ugotovili, da jih je za nos potegnil lokalni dvorni norček, Legatov Tonček.
Skoraj 85 let kasneje Abesinija ni več Abesinija, temveč Etiopija, v njej pa ne vlada več cesar Haile Selassie, temveč predsednik vlade Abij Ahmed. Predsednik vladajoče stranke in s tem tudi vlade je Abij postal lani aprila. Že v svojih prvih stotih dneh od prevzema oblasti je izvedel napredne reforme, ki so v zahodnem svetu naletele na globoko spoštovanje in mu letos oktobra prislužile Nobelovo nagrado za mir. Abij Ahmed je etiopski Barack Obama, so vzklikali. Ali pa: Abij Ahmed je etiopski Nelson Mandela! Njegove reforme segajo od pomilostitve političnih zapornikov in sajenja 350 milijonov dreves v enem dnevu - v namen spopadanja proti klimatskim spremembam - do sklenitve uradnega premirja s sosednjo Eritrejo. Toda le nekaj dni po tem, ko se je Abij vrnil v Etiopijo s prestižnim priznanjem zahodnih držav, so se v regiji Oromija pričeli protesti, v katerih je zaradi medetničnega nasilja in nasilja policije umrlo več kot 70 ljudi. Proteste je domnevno sprožil spor med Abijem in oromskim aktivistom Jawarjem Mohamedom, ki je Abiju očital, da mu je odvzel varnostno zaščito in da nasploh za Orome v zadnjem letu ni storil dovolj. Abiju sicer ni odstopila brada tako kot Legatovemu Tončku, so se pa s protesti in z njegovim odzivom nanje pričele kazati razpoke v avtoportretu, ki ga Abij uporablja za zahodne medije, pa tudi v portretu, s katerim si med Etiopijci različnih etničnih pripadnosti pridobiva naklonjenost.
Da bi razumeli razhajanja med eno in drugo Abijevo podobo, je treba razumeti, v kakšnih okoliščinah je prišel na oblast. Abij je etnično pripadnik manjšine Oromo. To je pomembno, saj so Oromi zgodovinsko gledano v Etiopiji ena izmed najbolj zatiranih manjšin, hkrati pa trenutno ena največjih, saj predstavljajo med 35 in 40 odstotkov etiopskega prebivalstva. Leta 2014 so se zaradi tako imenovanega načrta Adis Abeba v Oromiji pričeli protesti, ki so trajali vse do Abijevega prihoda na oblast. Masterplan Adis Abeba je načrt etiopske vlade, da razširi področje teritorija prestolnice Adis Abeba, ki je sicer ugnezdena v Oromiji, vendar je upravno gledano samostojna enota. Širjenje prestolnice Orome v okolici že več let preganja z njihove zemlje. Prav tako protestniki od leta 2014 dalje vladi očitajo, da njihove gozdove prodaja tujim investitorjem. Oromske proteste razloži novinar Esriam Tasfaje s portala Ethiopia Insight:
Zaradi globokega nezadovoljstva Oromov z vlado je vladajoča stranka Etiopska ljudska revolucionarna demokratična fronta na položaj predsednika vlade izvolila Abija Ahmeda, ki je sicer že prej opravljal funkcijo poslanca. Etiopska ljudska revolucionarna demokratična fronta v parlamentu zaseda 500 od 540 sedežev, na oblasti pa je v takšni ali drugačni obliki že od padca komunističnega režima marksistično-leninistične stranke Derg. Vladajočo stranko sestavljajo štiri etnične stranke, in sicer stranka Oromov, Tigrajcev, Amharcev in stranka južnih Etiopijcev. Vzpon Abija Ahmeda v kontekstu protestov v Oromiji razloži Harry Verhoeven z univerze Georgetown v Katarju:
Odnos med Jawarjem Mohamedom, ki je z eno objavo na Facebooku sprožil oktobrske proteste, in Abijem Ahmedom je bolj zapleten kot “nekdaj zaveznika, danes sovražnika”. Jawar, ki je Abiju pomagal nastopiti funkcijo predsednika vlade, se je sodeč po poročanjih zahodnih medijev obrnil proti Abiju, ker naj bi ga ta ne spoštoval dovolj in ker naj bi mu odvzel privilegij vladne zaščite, morda celo zato, ker je načrtoval napad nanj. Verhoeven trdi, da ima ta zgodba elemente, v katere je mogoče podvomiti:
Verhoeven tako dvomi, da se je Jawar dejansko obrnil proti Abiju. Jawar je bil pozoren, da pri organizaciji gibanja napada ni usmeril proti Abiju osebno. Prav tako po mnenju Verhoevna protesti niso bili nastrojeni proti Abiju, saj Oromi svoje upe za izboljšanje svoje situacije še vedno polagajo vanj:
Abij si je, tudi v zahodnih medijih, prislužil kritiko zaradi odziva na tokratne proteste v Oromiji, saj več dni sploh ni podal izjave. Verhoeven meni, da se Abij zaveda, da so njegova volilna baza Oromi in da se na volitvah čez pol leta mora zanesti na njih, saj druge izbire nima. V tej luči je mogoče tudi razumeti, zakaj je bil Abij v svojih izjavah po protestih tako previden:
Abij se po eni strani spogleduje z oromskim nacionalizmom, po drugi strani pa poskuša celotno stranko, sestavljeno iz 4 etničnih strank, narediti bolj močno. V Oromiji je spodbujal pogajanja med Oromsko demokratično stranko, članico vladajoče stranke, in Oromsko osvobodilno fronto, ki je bila še do pred kratkim v Etiopiji prepovedana. Podobno je počel tudi v regiji Amhara, kjer je spodbujal pogajanja med Amharsko demokratično stranko, ki je del vladajoče stranke, in med bolj radikalnim Nacionalnim amharskim gibanjem. Verhoeven trdi, da se za Abija strategija podpihovanja etničnih tenzij v različnih regijah najbolj splača:
Zgodba o Abijevem prihodu na oblast s pomočjo organizacije in manipulacije oromske manjšine je tesno povezana tudi z drugimi reformami, ki jih Abij sprejema. V zahodnih medijih si je v pričetku svojega mandata prislužil največ hvale zaradi pomilostitve političnih zapornikov in pa zaradi liberalizacije političnega prostora. S seznama terorističnih organizacij je namreč odstranil določene politične skupine, ki so bile zaradi svojega terorističnega statusa v Etiopiji prepovedane. Tako se je med drugimi v Etiopijo vrnila tudi Osvobodilna fronta Oromov. Pri tem je treba izpostaviti več stvari. Prva je, da je s pomilostitvijo političnih zapornikov in novinarjev že nekaj mesecev, preden je Abi prišel na oblast, pričel njegov predhodnik Hailemariam Desalen. Abij je tako le dokončal proces, ki ga je že pričela Etiopska ljudska demokratična revolucionarna fronta, pojasni Esriam:
Poleg tega, da Abij v tem smislu ni izjemen reformator, temveč le nadaljuje z delom, ki ga je že pričel njegov predhodnik, pa je treba izpostaviti tudi dejstvo, da so ljudje in skupine, ki jim je Abij ponovno omogočil delovanje, v nekaterih primerih po pomilostitvi še stopnjevali medetnične napetosti. Pomiloščeni general Asaminew Tsige je junija napadel in ubil 4 vladne predstavnike, vključno z guvernerjem regije Amhara in vodjem vojske. Več Verhoeven:
Kljub temu da lahko trdimo, da je Abij določenim skupinam ponovno omogočil delovanje, pa tega ni mogoče trditi za vse politične skupine. Natančneje, Abij je ponovno dopustil delovanje predvsem etnonacionalističnih skupin, ne pa tudi drugačnih oblik političnega udejstvovanja. Dva dni po tem, ko je Abij prejel Nobelovo nagrado, je bil v prestolnici Adis Abebi načrtovan protest, ki je bil dejansko usmerjen proti Abiju. Ta protest je Abijeva vlada prepovedala:
Podobne kontradikcije kot pri liberalizaciji političnega prostora lahko opazujemo tudi pri liberalizaciji medijev. Amnesty International je nekaj dni po tem, ko je Abij postal nobelovec, objavil poročilo, v katerem poroča, da je protestom ponovno sledil porast aretacij novinarjev. Te aretacije etiopska policija izvaja na podlagi protiterorističnega zakona, ki si je prislužil veliko kritik že v času vlade Hailemariama. Abijeva vlada je sicer že razpravljala o potrebnih spremembah ali celo ukinitvi protiterorističnega zakona, ni pa ga prenehala uporabljati pri pregonu določenih političnih skupin.
Tudi poskusa sklenitve uradnega premirja s sosednjo Eritrejo in ponovnega odprtja meje sta vsaj delno spodletela. Verhoeven opozarja, da iz države v državo potujejo le pomembnejši politiki in da se za navadne prebivalce, ki živijo ob meji, situacija v zadnjem letu ni bistveno izboljšala.
Poleg reform, ki so se izkazale za bolj problematične, kot je bilo mogoče razbrati iz poročanj tujih medijev, Verhoeven opaža tudi določene trende v dinamiki znotraj vladajoče stranke. Izpostavlja, da se znotraj stranke stopnjuje centralizacija moči v eni etnični stranki. Poleg tega dodaja, da je od Abijevega prihoda na oblast medetničnega nasilja več, ne pa manj, kot v času Hailemariamovega predsedovanja:
V Abijevem predsedovanju je mogoče najti več kontinuitete z njegovim predhodnikom kot pa radikalnih reform, ki bi mu jih radi pripisali predvsem tuji mediji, v zaključku današnje Južne hemisfere poudari Verhoeven:
Dodaj komentar
Komentiraj