Neokolonialne strategije nadzora
V današnji Južni hemisferi potujemo na Karibsko otočje, natančneje na Trinidad in Tobago. V državi na skrajnem jugu Malih Antilov je na predzadnji dan prejšnjega leta predsednica države Christine Carla Kangaloo razglasila izredne razmere zaradi porasta tolpaškega nasilja. To je storila po posvetu s Keithom Rowleyjem, predsednikom otoške vlade, ki je v istem tednu naznanil, da bo zapustil premierski stolček pred koncem svojega mandata in tako sprožil postopek imenovanja novega predsednika vlade.
Podobno kot na Trinidadu in Tobagu so izredne razmere marca lani razglasile oblasti na Haitiju. Tamkajšnje tolpe so napadle vladno infrastrukturo in dva zapora, iz katerih je pobegnilo okoli štiri tisoč zapornikov, ter prevzele nadzor nad večino otoške države. Zahtevale so tudi odstop takratnega predsednika vlade Ariela Henryja, na katerega je kasneje pristal. Trinidadske tolpe podobnih zahtev niso postavile, oblast pa se z razglasitvijo izrednih razmer vsaj deklarativno zavzema za boj proti tolpaškemu nasilju. Povod za ukrep je bil umor šestih ljudi v prestolnici države Port of Spain. Po mnenju policije je bil obračun v delu mesta Laventille, v katerem je bilo umorjenih pet oseb, povračilni. Razloge za vzpostavitev izrednih razmer predstavi neodvisni novinar Wesley Gibbings.
Policija otoške države je v prejšnjem letu zabeležila 623 umorov, kar je največ v zadnjih desetih letih in 46 več kot v letu 2023. Po podatkih policije je bilo lani okoli 40 odstotkov umorov povezanih z nasiljem tolp, 60 odstotkov pa z aktivnostmi kriminalnih združb. V okviru izrednih razmer lahko represivni organi brez sodnega naloga vstopijo v domove oseb, osumljenih kaznivih dejanj, in jih pridržijo za 48 ur brez naloga za aretacijo. Oblasti se sicer niso poslužile nekaterih drugih ukrepov, ki vplivajo na civilno prebivalstvo, kot je na primer uvedba policijske ure. Kljub temu Gibbings pojasnjuje, da izredno stanje državljanom ne krati nekaterih pravic, kot je pravica do zbiranja.
V tem tednu je trinidadski parlament soglasno podaljšal izredne razmere za tri mesece. Po izteku treh mesecev lahko parlament izredno stanje podaljša zgolj enkrat. Odločitev komentira Nathan Chapman, študent doktorskega študija sociologije na Univerzi Zahodnoindijskih otokov na Trinidadu in Tobagu.
Nazadnje so se trinidadske oblasti za podoben ukrep odločile leta 2011. Takratni predsednik države George Maxwell Richards je na tako imenovanih zločinskih vročih točkah razglasil delne izredne razmere, v okviru katerih je veljala omejitev gibanja v nočnem času med deveto zvečer in peto zjutraj. Chapman razloži, da v času izrednih razmer oblasti s takšnimi ukrepi nadzorujejo in vnaprej sistemsko kriminalizirajo delavski razred v delih mesta, v katerih je več zločinov.
Izredne razmere je takratna oblast razglasila tudi ob protestih Gibanja črnske moči leta 1970 z namenom, da bi proteste zatrla. Protestniki so nasprotovali preživelim kolonialnim sistemom in rasistični hierarhiji v državi. Več Gibbings.
V državi deluje več kot sto tolp, saj je Port of Spain zaradi bližine Južne Amerike in pomorskih trgovskih povezav z Združenimi državami Amerike in Evropo pomembno pristanišče za trgovino s prepovedanimi drogami. Tolpaška vojna, pred katero svarijo oblasti, poteka med tolpama Rasta city, znana kot Seven, in Sixx, ki se je kot ločeno krilo odcepila od tolpe Seven. Gibbings pojasnjuje, da razmejitve med tolpami in njihovimi frakcijami niso zares odraz velikih nasprotovanj, prav tako se frakcije po odcepitvi ponovno združujejo in ne ostajajo v prvotnih okvirih.
Člani tolp so predvsem mladi moški iz revnih, manj razvitih delov mesta, kot je Laventille, kjer so se odvili napadi. V četrt Laventille so se sprva priselili emancipirani sužnji, ki so živeli kot skupnost skvoterjev, da bi ubežali rasističnemu zatiranju kolonialistov, zato je bila ta skupnost od samih začetkov preganjana in kriminalizirana s strani oblasti. Chapman pove, da sta nadzor in preganjanje delavcev iz revnih četrti taktiki kolonialistov, ki ju uporabljajo tudi trenutni politiki.
Ena izmed zapuščin kolonialnega sistema je tudi politika po rasni ločnici. Ko so se črnski sužnji emancipirali in zapustili plantaže, so britanski kolonialisti izpad v delovni sili zakrpali z novo obliko suženjstva – pogodbeno delo za določeno število let brez plače. Za delo na plantažah so kakopak pripeljali nove sužnje, tokrat iz Indije. Kolonialna oblast je etničnima skupinama preprečevala kulturno povezovanje. Trinidad in Tobago se je od Združenega kraljestva sicer osamosvojil leta 1962, štirinajst let kasneje so otoške oblasti s položaja vodje države odstavile angleško kraljico Elizabeto II. Z izjemo volitev leta 1986 sta na vseh volitvah slavili stranki Ljudsko narodno gibanje, ki zastopa črnski del prebivalstva, in Združeni narodni kongres, ki predstavlja indijski del prebivalstva. Chapman meni, da so se tudi po osamosvojitvi ohranili temelji kolonializma.
Sogovornik nadaljuje, da trenutne oblastne strukture ne ščitijo prebivalstva, temveč z različnimi mehanizmi, kot je na primer razglasitev izrednih razmer, nadzirajo delavski razred.
Nekaj dni po razglasitvi izrednih razmer je predsednik vlade Keith Rowley naznanil, da bo odstopil pred koncem mandata in ne bo nastopil na letošnjih parlamentarnih volitvah. Na izredni seji sveta vladajočega Ljudskega narodnega gibanja, iz vrst katerega prihaja Rowley, so člani stranke kot njegovega naslednika izglasovali aktualnega ministra za energetiko Stuarta Younga. Proces imenovanja naslednjega premierja predstavi Gibbings.
Izredne razmere so odraz neokolonialnega nadzora nad delavskim razredom, ki živi v stigmatiziranih in s strani oblasti zapostavljenih delih mesta, kar mlade moške spodbudi k uporu in pridružitvi oboroženim tolpam.
Dodaj komentar
Komentiraj