Bongbong: restavracija dinastije
Po šestih letih so na drugi ponedeljek v maju na Filipinih potekale predsedniške volitve. Brez pretirane klišejskosti jih lahko pospremimo z rekom, da se je zgodovina še enkrat ponovila. Kot prvi predsedniški kandidat v zgodovini Filipinov je v prvem krogu volitev za absolutno večino zmagal Ferdinand ‘Bongbong’ Marcos mlajši, sin filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa, ki je tej otoški državi vladal med letoma 1965 in 1986. Kljub temu da na Filipinih v slabih dveh tednih od volilnega dne vseh glasovnic še zmeraj niso prešteli, je jasno, da bo Bongbong Marcos v predsedniško palačo sedel s skoraj šestdesetodstotno volilno podporo – zanj je glasovalo skoraj 32 milijonov volivk in volivcev. Drugo mesto na predsedniških volitvah je zasedla dosedanja filipinska podpredsednica, predsedniška kandidatka Liberalne stranke Leni Robredo, ki je prejela slabih 15 milijonov glasov oziroma slabih 28 odstotkov. Za Marcosom in Robredo, ki sta bila že od začetka glavna pretendetna za predsedniški položaj, pa se je na tretje mesto uvrstil legendarni filipinski boksar in senator Manny ‘PacMan’ Pacquiao. Poleg predsedniških volitev so na Filipinih sicer potekale tudi podpredsedniške, parlamentarne, lokalne in senatske volitve. Volilna udeležba je bila posledično izjemno visoka, po zdajšnjih ocenah naj bi glasovalo dobrih 82 odstotkov od slabih 68 milijonov volilnih upravičencev in upravičenk.
V uvodu oddaje smo lahko slišali, da se je zgodovina ponovila – lahko pa bi celo rekli, da se je na Filipinih znova začela. Letos namreč mineva 36 let od padca in izgona dinastije Marcos s Filipinov, zmago sina dolgoletnega diktatorja na predsedniških volitvah pa lahko potemtakem označimo kar za konec procesa restavracije družinskega ugleda in politične moči, za kar si je dolga desetletja prizadevala zlasti zloglasna prva dama Imelda Marcos. Zato da bomo lahko rezultate predsedniških volitev na Filipinih bolje razumeli, pa moramo torej osvetliti zgodovino družinske dinastije Marcos.
Leta 1965 je na filipinskih predsedniških volitvah zmagal Ferdinand Marcos starejši, ki je bil sprva izjemno priljubljen zaradi nagle gospodarske rasti in kratkotrajnega izboljšanja življenjskega standarda. Po prvih nekaj letih blaginje, ki so jo omogočila posojila filipinskih držav partneric, je drugi mandat Marcosa starejšega zaznamovala inflacija in splošno nezadovoljstvo zaradi revščine in draginje. Svoj predsedniški položaj je uspel Marcos leta 1972 rešiti z uvedbo izrednega stanja, s čimer je spremenil ustavo, utišal opozicijo in razpustil parlament, poleg tega pa je bila uvedena vsesplošna cenzura. Med izrednim stanjem so se zvrstile številne aretacije in umori političnih nasprotnikov in civilistov, ki jih je bilo po zadnjih podatkih kar 3500. Med drugim je bil leta 1983 ubit opozicijski senator Benigno ‘Ninoy’ Aquino – najresnejši kandidat za Marcosovega naslednika, okoliščine njegove smrti pa so še zmeraj nepojasnjene. Izredno stanje je formalno trajalo slabih deset let oziroma do konca njegovega drugega mandata, čeprav so se aretacije in poboji dogajali tudi po uradnem koncu izrednega stanja. Z volilnimi goljufijami je bil Marcos starejši tretjič izvoljen leta 1981. Kmalu po tem so se začele na Filipinih in na zahodu širiti vesti o goljufijah, kratenju človekovih pravic in kraji slabih desetih milijard evrov, ki jih je družina Marcos uporabila za nakupe raznih nepremičnin in luksuznih dobrin doma in v Združenih državah Amerike. Filipini od začetka Marcosove vladavine namreč veljajo za najstarejšo strateško zaveznico ZDA v južnokitajskem morju, kot branik pred komunistično nevarnostjo Kitajske. Washington mu je zvestobo vrnil s politično in vojaško podporo.
Ljudsko vrenje je naposled pripeljalo do revolucije ljudske moči, ki je leta 1986 odstavila predsednika Marcosa, ta pa je z družino prebegnil na Havaje. Ferdinand Marcos starejši je na Havajih umrl tri leta kasneje, njegovi družini pa je bila leta 1991 dovoljena vrnitev v domovino. Tonyo Cruz, novinar največjega filipinskega časnika Manila Bulletin, razloži, da je po vrnitvi na Filipine politično dediščino svojega moža nadaljevala nekdanja prva dama Imelda Marcos.
Od revolucije ljudske moči in izgonu dinastije Marcos do leta 2016, ko je predsedniški položaj zasedel populist Rodrigo Duterte, so Filipinom vladali liberalni predsedniki in predsednice, ki niso pretirano izboljšali življenjskega standarda v državi. Prav tako pa niso kaznovali družine Marcos zaradi finančnega oškodovanja države in mnogih usmrtitev političnih nasprotnikov – še več, medli politični ukrepi nekdanjih predsednikov in predsednic so družini Marcos omogočili, da se je znova dokopala do politične moči.
Zaradi finančnih zločinov in kršenj človekovih pravic je bilo vloženih precej tožb na domačih sodiščih in na sodiščih v Združenih državah Amerike. Kljub temu da so sodišča razsodila proti njim, pa to ni ogrozilo ponovnega političnega vzpona družine Marcos, saj so se na političnem parketu znova uveljavili takoj po vrnitvi s Havajev.
Ponovno pridobivanje politične moči in ugleda je dolgoleten družinski projekt družine Marcos, ki se uspešno zaključuje zlasti zaradi postopnega mreženja in zvestih nostalgičnih privržencev, pojasni filipinska dopisnica New York Times, Camille Elemia.
Veliko zaslug za zmago Bongbonga Marcosa na nedavnih predsedniških volitvah si lasti njegova mama Imelda. Slednja se je zapisala v kolektivni spomin kot modna ikona, ki si je v času predsedovanja njenega moža omislila svoj privatni živalski vrt, zaradi katerega so celo izselili domorodno prebivalstvo na enem od filipinskih otokov. Leta 2019 je izšel dokumentarni film z naslovom Ustvarjalka vladarjev, ki je Imeldo svetovni javnosti še enkrat več predstavil kot glavni vzvod moči v družini Marcos. V filmu jo lahko večkrat vidimo kako otrokom v slumih in bolnišnicah deli bankovce in razkazuje umetnine Michelangela in Pabla Picassa v družinskem dvorcu. Kljub temu da bo kmalu dopolnila 93 let, pa je njen politični vpliv še zmeraj znaten.
Ponovnemu političnemu vzponu družine Marcos je pripomogel tudi dosedanji predsednik Rodrigo Duterte, ki je Marcosa starejšega takoj ob prevzemu mandata leta 2016 rehabilitiral v nacionalnega heroja in omogočil premestitev njegovih posmrtnih ostankov s Havajev na Filipine.
Sosledje zgodovinskih in nedavnih dogodkov ter inovativne predvolilne kampanje, ki jo bomo orisali v nadaljevanju oddaje, je družini Marcos, tokrat na čelu z edinim moškim potomcem nekdanjega diktatorja, omogočilo, da imajo po 36 letih v vrhu državne strukture ponovno politični monopol.
Razplet predsedniških volitev na Filipinih je po mnenju Camille Elemie krojila uporaba socialnih omrežij v predvolilni kampanji. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da je odstotek uporabnikov socialnih omrežij v svetovnem merilu najvišji ravno na Filipinih. Tovrstna virtualna spletna politična kampanja pa je pozornost volivk in volivcev odvrnila od velikih neenakosti, ki že desetletja zaznamujejo filipinsko družbo.
Poleg uporabe socialnih omrežij se je Bongbong Marcos ob pomoči močne lokalne mreže posluževal tudi instrumentaliziranja polpretekle zgodovine svoje družine. Volivkam in volivcem so denimo predočali napačna dejstva o ukradenem družinskem premoženju in uvedbi vojnega stanja pred petdesetimi leti.
Pranje družinskega imena in zgodovinski revizionizem v predvolilni kampanji pa sta poskušala očrniti tudi revolucijo ljudske moči, ki je botrovala izgonu družine Marcos.
Glasbeni premor: First aid kit – King of the world
Poslušate oddajo Južna Hemisfera na valovih Radia Študent. V prvem delu oddaje smo orisali zgodovinsko obdobje vlade Ferdinanda Marcosa starejšega in njene današnje interpretacije, ki so omogočile zmago njegovemu sinu Bongbongu na filipinskih predsedniških volitvah v začetku prejšnjega tedna. Sedaj pa si bomo pod lupo ogledali še politični renomé in predvolilno delovanje novoizvoljenega filipinskega predsednika z že znanim priimkom.
Pred zmago na predsedniških volitvah je Bongbong Marcos opravljal mnogo političnih funkcij; sprva je bil guverner regije Ilocos Norte na severu države, nato pa je zasedel še poslanski in senatorski stolček. V javnosti se predstavlja kot miren in preudaren politik, ki se redno pojavlja na družbenih omrežjih, na katerih dokumentira svoje »skromno« življenje, razloži Camille Elemia.
Bongbong Marcos pred volitvam ni nastopil na praktično nobenem soočenju. Podobne abstinenčne metode pa se je poslužila tudi Sara Duterte, hči dosedanjega filipinskega predsednika Rodriga Duterteja, ki je bila izvoljena na položaj podpredsednice Filipinov.
Večino predvolilne kampanje je novoizvoljeni filipinski predsednik omenjal enotnost in složnost med državljani. Filipinsko volilno telo je večkrat tudi prosil, naj ga ne sodijo po zgodovini njegove družine, politične vsebine pa ni ponujal, pojasni Tonyo Cruz.
Kot je omenil naš sogovornik, so vzporedno s predsedniškimi volitvami potekale tudi splošne, lokalne in podpredsedniške volitve. Jeziček na volilni tehtnici, ki je Marcosu omogočil zmago, je bila tudi izredno lokalno usmerjena kampanja in razvejana politična mreža. Robredo in Bongbong Marcos sta bila pred šestimi leti sicer tekmeca za podpredsedniški položaj. Takrat je Robredo volilno tekmo dobila, na letošnjih volitvah pa se je zgodil obraten scenarij, ravno zaradi očitne razlike v številu lokalnih kandidatov in močne politične mreže, ki je Robredo ni bila sposobna vzpostaviti.
Volivke in volilci, ki so glasovali za Marcosa, so po mnenju Tonya Cruza povečini tisti, ki so pred šestimi leti glasovali za Rodriga Duterteja. Slednji Marcosa javno ni podprl v predvolilni kampanji, je pa Marcos v tekmi za podpredsedniški položaj podprl Dutertejevo hčerko Saro. Dutertejeva predvolilna tišina pa naj bi imela funkcijo odvračanja pozornosti od populističnih politik in njegove vojne proti drogam, ki je vzela življenje tudi marsikateremu nedolžnemu državljanu.
Družinska determiniranost filipinske politike ni novost, dedovanje predsedniških in podpredsedniških položajev je uveljavljena praksa. Vrh politične strukture na otočju že več desetletij krojijo različne sorodstvene vezi; od dinastij Marcos in Duterte do družine Aquino, ki je politično veljavo dobila kot naslednica revolucije ljudske moči.
Po napovedih našega sogovornika se predsedovanje Bongbonga Marcosa ne bo bistveno razlikovalo od Dutertejevega. Marcos si bo tako v šestih letih skušal še bolj prikrojiti politični sistem, ob tem pa se v vrstah nevladnih organizacij in opozicije že pojavljajo skrbi o nadaljnjem obstoju državnih institucij, nastalih kot odgovor na revolucijo ljudske moči, ki je spodnesla Marcosovega očeta.
Preteklih šest let je na Filipinih vladala vojna proti drogam, ki jo je Duterte zagnal, še preden je zasedel predsedniški položaj. Vojna proti drogam je precej spominjala na uvedbo vojnega stanja, saj je življenje pod Dutertejem izgubilo velik del nedolžnega civilnega prebivalstva. Bongbong Marcos pa bi lahko ob nadaljevanju vojne proti drogam zagnal tudi vojno proti politični in civilni opoziciji.
Z zmago Bongbonga Marcosa na filipinskih predsedniških volitvah so se tako zaključila dolgoletna dinastična prizadevanja za obnovitev moči in ugleda. Revizionistične metode družine Marcos pa se po izkušnjah Camille Elemia kažejo zlasti pri pripadnicah in pripadnikih nižjih družbenih razredov.
Bongbong Marcos bo udobje predsedniškega stolčka prvič izkusil 30. junija letos. Njegov mandat bo predvidoma trajal šest let, ponovno pa ne bo moral kandidirati, saj je predsedniškim kandidatom in kandidatkam od padca vlade njegovega očeta ustavno dopuščen le en mandat. Možnosti, da bi se zgodovina resnično ponovila – morda še z eno revolucijo ljudske moči – pa so očitno veliko manjše kot pred 36 leti, tudi zaradi selitve politične razprave na splet, kljub temu pa Filipinom znova vlada Marcos. Osel ne gre dvakrat na led, Filipini pa ...
Na naslovnici od leve proti desni: Ferdinand ''Bongbong'' Marcos mlajši, Ferdinand Marcos starejši, Imelda Marcos, Imee Marcos in Irene Marcos.
Dodaj komentar
Komentiraj