Hlapci trdnjave
Z novim letom se na valove Radia Študent vrača Južna hemisfera, v kateri se bomo danes posvetili eksternalizaciji mejnega režima Evropske unije v Mavretanijo. Zahodnoafriško državo z okoli pet milijoni prebivalcev voditelji Unije s svojim evropocentričnim pogledom vidijo predvsem kot tranzitno državo. Evropocentrično kategoriziranje namreč svet južno od Sredozemskega morja pojmuje predvsem kot izhodiščno točko migracij v Evropo.
Eksternalizacija zunanje evropske meje v afriške države seveda ni nič novega. Evropska komisija je s Tunizijo, Libijo in Egiptom podpisala dogovore, v katerih je evropska retorika različna. Memorandum s Tunizijo je namenjen krepitvi zmogljivosti nadzorovanja meja in boju proti tihotapljenju, sporazum z Egiptom pa boljšemu upravljanju meje. Toda cilj je enak. Premikanje evropske meje vse bolj na jug in širjenje represivnih mejnih praks.
Takšen dogovor je Evropska komisija sklenila tudi z Mavretanijo, ki jo obravnava zlasti kot začetno točko tako imenovane atlantske migrantske poti, katere končna destinacija so španski Kanarski otoki. Odnos med Mavretanijo in Evropsko unijo oriše predavatelj na Oddelku za orientalske in afriške študije na Univerzi v Londonu Hassan Ould Moctar.
Marca leta 2024 sta skupno izjavo za začetek sodelovanja na področju migracij podpisala takratna evropska komisarka za notranje zadeve in migracije Ylva Johansson in mavretanski notranji minister Mohamed Ahmed Ould Mohamed Lemine. Za dogovor se je zavzemala zlasti španska vlada, ki si je želela sporazuma, s katerim bi omejila število prihodov na Kanarske otoke. Evropska unija je Mavretaniji obljubila 210 milijonov evrov sredstev, med drugim za preprečevanje neregularnih odhodov. Natančneje ozadje in vsebino dogovora predstavi Ould Moctar.
Začetek eksternalizacije meje v Mavretanijo sega v leto 2006, ko so španske oblasti zaradi povečanega števila prihodov migrantov na Kanarske otoke za pomoč prosile Evropsko unijo. Odgovor je sledil v obliki operacije Hera I Evropske agencije za mejno in obalno stražo, znane kot Frontex. Sprva je agencija na otočje poslala 17-člansko odpravo, zadolženo za identifikacijo migrantov in določitev njihove države izvora. Po novi prošnji španske vlade je avgusta istega leta Frontex začel novo, bolj represivno misijo.
Tokrat so na Atlantski ocean napotili zračne in pomorske patrulje, ki so bile zadolžene za prestrezanje plovil in njihovo preusmeritev nazaj na izhodiščno točko. Aprila leta 2006 se je v mavretanskem mestu Nouadhibou odprl prvi center za pridržanje migrantov v državi, ki se ga je prijel vzdevek mali Guantanamo. A trdnjava Evropa si je želela dolge ali vsaj srednjeročne rešitve. To ji je uspelo s pripravo 88-stranske migracijske strategije, ki so jo oblikovali strokovnjaki Unije in so jo mavretanske oblasti uvedle leta 2010. V strategiji so predstavljene dotedanje migrantske politike in priporočila, kako jih morajo pristojni mavretanski organi preoblikovati po evropskih željah. V dokumentu je opredeljena tudi vseprisotna evrocentrična želja po nadzorovanju toka migrantov.
A dogovor in strategija predstavljata le eno izmed mnogih oblik sodelovanja med Mavretanijo in Evropsko unijo na področju migracij. Po srečanju voditeljev afriških držav in držav članic Unije v malteški prestolnici Valletta leta 2015 je bil vzpostavljen izredni sklad, katerega osrednja cilja na papirju sta naslavljanje neregularnih migracij in boljše upravljanje migracij. Prek sklada je Mavretanija de facto prejela evropska sredstva za preprečevanje migracij. V Mavretaniji, ki je del programske regije Sahel in Čadsko jezero, v okviru sklada poteka devet programov, med drugim tudi program za krepitev institucionalnega nadzorovanja meja. Leta 2019 so mavretanske oblasti prek sklada prejele okoli 84 milijonov evrov. Obenem Unija prek Instrumenta za sosedstvo, razvoj in mednarodno sodelovanje delno financira in podpira mavretansko vlado pri implementaciji strategije za upravljanje migracij. Sogovornik pove, da je evropski izredni sklad sofinanciral izgradnjo dveh migrantskih centrov v Mavretaniji.
Po zaključku prvih dveh operacij leta 2006 je Frontex naslednje leto začel še z operacijo Hera III. Cilj tretje misije je bil jasen: preprečiti migrantom, da zapustijo mavretansko obalo, seveda pod pretvezo humanitarnosti in zmanjševanja števila smrtnih žrtev pri prečkanju. Hera III se je zaključila aprila leta 2007, kljub temu pa je Frontex, kot je razvidno iz poročila organizacije Statewatch, v Atlantskem oceanu izvajal občasni mejni nadzor do leta 2018. Leta 2022 je Evropski svet odobril pogajanja z Mavretanijo in Senegalom o najprej pravno nezavezujočem delovnem dogovoru o izmenjavi informacij in tehnični pomoči pri nadzoru mej, ki bi mu sledil statusni dogovor. Takšen dogovor, ki agentom Frontexa omogoča tudi izvršilna pooblastila, ima Evropska unija sklenjen z Albanijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Severno Makedonijo, Moldavijo in Srbijo. Mavretanske oblasti so se po štirih krogih pogajanj z evropskimi voditelji odločile, da bi bil statusni dogovor politično preobčutljiv. Kot pojasnjuje sogovornik, je mavretanska vlada po prekinitvi pogajanj o Frontexovi odpravi predlagala dogovor na področju migracij, ki sta ga obe strani podpisali leta 2024.
Poleg sodelovanja na evropski ravni si z Mavretanijo želijo dogovorov na področju migracij tudi posamezne države članice, kot je Španija. Leta 2024 je španski predsednik vlade Pedro Sanchez v Mavretaniji naznanil več sporazumov in uvedbo programa za spodbujanje krožnih migracij. V okviru teh programov španske oblasti migrantom izdajo začasne delovne vizume, po izteku katerih se morajo vrniti nazaj v državo izvora. Poleg tega so španske in mavretanske oblasti leta 2003 sklenile dogovor, ki Mavretaniji nalaga sprejem vseh migrantov, mavretanskih državljanov ali državljanov tretje države, za katere španski organi domnevajo, da so v državo prišli iz Mavretanije. Ould Moctar komentira, da je tak sporazum mogoč zaradi razlike v moči med obema državama.
Mavretanske oblasti z evropskimi državami in institucijami na področju migracij sklepajo sporazume in izvajajo različne programe ter tako sodelujejo v migracijski diplomaciji. To pomeni, da Evropska unija v zameno za nadzorovanje migracij Mavretaniji ponudi določene bonitete. Kot komentira sogovornik, takšna partnerstva koristijo le elitam obeh strani.
V drugem delu oddaje bomo pozornost preusmerili natančneje na Mavretanijo in njeno ravnanje z migranti. Za Evropsko unijo je Mavretanija pomembna zaradi lege v bližini Kanarskih otokov, zato si Unija v svojem preddverju želi vsaj sooblikovati, če ne po lastnih željah izvrševati mavretanske migrantske politike. A ta zahodnoafriška država ni le izhodišče za migrante, ampak tudi njihova pogosta destinacija. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije je leta 2020 v pristaniškem mestu Nouadhibou živelo okoli 32 tisoč migrantov, kar je skoraj petina mestnega prebivalstva. V državi živi tudi okoli 310 tisoč beguncev in prosilcev za azil, predvsem iz sosednjega Malija.
V začetku letošnjega leta se je špansko notranje ministrstvo v svojem letnem poročilu pohvalilo, da se je število neregularnih prihodov na Kanarske otoke zmanjšalo na okoli 18 tisoč, potem ko so lani takšnih prihodov zabeležili skoraj 47 tisoč. Obenem je španska nevladna organizacija Caminando Fronteras navedla, da je na tako imenovani atlantski poti umrlo 1906 ljudi. Znižanju števila neregularnih prihodov so pripomogle tudi mavretanske varnostne sile, ki se jim je za izvrstno sodelovanje zahvalil španski notranji minister Fernando Grande-Marlaska. Kot je minister povedal oktobra, so mavretanske varnostne sile v lanskem letu prestregle 3500 ljudi, mavretanske oblasti pa so nasprotno maja poročale, da so med januarjem in aprilom prestregle 30 tisoč migrantov.
Po podpisu skupne izjave z Evropsko unijo so mavretanski represivni organi začeli tudi s kampanjo množičnega izgona migrantov. Februarja lani je mavretanska policija začela ciljano izvajati operacije na delovnih mestih, ki jih pogosto opravljajo tuji državljani. Svoje operacije je nato policija stopnjevala in izvajala racije v pretežno migrantskih četrtih prestolnice Nouakchott. Policisti so migrante, ki med racijo niso pokazali dovoljenja za prebivanje, aretirali, jih odpeljali na policijske postaje ali v druge centre za pridržanje, nato pa so jih izgnali čez mejo v Senegal ali Mali. Ould Moctar pove, da mavretanske oblasti izgone utemeljujejo z izvedbo akcije za ureditev statusa.
Kot pojasnjuje sogovornik, so tarča policistov predvsem Afromavretanci. O Mavretaniji se pogosto piše kot mostu, na katerem se srečata arabska in temnopolta Afrika. Kot še dodaja sogovornik, ima Mavretanija zgodovino diskriminacije zoper temnopolte državljane. Leta 1989 je denimo takratna vlada preklicala državljanstvo okoli 75 tisoč temnopoltim, ki jih je nato deportirala v Senegal in Mali.
Migrante pred deportacijo represivni organi odpeljejo v centre, namenjene njihovemu pridržanju. To funkcijo lahko opravljajo tudi pripori na policijskih postajah in zapori, španski časnik El País pa je poročal, da migrante zadržujejo tudi v hangarjih in skladiščih varnostnih sil. Kljub temu je mavretanski notranji minister Mohamed Ahmed Ould Mohamed Lemine zatrdil, da so migranti priprti v poslopjih, v katerih so zagotovljene osnovne storitve in kjer se spoštujejo njihove pravice. Poleti je sicer organizacija Human Rights Watch objavila 142-stransko poročilo o sistematskih zlorabah migrantov in prosilcev za azil. Organizacija je v poročilu popisala primere zlorab, spolnega nasilja, izsiljevanja nad migranti in opisala razmere v centrih za pridržanje. Intervjuvanci so poročali o prenatrpanosti, zaradi česar so morali spati na tleh, o neustreznih higienskih razmerah in o hrani, ki jim je policija brez plačila skoraj ni zagotovila.
Po podpisu dogovora z Evropsko unijo so mavretanske oblasti spremenile tudi zakonodajo, ki ureja področje migracij. Oktobra leta 2024 je v veljavo stopil amandma zakona iz leta 1965, ki določa, da lahko pristojni organi tuje državljane, obsojene neupoštevanja predpisov o priseljevanju, deportirajo in jim prepovejo ponovni vstop v državo za deset let. Iz poročila je razvidno, da so mavretanski varnostni organi več migrantov pridržali zaradi domneve, da načrtujejo neregularni odhod iz države. Prav naslavljanje, v resnici pa zmanjševanje števila neregularnih odhodov, evropska politična telesa opredeljujejo kot glavni cilj dogovora z Mavretanijo. A pravica do odhoda je zapisana tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic, v kateri piše, da ima vsak posameznik pravico zapustiti katerokoli državo, vključno s svojo.
Represivni organi iz centrov za pridržanje nato migrante z avtobusi odpeljejo ali v Gogui v bližini meje z Malijem ali v Rosso, ki je zaradi francoskega kolonialnega risanja mej razdeljen. Na severni strani sedaj mejne reke Senegal leži mavretanski Rosso, na južni strani senegalski.
Mavretanske oblasti so po poročilu že omenjene organizacije od leta 2019 do julija 2025 izgnale več kot 75 tisoč ljudi, ob tem je Mavretansko združenje za človekove pravice ocenilo, da so zgolj marca lani deportirale okoli 1200 migrantov, 700 jih je imelo dovoljenje za bivanje v Mavretaniji. Sogovornik pove, da je leta 2014 Evropska unija pomagala pri obnovi mejne infrastrukture v Rossu.
Meja med Senegalom in Mavretanijo je bila z odlokom določena leta 1905. Kot pojasnjuje sogovornik, je bila reka Senegal pred kolonialno delitvijo center regionalnih migracij.
Sogovornik dodaja, da v Rossu zaradi pomembnosti prečkanja reke Senegal za tamkajšnje prebivalce velja poseben mejni režim.
Mavretanija za migrante še zdaleč ni le postojanka na njihovi poti v Evropo, ampak prostor, v katerem pomembno vlogo igrajo regionalne in dnevne migracije. Toda Evropska unija v imenu omejevanja prihodov z Mavretanijo in drugimi afriškimi državami sklepe takšne ali drugačne sporazume, s katerimi financira varnostne organe in izgradnjo migrantskih centrov ter v praksi represijo nad migranti. Takšni dogovori pomenijo tudi, da se migranti, ki si želijo priti v Unijo, na pot podajo vse bolj na jugu. To dokazuje tudi nedavni primer, ko so gambijski represivni organi pred odhodom iz države prestregli skoraj 800 ljudi.
Dodaj komentar
Komentiraj