Nič miru za Sudan
Danes se v Južni hemisferi podajamo v Sudan, kjer so oboroženi spopadi med vojaškima frakcijama pripeljali do pobojev lokalnih skupnosti, zapiranja bolnišnic in množične lakote prebivalstva. Pred štirinajstimi meseci sta državljansko vojno v državi na severovzhodu Afrike začeli državna vojska in paravojaške Sile za hitro posredovanje, znane pod kratico RSF. O vzrokih za spopade, ki izhajajo iz tega, da se poveljnik RSF Mohamed Hamdan Dagalo ni hotel podrediti poveljniku vojske in predsedniku vladajoče hunte, smo poročali že lani. Tokrat preučujemo, kakšne zločine vojskujoči se izvajajo na terenu.
Boj za oblast, ki je v začetku zajel predvsem sudansko prestolnico Kartum in zahodno regijo Darfur, kasneje pa so ga sile RSF premaknile v južnejši del Sudana, je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije z domov pregnal več kot devet milijonov Sudancev. Pred zadnjo vojno je bilo notranje razseljenih skoraj tri milijone prebivalcev, zdaj je ta številka pri skoraj desetih milijonih. Po ugotovitvah stalnega odbora Združenih narodov, v katerem so vse relevantne agencije, organizacije in njihovi zunanji partnerji, je Sudan zdaj država z največjim številom notranje razseljenih ljudi na svetu. Poleg tega je več kot dva milijona Sudancev zaradi vojne zbežalo iz države, največ v sosednje Čad, Južni Sudan in Egipt. 18 milijonov ljudi je akutno lačnih, kar pomeni, da je njihovo preživetje neposredno ogroženo.
Petega junija so paravojaške sile RSF v vasi Wad Al Noura v sudanski provinci Gezira pobile najmanj 100 ljudi. Civilni odporniški odbor v Wad Madaniju, ki v sklopu mreže sudanskih odporniških odborov od leta 2013 pomaga pri zagotavljanju goriva, elektrike in zdravnikov ter pri evakuaciji civilistov z območij bojev, je sile RSF obtožil, da so v dveh valovih proti civilistom uporabile težko topništvo, ropale ter otroke in ženske pregnale v bližnje mesto Al Managil.
Decembra je RSF prevzel nadzor nad prestolnico province Wad Madani in državno vojsko odrezal od zahodnega dela Sudana. Odtlej RSF pustoši po mestih in vaseh Gezire, ki je žitnica države. Da pokol, kot se je zgodil pred dvema tednoma v Wad Al Nouri, ni izjema, ampak sodi v širši vzorec, razloži doktor mednarodnih odnosov Harry Verhoeven, profesor na Univerzi Columbia v New Yorku.
Poleg množičnih pobojev sile RSF za discipliniranje civilnih množic uporabljajo spolno nasilje.
Nevladna organizacija Save the Children, ki ima sedež v Angliji, je že julija lani, torej manj kot tri mesece po začetku spopadov v Sudanu, poročala o spolnih napadih na ženske in dekleta, stare med 12 in 17 let, ki so skušale pobegniti iz Kartuma. Manj kot tri mesece po začetku vojne je enota za nasilje nad ženskami, ki sodi pod ministrstvo za socialne zadeve, torej pod vlado hunte, sporočila, da so potrdili 88 primerov posilstva, 42 primerov v prestolnici in 46 v regiji Darfur. Enota je ob tem poudarila, da število potrjenih žrtev najverjetneje predstavlja le dva odstotka vseh primerov spolnih napadov.
Organizacija Save the Children v taboriščih za notranje razseljene osebe vodi mobilne zdravstvene ambulante, ki zagotavljajo storitve primarnega zdravstvenega varstva, poleg tega nudi psihološko pomoč mladoletnim žrtvam spolnih napadov. V Severnem Kordofanu, ki leži med prestolnico države in Darfurjem na zahodu, organizacija od lanskega poletja vodi šest mobilnih ambulant, saj je takrat enota za nujne primere v glavni bolnišnici v regiji prenehala delovati zaradi letalskega bombardiranja.
Zaradi napada RSF je devetega junija letos prenehala delovati zadnja bolnišnica v Al Faširju v Darfurju. V napadu so sile bolnišnico obstreljevale ter jo izropale, ukradle so tudi reševalno vozilo. Al Fašir je zadnje večje mesto v prostorni zahodni regiji Sudana, ki še ni pod nadzorom sil RSF. Ker do začetka meseca pravojaške sile ofenzive niso razširile v mesto, je to služilo kot zatočišče za begunce. Kaj prenehanje delovanja bolnišnice v Al Faširju pomeni v kontekstu že tako krhkega zdravstvenega sistema v Sudanu, opiše sogovornik.
Poleg pobojev civilnega prebivalstva, množičnih spolnih napadov na ženske in dekleta ter razbitja zdravstvenih ustanov je največja grožnja prebivalstvu Sudana lakota. Vodja ameriške agencije za mednarodni razvoj, znane kot USAID, Samantha Power, je v začetku tedna dejala, da je po trenutnih podatkih lakota v Sudanu »primerljiva in potencialno slabša« kot lakota iz leta 2011 v Somaliji, zaradi katere je umrlo četrt milijona ljudi. Dodala je tudi, da ob stopnjevanju konflikta med vojaškima frakcijama lakota v Sudanu lahko preraste v najsmrtonosnejšo lakoto, odkar je v Etiopiji zaradi lakote po ocenah Združenih narodov med letoma 1983 in 1985 umrl milijon ljudi.
Ob tem se moramo za trenutek ustaviti ob ameriški dvoličosti. Ameriška veleposlanica pri Združenih narodih Linda Thomas-Greenfield je obljubila, da se bo vrh ameriške politike zavzel za ustavitev dostavljanja orožja, ki ga zlasti Združeni arabski emirati pošiljajo silam RSF. Na sestanku med ameriškim predsednikom Joejem Bidnom in predsednikom Emiratov Mohamedom Bin Zajedom Al Nahjanom na vrhu G7 v Italiji Biden Sudana uradno ni omenil. Poleg tega Združene države orožje še naprej dobavljajo Združenim arabskim emiratom.
Kdo vse in zakaj ima trgovske interese, ki poganjajo vojno v Sudanu, razloži Verhoeven.
Konec januarja je glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Karim Khan dejal, da imajo podlago za prepričanje, da tako državna vojska kot sile RSF v Darfurju izvajajo zločine po Rimskem statutu, torej zločine, kot so genocid, zločini proti človeštvu ali vojni zločini. Pred tednom dni je Khan priče zločinov pozval, naj pošljejo dokaze, da bi pomagali pri preiskavi sumov o vojnih zločinih v Sudanu, ki se je uradno začela julija lani. Kaj točno mednarodno sodišče preiskuje, razloži sogovorec.
V Al Faširju živi 1,8 milijona prebivalcev in razseljenih ljudi, trenutno pa je mesto edina lokalna prestolnica v regiji Darfur, ki ni pod nadzorom RSF. V zadnjem mesecu je RSF po poročanju organizacije Zdravniki brez meja v mestu ubil več kot 190 ljudi. Verhoeven razloži, kaj s svojo preiskavo mednarodno sodišče sploh lahko doseže.
Mednarodno kazensko sodišče vojne zločine v Sudanu preiskuje od začetka 21. stoletja. Leta 2000 je sudanska vlada pristopila k Rimskemu statutu, a je že osem let kasneje od namere po pridružitvi odstopila. Pristojnost za preiskavo lahko določi tudi Varnostni svet Združenih narodov, kot se je zgodilo s preiskavo vojnih zločinov v Darfurju leta 2005. A stopimo najprej korak nazaj k turbulentni zgodovini vojaških zločinov v državi, v kateri se je prva državljanska vojna začela že dan po osamosvojitvi izpod kolonialne gospodarice Velike Britanije leta 1956.
Zadnji oboroženi konflikt v Sudanu, ki ga še vedno preiskuje Mednarodno kazensko sodišče, se je začel leta 2003. Člani podsaharskih etničnih skupin so takrat začeli oboroženi upor in vlado v Kartumu obtožili načrtne diskriminacije. Vlada se je pod takratnim predsednikom Omarjem Al Baširjem odzvala z bombnimi napadi in aktivirala arabsko milico, znano kot Džandžavid. Gre za predhodnico današnjih sil RSF.
Mednarodno kazensko sodišče je na podlagi obtožnic o vojnih zločinih, genocidu in drugih zločinih izdalo naloge za aretacijo petih Sudancev, na čelu z nekdanjim predsednikom Al Baširjem. A samo enemu od obtoženih so začeli soditi, domnevnemu voditelju takratne milice Džanvadžid, Aliju Abdu Al Rahmanu. On se je leta 2020 v Centralnoafriški republiki namreč predal, ostali, vključno z Baširjem, pa se še zmeraj skrivajo. Po revolucionarnem vrenju v Sudanu in državnem udaru, v katerem je vojska leta 2019 z oblasti odstavila Al Baširja, je bil Bašir v priporu v Sudanu, a ga oblasti sodišču niso izročile. Ob začetku novih spopadov aprila lani naj bi Baširja vojska premestila v bolnišnico, odtlej pa za njim ni sledu.
V skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov iz leta 2005 je pristojnost sodišča sicer omejena na regijo Darfur. Tudi dejstvo, da je Mednarodno kazensko sodišče za začetek sojenja enemu od vojnih zločincev moralo čakati več kot dvajset let, saj obtožencem ne sodi v njihovi odsotnosti, za preprečitev novih zločinov, ki se pravkar dogajajo, ne obeta nič dobrega.
Medtem ko civilnemu prebivalstvu grozi vnovičen genocid, pa naj bo ta izveden s poboji ali stradanjem, ima zahod pogled obrnjen stran. Počasno delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča in ameriško sprenevedanje glede lastne odgovornosti za poboje v Sudanu kaže na zgolj performativno zanimanje za dobrobit civilnega prebivalstva.
Dodaj komentar
Komentiraj