V zadnjem Zeitgeistu smo se posvetili pariškemu podnebnemu dogovoru. Ugotovili smo, da so de facto nezavezujoč dogovor in v njem predvidene prostovoljne zaveze glede zmanjševanja izpustov nezadostne za zadano omejitev dviga globalne temperature na 2 stopinji Celzija. Poleg tega predvideni mehanizmi za pomoč državam v razvoju, ki bolj kot na državni pomoči temeljijo na tržnih mehanizmih, odražajo predvsem tendenco po odpiranju novih trgov. Tak dogovor je rezultat politično-ekonomske realnosti. V današnji Južni hemisferi pa se posvečamo drugi realnosti - to je realnosti, ki jo doživljajo tisti, ki so najbolj na udaru podnebnih sprememb in omenjenih tržnih mehanizmov.

Koncept podnebne pravičnosti pomeni reševanje problema podnebnih sprememb na način, ki poleg okoljskih upošteva tudi politične in socialne razsežnosti problematike. Znotraj tega pa obstaja več pristopov, ki jih pojasni Joeri Rogelj iz International Institute for Applied Systems Analysis:

Izjava

Ne glede na to katerega od opisanih pristopov prevzamemo pa ob predpostavki omejitve dviga temperature na 2 stopinji Celzija, sprejeti dogovor ne ustreza kriterijem podnebne pravičnosti. Razmerje med izpusti na prebivalca v Indiji in ZDA je 1 proti 10. Kumulativne emisije razvitih držav od začetka industrializacije do danes so že presegle njihov pravični delež. Dogovor ne predvideva zadostnih zmanjšanj izpustov in finančne pomoči, da bi ta nesorazmerja odpravil na način, ki bi hkrati zagotavljal omejitev dviga temperature na 2 stopinji Celzija. Stroški prilagajanja podnebnim spremembam so nepredvidljivi, denarna pomoč revnejšim državam pa tudi na tem področju premajhna. Neupoštevanje nesorazmerij razvijajočim se državam jemlje pravico do razvoja, kakršno so uživale razvite države.

Pogoj za industrijski razvoj je dostop do energije, ta pa je najdostopnejša v obliki fosilnih goriv. Cena obnovljivih virov sicer pada. A hkrati je razpoložljivost te energije odvisna od vremenskih razmer, na primer sončne obsevanosti, in ne sledi potrebam po energiji. Opiše Sudhakar Kumarasamy iz indijskega Nacionalnega inštituta za tehnologijo Maulana Azad:

Izjava

Okoljsko pravičen prehod na okolju prijaznejše načine pridobivanja energije v razvijajočih se državah bi zahteval izdatno denarno pomoč s strani industrializiranih držav, ki pa, kot smo ugotovili v Zeitgeistu, ni zadostna. Tako imenovana pomoč, ki je prisotna pa je večinoma sestavljena iz privatnih investicij, ki jih usmerja nevidna roka trga in iz upravljanja z okoljem izrinejo druge deležnike. Največkrat so na udaru staroselske skupnosti. Več Edna Kaptoyo iz kenijske organizacije Indigenous Information Network:

Izjava

Eden izmed programov, ki bo zaradi svoje narave najbolj vplival na življenja staroselcev je program REDD+. Ta predvideva komodifikacijo gozdov in pretvorbo njihovih pozitivnih učinkov na podnebje v ogljikove kredite, obširneje pa smo ga opisali v Zeitgeistu. Alberto Saldamando iz Indigenous environmental network pojasni negativne vplive tega programa na staroselska ljudstva:

Izjava

Za ilustracijo predstavimo en tak primer iz območja Bukaleba v Ugandi, kjer je prihod plantaže borovcev za lokalno prebivalstvo pomenil prekinitev z ustaljenim načinom življenja. Predstavi sekretar vaške skupnosti v Bukalebi:

Izjava

Reševanje podnebnih sprememb, kot ga predvideva v Parizu sklenjeni dogovor pa bo imel negativne posledice tudi tam, kjer je kmetovanje še dovoljeno. Rast temperatur povzroča spremembe v dobavi vode in jača intenzivnost vremenskih pojavov. Kumarasamy opiše že prisotne posledice podnebnih sprememb na kmetijstvo v Indiji, pri čemer izpostavi dve najrevnejši regiji: območje ob bengalskem zalivu in Kašmir:

Izjava

S podobnimi težavami, s kakršnimi se soočajo v Indiji, se spopadajo v večini od kmetijstva odvisnih razvijajočih se držav. Z nezadostnimi zavezami za zmanjševanje izpustov pa se porast temperatur zelo verjetno ne bo ustavil pri domnevno še obvladljivih dveh stopinjah Celzija, učinki na kmetijstvo pa bodo v prihodnosti še večji. Kmetje so tako namesto uporabe zastonj naravnih semen siljeni v kupovanje genetsko modificiranih, ki so bolj odporna na sušo, poplave ali druge vremenske pojave, a zdržijo le eno sezono. Kupovanje semen pripomore k prezadolženosti malih kmetov, ki si morajo denar sposojati pri mikrofinančnih institucijah, povprečna svetovna obrestna mera za taka posojila pa se giblje okoli 30 odstotkov.

Namesto komada prisluhnimo opisu realnosti v obliki pesmi, ki ga je na enem izmed protestov ob pariški konferenci predstavila Kathy Jentil-Kijiner z Marshalovih otokov:

Izjava

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, v drugem delu današnje Južne hemisfere se bomo posvetili vprašanju, na kakšen način je mogoče organizirati boj proti podnebnim spremembam. Nedavna podnebna konferenca v Parizu je potekala le tedne po tem, ko je v mestu prišlo do množičnih napadov, od takrat dalje pa so v mestu razglašene izredne razmere. V praksi to pomeni, da so bile v času same konference prepovedane vse oblike protestov in drugih aktivističnih akcij, ki pa so ključen instrument v boju za podnebno pravičnost številnih gibanj in organizacij. O tem, do kakšne mere so razglašene izredne razmere omejile proteste, smo povprašali Kate Aronoff iz Student Fossil Fuel Divestment Network:

Izjava

Izredne razmere so torej otežile delovanje različnih skupin, a ga nikakor niso uspele preprečiti.

Izjava

Iz strukture organizacij in gibanj, prisotnih v Parizu, je možno razbrati, katere so tiste skupnosti, ter iz kje prihajajo organizacije, ki se v največji meri zavedajo uničujočih posledic podnebnih sprememb. Gre predvsem za tako imenovani globalni jug. O tem, kakšne so posledice tako podnebnih sprememb, kot tudi nekaterih političnih rešitev za velik del prebivalstva teh držav, smo govorili že v prvem delu oddaje - soočajo se s prisilnimi preselitvami, uničenjem naravnega okolja, ki jim omogoča preživetje, ter ob tem nimajo nobenega dostopa do politične moči, ki bi jim omogočil vključitev svojih zahtev in pomislekov v pogovore o tem, kako težave nasloviti.

Zaenkrat manj očitne, a vseeno za številne uničujoče posledice pa so v zadnjih letih vedno bolj pogoste tudi na globalnem severu, torej v državah, ki so nekaj stopnic višje v globalni piramidi moči. A to ne pomeni, da se v državah, kot je ZDA, ne pokažejo enaki vzorci neenakosti dostopa do zaščite in s tem osnovne varnosti pred uničujočimi učinki podnebnih sprememb. Eden bolj znanih primerov sta orkana Katrina in Sandy, katerih posledice so vidne še danes. S Kate Aronoff smo spregovorili o situaciji v ZDA in potencialu tamkajšnjega organiziranja proti podnebnim spremembam, ter nujnosti istočasnega naslavljanja neenakosti v družbi in še vedno zelo realne diskriminacije nebelskega prebivalstva:

Izjava

Zelo vprašljivo je torej, do kakšne mere so vladajoči sploh sposobni razumeti realnost prebivalstva, o katerikoli državi že govorimo. Pariški sporazum je še ena potrditev, da njihovo delovanje le utrjuje že obstoječe neenakosti. Obsedenost s trgom in oblikovanje približkov rešitev, ki nikakor ne nasprotujejo ekonomski logiki, ki je izvor tako ekonomskih neenakosti, kot tudi rasne diskriminacije in navsezadnje podnebnih sprememb, le potrjujejo, da bo izboljšanje za večino ljudi težko prišla izpod rok trenutnih odločevalcev. Zaključi Aronoff:

Izjava