Haiti v primežu krčev imperializma
Haitijsko prestolnico Port-au-Prince, v kateri živi okoli 1,2 milijona prebivalcev, skoraj v celoti nadzorujejo številne oborožene skupine. Množični protesti proti haitijskim oblastem so se začeli že v času predsedovanja Jovenela Moïseja in se dodatno stopnjevali po njegovem atentatu julija 2021, ko je vodenje države prevzel premier Ariel Henry. Henry med prebivalci Haitija nima podpore, njegovo vlado vidijo kot nelegitimno, saj mu je mesto premierja zagotovila tako imenovana mednarodna skupnost z Združenimi državami Amerike na čelu.
Oborožene skupine, ki so zahtevale odstop Henryja in vzpostavitev nove, od ZDA in drugih tujih sil neodvisne vlade, so v zadnjih tednih napadle več policijskih postaj, najbolj prometno mednarodno letališče v državi, zgradbo centralne banke in dva največja zapora v državi, iz katerih je pobegnilo več tisoč zapornikov. Oblasti so se odzvale z razglasitvijo izrednega stanja in policijske ure, vendar so pri spopadanju z oboroženimi skupinami neuspešne. Zaradi oboroženih spopadov v marcu je do sedaj moralo svoje domove zapustiti več kot petnajst tisoč ljudi.
Pri vzpostavljanju redu bi po načrtu, ki ga je na pobudo ZDA odobril Varnostni svet Združenih narodov, haitijskim oblastem pomagala tuja policijska ekspedicija. Za vodenje misije se je javila kenijska vlada. V začetku marca je Henry tako odpotoval v Kenijo, da bi potrdil dvostranski sporazum, po katerem bi Kenija na Haiti poslala 1000 policistov. Premierjev odhod so za zadnji upor izkoristile oborožene skupine, ki mu zdaj preprečujejo prihod v državo. Henry, ki je obstal v Portoriku, teritoriju ZDA, je že ponudil svoj odstop. Uradno bo lahko odstopil, ko bo imenovana začasna vlada, ki jo pod budnim očesom Združenih držav, Francije in držav članic Karibske skupnosti, poznane pod kratico Caricom, oblikujejo na Jamajki.
Za razumevanje vznika haitijskih uporniških oboroženih sil se moramo vrniti do državnega udara leta 2004, ko so paravojaške milice s podporo ZDA, Kanade in Francije odstavile izvoljnega predsednika Jean-Bertranda Aristida. Aristide je iz države v Srednjeafriško republiko s helikopterjem odpeljala ameriška vojska, vojaškemu udaru pa je sledila mednarodna mirovna intervencija pod okriljem Združenih narodov, ki pa na Haiti ni prinesla veliko več od kolere. Od tedaj državne institucije izgubljajo moč, oblast na ulicah prestolnice so vzpostavile oborožene skupine. Jemima Pierre, profesorica na kanadski Univerzi v Britanski Kolumbiji, kjer se ukvarja z vprašanjem rase, intervencijo Združenih narodov označi za okupacijo Haitija in opiše, kako so tuje sile vplivale na politično dogajanje vse do atentata predsednika Jovenela Moïsa.
Predsednik Moïse je bil med ljudstvom nepriljubljen, očitali so mu korupcijo in v začetku leta 2021 zahtevali njegov odstop. Opozicija je trdila, da se je iztekel njegov petletni predsedniški mandat. Od leta 2020 je vladal s predsedniškimi odloki in razpustil parlament. Volitev še zmeraj niso izvedli.
Moïse je predsedoval Haitiju brez vsakršne legitimnosti, dokler ni bil julija 2021 umorjen na lastnem domu. Na prizorišču so takrat pridržali skupino oboroženih moških s kolumbijskim državljanstvom, vendar krivec in motiv za atentat še nista jasna. Pojavlja se več različnih ugibanj, od tega, da so za kolumbijskimi atentatorji stali Američani, do tega, da so bile v atentat udeležene organizacije, ki se ukvarjajo s preprodajo drog. Februarja letos je sodnik na Haitiju, ki preiskuje atentat, petdeset posameznikov obtožil zarote in sodelovanja pri atentatu, med drugim ženo ubitega predsednika Martine Moïse in takratnega premierja Clauda Josepha. Ločeno sojenje proti enajstim osumljencem poteka še v Miamiju. ZDA so si pristojnost nad primerom zagotovile s trditvijo, da je bil atentat načrtovan na Floridi.
Takoj po atentatu je posebna predstavnica Združenih narodov na Haitiju Helen La Lime razglasila, da bo vlado vodil takratni premier Claude Joseph, dokler ne bodo razpisane nove volitve. Vendar je vprašanje nasledstva ostalo odprto, ker je Moïse prav nekaj dni, preden so ga umorili, za novega premierja imenoval političnega zaveznika Ariela Henryja. Na srečanju ameriške delegacije z Josephom in Henryjem so sprejeli dogovor, da bo vodenje vlade prevzel Henry. Na Haitiju je sicer predsednik izvoljen neposredno na volitvah, on potem imenuje premierja, ki mora biti član stranke z večino v parlamentu. Predsednik in premier tvorita vlado ter predstavljata izvršilno oblast.
Robert Fatton, profesor za zunanje zadeve na Univerzi v Virginiji, imenovanje Henryja na premiersko mesto opiše kot odločitev mednarodne skupnosti.
Ariel Henry, sicer nevrokirurg, je v svet politike vstopil kot vodja konservativnega gibanja Demokratično zbliževanje, ki se je zavzemalo za odstavitev predsednika Aristida. Po državnem udaru je zasedel mesto v sedemčlanskem »svetu modrecev«, katerega člane so imenovale Združene države Amerike in ki je sodeloval pri odločanju o novem premierju. Jasno je torej, da je Henry že dolgo časa del vladajočega razreda, ki je neločljivo povezan z ZDA in kot tak med ljudstvom nikoli ni užival podpore. O vladanju Henryja Fatton:
V glavnem mestu Port-au-Prince zaradi šibkih državnih institucij že več let vladajo različne oborožene skupine, o katerih se v zahodnih medijih govori kot o tolpah. Pri tem je treba izpostaviti, da se orožje v Haiti tihotapi skoraj izključno iz Združenih držav, glavna izstopna točka je Miami, Haiti namreč nima kapacitet za proizvodnjo orožja.
Ulice Port-au-Princea so polne nasilja in nekatere skupine, ki nadzorujejo soseske, so brez dvoma kriminalne združbe. Vendar so se med temi tolpami pojavile tudi skupine, ki trdijo, da se borijo proti kriminalu in zahtevajo oblikovanje vlade, kot jo bo določilo ljudstvo. V ospredju trenutnih spopadov je zavezništvo oboroženih skupin, imenovano Revolucionarne sile družine G9 in zaveznikov, ki ga vodi nekdanji policist Jimmy Chérizier z uličnim vzdevkom Barbecue. Chérizier je bil uspešen pri združevanju oboroženih skupin in nagovarjanju ljudstva, ki živih v slumih Port-au-Princea. Pred približno letom se je pod njegovim okriljem začelo oblikovati širše zavezništvo, imenovano »Viv Ansanm«, kar v haitijski kreolščini pomeni »živeti skupaj«.
Dan Cohen, ameriški novinar, ki je nazadnje obiskal Haiti pred tremi tedni, je posnel dokumentarec Another Vision: Inside Haiti's Uprising, v katerem Chérizierja predstavi kot revolucionarja in voditelja skupnosti, v kateri je začel z različnimi programi pomoči. Cohen trdi, da ga haitijska oblast in njene zaveznice predstavljajo kot krvoločnega kriminalca, saj ga vidijo kot grožnjo.
Poleg oboroženih skupin v glavnem mestu bi lahko pomembno vlogo v nadaljnih oboroženih spopadih igrala Nacionalna agencija za zaščitena območja s kratico BSAP. Gre za vladno agencijo, ki upravlja z zaščitenimi območji in je pomembnejšo funkcijo dobila pod predsednikom Moïsom. Zdaj odkrito nasprotuje Henryju. BSAP in njen nastanek opiše Cohen.
Fatton se s Cohenovo oceno oboroženih skupin, ki zase pravijo, da so revolucionarne, ne strinja. Možé, ki te skupine vodijo, označi za oportunistične in brez prave politične vizije. Izpostavi, da so bile mnoge oborožene skupine v preteklosti v rokah oblasti, med njimi tudi zavezništvo Chérizierja.
Cohen potrdi, da političnega programa oborožene skupine, ki v zadnjih tednih napadajo državno infrastrukturo v Port-au-Princeu, nimajo. Imajo samo eno zahtevo: vladajoči razred, ki simpatizira s tujimi imperialnimi silami, se mora umakniti.
Oborožene skupine torej nimajo kandidata, ki bi ga predstavile kot primerno alternativo Henryju. Moč je ugibati, da ima Chérizier svoje politične aspiracije, o katerih zaenkrat še molči, saj bi ga to nemara lahko oviralo pri mobilizaciji ljudstva. V bran revolucije in obroženim skupinam je stopil tudi Guy Philippe, eden osrednjih akterjev državnega udara leta 2004, ki se je že povezal z agencijo za zaščitena območja. V javnosti so ga s člani agencije večkrat videli, sam pa je izrazil željo po prevzemu predsedstva. Philipe je bil lani izpuščen iz ameriškega zapora, obsojen je bil namreč preprodaje drog, zdaj pa na Haitiju kliče po revoluciji. Fatton o njegovi vlogi v državnem udaru leta 2004.
Pierre je prepričana, da se Philipa ne sme predstavljati kot legitimnega kandidata za nasledstvo Henryja, je samo še eden v vrsti politikov, ki so jih v preteklosti za svoje interese izrabile ZDA, zdaj pa se brez politične vizije oportunistično vrača.
Na začetku tedna so se na Jamajki zbrali predstavniki ZDA, evropskih držav in držav Karibske skupnosti, znane pod kratico Caricom, da bi določili načrt za Haiti po odstopu Henryja. Sprejeli so dogovor o oblikovanju sedemčlanskega sveta, ki bo opravljal funkcijo začasne vlade in določil začasnega premierja ter organiziral prve splošne volitve po letu 2016. Člane sveta bodo določile politične stranke in organizacije civilne družbe. Med drugimi bosta člane imenovali stranki nekdanjega predsednika Aristida in nekdanjega premierja Josepha.
Absurdnost pogajanj na Jamajki je v tem, da predstavniki Haitija niso fizično prisotni, tako je ponovno jasno, da o prihodnosti države odločajo Združene države z nekdanjimi evropskimi kolonizatorji. Fatton:
Za članstvo v sedemčlanskem svetu ne morejo kandidirati tisti, ki so bili kadarkoli obsojeni kaznivega dejanja. Poleg tega ne bodo smeli kandidirati na naslednjih predsedniških volitvah. Najpomembnejši pogoj pa je, da morajo kandidati podpreti tujo intervencijo na Haitiju, ki naj bi vzpostavila mir v državi. K pomoči Haitiju se je zavezala Kenija, kjer je lani novembra parlament potrdil odločitev, da na Haiti pošlje okoli tisoč policistov. Odpravo kenijskih sil na Haiti je potrdil tudi Varnostni svet Združenih narodov.
Januarja je višje sodišče v Keniji ustavilo odpravo, češ da je neustavna, saj Svet za nacionalno varnost, ki ga vodi predsednik, nima pristojnosti, da napoti policijske sile v tujo državo. Poleg tega je vprašljiva tudi legitimnost vlade Haitija, ki je sklenila dogovor s Kenijo. Henry je v začetku marca odpotoval v Kenijo, da bi zagotovil tujo pomoč, vendar je odprava za zdaj še vedno na čakanju. Potrditi jo bo moral svet, ki bo nadomestil Henryja. Fatton pojasni, zakaj je Haiti dogovor sklenil s Kenijo, s katero nikoli ni imel nikakršnih diplomatskih odnosov.
Pierre izpostavi še en pomemben vidik sodelovanja Haitija s Kenijo, ki so ga orkestrirale ZDA.
Združeni narodi so kenijski odpravi dali svoj blagoslov, vendar prebivalci Haitija zaradi dogajanja v preteklosti misijam Združenih narodov ne zaupajo. Misija Združenih narodov po državnem udaru leta 2004 je za Haiti pomenila katastrofo. Mirovniki so napadali in ubijali civiliste, dokazano je, da so tuji vojaki spolno zlorabljali prebivalstvo in da so s splakovanjem fekalij v reke, ki so bile vir pitne vode, povzročili epidemijo kolere. Zaradi nalezljive bolezni je umrlo več deset tisoč ljudi. Ponovna intervencija tujih sil bo po mnenju sogovorcev pomenila morijo in tega ne mora izboljšati niti dejstvo, da tokrat temnopoltega prebivalstva ne bodo napadali belci.
Na Haitiju so se na začetku 19. stoletja sužnji uspešno uprli francoskemu kolonizatorju in leta 1804 razglasili neodvisno državo. Evropske kolonizatorje so v naslednjih dveh stoletjih zamenjali ameriški imperialisti, ki so Haiti popolnoma obubožali in destabilizirali. Politična kriza na otoku se lahko konča šele, ko bo ponovno zagotovljena popolna neodvisnost Haitija.
Vir fotografije: dokumentarec Another Vision: Inside Haiti's Uprising
Dodaj komentar
Komentiraj