Temna stran kakava
Ko v trgovini kupujemo čokolado, nas zanima le blagovna znamka na sprednji strani zavoja čokolade ali njena cena, ki je v zadnjem letu tudi na policah slovenskih trgovin poskočila. V industriji pridelovanja čokolade je prostora za kmete, ki se ukvarjajo s pridobivanjem kakavovih zrn s kakavovca, bolj malo. Zato danes čokoladni zavoj obračamo v Južni hemisferi.
Trg kakavovih zrn je bil zadnjih deset let stabilen. Povprečna cena za tono kakavovih zrn je znašala okoli 2300 evrov. Decembra je cena poskočila na skoraj 3900 evrov, sedaj pa znaša dobrih 9800 evrov. Razlog za porast lahko iščemo v podnebnih spremembah, ki so vplivale na proizvodnjo kakava.
V Afriki, kjer kakava pridelajo največ, so kmetje v sezoni od oktobra 2020 do septembra 2021 proizvedli dobre štiri milijone ton kakavovih zrn. Naslednjo sezono je pridelava padla za pol milijona ton, količina pridelanega kakava pa je naslednje leto minimalno padla. Po napovedih Mednarodne organizacije za kakav bodo afriški kmetje v tej sezoni pridelali še pol milijona ton manj kot v prejšnji. Največji padec proizvodnje je v glavnih pridelovalkah kakava – Slonokoščeni obali, kjer za aktualno sezono napovedujejo padec proizvodnje za 300 tisoč ton, in Gani, kjer se je količina pridelanih zrn v zadnjih štirih letih prepolovila. Ti dve zahodnoafriški državi skupaj pridelata več kot polovico vsega svetovnega kakava. V Slonokoščeni obali vrednost izvoza kakava predstavlja 70 odstotkov vsega izvoza kmetijskih izdelkov, v Gani pa 60 odstotkov.
Kakavovec so v Afriko pripeljali portugalski kolonialisti iz Brazilije, do Gane, tedaj britanske kolonije, pa je prišel okoli leta 1870. Gana je bila glavna pridelovalka kakava vse do 70. let prejšnjega stoletja, ko jo je prehitela Slonokoščena obala. Kako so sprva obdelovali kakavovec, opiše raziskovalec pridelave kakava v Zahodni Afriki na Univerzitetnem kolidžu v Londonu Michael Odijie.
Takšno pridelovanje kakava je imelo posledice za okolje in za kmete. V Slonokoščeni obali se je površina, ki jo je pokrival gozd, zmanjšala s 16 milijonov hektarjev v letu 1960 na dva milijona v letu 2005. To pomeni, da je gozda, kamor se lahko kmetje selijo, vedno manj. Ko kmetje obdelujejo del gozda, ki ga predhodno niso, je dela manj, kot ko obdelujejo gozd, kjer so ponovno zasadili kakavovec. Ker je dela več, kmetje potrebujejo več delovne sile.
Po raziskavah, ki jih je objavil Journal of Agriculture and Food Research, 90 odstotkov vseh kakavovih zrn pridelajo kmetje na zemljiščih, velikih med dva in pet hektarjev. Za svoje delo so plačani pod mednarodno mejo revščine, ki znaša dva evra na dan. Kmetje v Gani za delo na manjših, družinskih kmetijah kakavovca dobijo 94 centov na dan, v Slonokoščeni obali pa 73 centov. Kljub dvigu cen na svetovnih trgih kmetje v Gani ne zaslužijo več. Pridelavo kakava v državi regulira Ganski odbor za kakav, znan kot Cocobod. Cocobod pred začetkom vsake sezone postavi standardno odkupno ceno na tono kakavovih zrn, ki jih preko posrednikov odkupi od kmetov.
Odkupno ceno regulator določi glede na pričakovano tržno ceno tone kakavovih zrn, kmetje pa običajno dobijo 70 odstotkov pričakovane cene, kar za trenutno sezono pomeni dobrih 1700 evrov na tono. Cocobod pred začetkom sezone od bank dobi posojilo za nakup pričakovane količine izdelka, ki ga nato proda na mednarodnem trgu. Kot poroča Reuters, bo moral regulator zaradi padca v proizvodnji 350 tisoč ton nedostavljenih kakavovih zrn iz te sezone prenesti v naslednjo. To pa bo vplivalo na prodajno ceno naslednjo sezono, ki bo, po poročanju Reutersa, polovica svetovne tržne cene, Cocobod pa je do sedaj prodal le 100 tisoč ton zrn. Posredniki med kmeti in Cocobodom so licencirana kupna podjetja, ki od kmetov kupijo zrna, jih pregledajo in hranijo ter nato prodajo regulatorju. Podrobnejše delovanje posrednikov razloži ganski agrarni ekonomist John Kwame Gyan.
Zaradi podnebnih sprememb kmetje pridelajo manj kakavovih zrn kot nekoč. V Zahodni Afriki je bila, kot pojasni profesor na Ganskem inštitutu menedžmenta in javne uprave, Kenneth Ofori-Boateng, pretekla tri leta suša, ki poveča odmiranje dreves. V letošnji sezoni pa so države prejele večje količine dežja, zaradi katerih se je razširil virus nabreklih poganjkov, po angleško znan kot swollen shoot virus, zaradi katerega kakavovi plodovi zgnijejo. Okužena drevesa morajo kmetje posekati, na okuženem mestu pa še pet let ne smejo posaditi novega drevesa. Virus in njegove posledice za kmete podrobneje opiše Ofori-Boateng.
Februarja si je Cocobod od Svetovne banke sposodil okoli 124 milijonov evrov za rehabilitacijo 590 tisoč hektarjev plantaž, ki jih je med letoma 2018 in 2024 uničil virus. Ofori-Boateng pove, da so kmetje našli načine, kako se prilagoditi na podnebne spremembe.
Vendar pa podnebne spremembe niso edino, kar vpliva na manjšo pridelavo kakavovih zrn. Zaradi manj razpoložljivega gozda, ki bi ga lahko posekali in nato zasadili kakavovec, drevesa sadijo na zemlji, na kateri so že večkrat sadili, zaradi česar je vse manj rodovitna.
Zemlja je tudi polna zalog zlata, zaradi česar vse več kmetov plantaže proda ali dovolijo, da na plantaži v rudnikih iščejo zlato, kmetje pa dobijo odstotek od končne prodaje. Več pojasni Gyan, ki je po zaključeni gimnaziji delal v rudniku zlata na plantaži kakavovca.
Leta 2017 je predsednik Gane, Nana Akufo-Addo začel z izvajanjem operacije Avantgarda proti nezakonitemu rudarjenju, v Gani znanemu pod skovanko Galamsey, ki pomeni zberi in prodaj. Rudarji lahko kopljejo le do določene globine in zlato pravzaprav iščejo za večja rudarska podjetja. Rudarji so večinoma mladi, ki se rudarjenja lotijo v iskanju zaslužka v času visoke nezaposlenosti. Svojo delovno skupino ima tudi Cocobod, ki se ukvarja predvsem z varovanjem plantaž kakavovca in ganske agrikulturne dediščine. Gyan opozarja, da je vlada na tem področju storila premalo.
Cocobod je leta 2018 za rehabilitacijo starih kakavovcev porabil del okoli 560 milijonov evrov vrednega posojila Afriške razvojne banke. Kako je kmetom pomagala vlada, razloži Ofori-Boateng.
Ker je gozda, kjer bi kmetje sadili kakavovec, vse manj, včasih kakavovce zasadijo na travnikih. To za kmete pomeni izčrpno pripravo zemlje za uporabo, nakup gnojil in pesticidov ter večje stroške dela. Večji stroški dela pa niso upoštevani pri določanju standardne odkupne cene, ki znaša 70 odstotkov svetovne tržne cene. Leta 2019 sta vladi Slonokoščene obale in Gane z namenom zagotavljanja zaslužka za preživetje kmetov skupaj uvedli poseben program, v okviru katerega morajo kupci na vsako tono kakava plačati premijo dobrih 370 evrov, ki je namenjena kmetom. Odijie opozarja, da ta program ni dovolj.
Rezultat tega, da kmetje od prodaje kakavovih zrn ne dobijo dovolj za preživetje, je njihovo izkoriščanje najcenejše in najupogljivejše delovne sile, otrok. Odijie razloži, da obstaja več vrst otroškega dela.
Vlada Slonokoščene obale je sprejela več zakonov v boju proti otroškemu delu, s katerimi je uvedla obvezno brezplačno šolanje do dopolnjenega šestnajstega leta, starost za redno zaposlitev so zvišali na 16 let, sprejeli so seznam del, ki so prepovedana za mladoletnike. Kljub ukrepom je otroško delo tako v Gani kot Slonokoščeni obali zelo razširjeno. Razlog je revščina, ki jih sili v suženjsko delo.
Gyan meni, da je eden glavnih razlogov, zakaj kmetje ne zaslužijo dovolj, to, da Cocobod izvaža kakavova zrna, in ne predelanega kakava. Skoraj štiri petine vsega ganskega kakava je procesiranega izven Gane.
Povpraševanje po čokoladi globalno raste, zato se bodo cene vzpenjale še naprej. Količine proizvodnje kakava so negotove. Kot smo pokazali v današnji Južni hemisferi, pa višje cene pridelovalcem kakava ne koristijo prav nič. Največje uvoznice kakava so Nizozemska, Nemčija in Združene države Amerike. Šele tam zrna procesirajo, iz njih nastanejo produkti, kot sta kakavovo maslo ali čokolada. Velika podjetja, ki pridelujejo čokolado, kot sta Mars in Nestlé, skupaj s trgovci poberejo krepko prek polovice končne cene čokolade. Kmetje za kakav, ki ga prodajo, dobijo okrog šest odstotkov končne cene čokolade.
Dodaj komentar
Komentiraj