Živeti preprosto življenje
Bogata obala, kot naj bi območje današnje Kostarike na svojem zadnjem potovanju leta 1502 poimenoval Krištof Kolumb, na vzhodu oklepa Karibsko morje, na zahodu Tihi ocean, teritorialno pa ga zamejujeta Nikaragva na severu in Panama na jugu. Kostarika je z vojaškim udarom leta 1948 obračunala s tamkajšnjo komunistično partijo in leto kasneje razpustila vojsko. Nova ustava leta 1953 je uveljavila dvostrankarski volilni sistem, ki se je obdržal do začetka enaindvajsetega stoletja, ko ga je nadomestil večstrankarski model. V zadnjih sedemdesetih letih se je na predsedniškem položaju zamenjalo petnajst predsednikov iz širokega ideološkega spektra, od krščanskih demokratov do socialdemokratskih naprednjakov.
Najvišja pismenost prebivalstva v celotni Latinski Ameriki, močen in stabilen sistem javnega šolstva in zdravstva, stabilen srednji sloj ter tujim podjetjem ugodna davčna politika so Kostariko vzpostavili kot eno najbolj priljubljenih storitvenih in izseljenskih destinacij na južni polobli. Pa je življenje v Kostariki res tako preprosto? V prvem delu tokratne oddaje se bomo s sogovorniki sprehodili skozi zgodovino, od začetkov demokratičnega procesa do zadnjih predsedniških volitev. Ob tem bomo skušali analizirati socialno-ekonomske izzive, ki so ta proces spremljali in prevpraševli. V drugem delu oddaje pa se bomo posvetili vpetosti Kostarike v srednjeameriško regijo in vplivu drugih geopolitičnih igralcev na najuspešnejši model države blaginje v Latinski Ameriki.
Pod špansko kolonialno oblastjo je bila Kostarika najrevnejša španska kolonija, upravno najjužnejša provinca generalne kapetanije Gvatemale, za katero so bile značilne monokulturne plantaže kave, ki so slonele na prisilnem delu večinoma mestiškega prebivalstva. Po španskem porazu v mehiški vojni za neodvisnost leta 1821 je hkrati s Hondurasom, Salvadorjem in Gvatemalo razglasila neodvisnost. S prihodom ameriških izvoznih podjetij monokulturnih proizvodov konec 19. stoletja so se ob obali oblikovala večja urbana središča in veleposestniška elita. Kostariška vlada je v zameno za izgradnjo železniške infrastrukture, ki je povezala obali Atlantskega oceana in Karibskega morja z notranjim goratim območjem, korporaciji United Fruit Company za proizvodnjo banan v najem oddala desetino svojega ozemlja. Zemljiški spori med kmeti in to ameriško korporacijo ter postopna industrializacija so v začetku 20. stoletja sprožili oblikovanje proletariata in močnih delavskih sindikatov. Svetovna gospodarska kriza v tridesetih letih je močno prizadela tudi kostariško gospodarstvo in prebivalstvo je začelo zahtevati temeljite družbene reforme.
Glasnik slednjih je postal kostariški predsednik Rafael Guardía, ki je bil leta 1940, ob podpori konservativnih veleposestniških elit, izvoljen na platformi krščansko-liberalne Stranke nacionalne unije. Po obisku ameriškega predsednika Franklina Roosevelta in obljubi finančne pomoči pa je obrnil ploščo in začel z izvajanjem socialnih in gospodarskih reform, usmerjenih k prebivalstvu, ki so postavile temelje za kasnejšo vzpostavitev modela države blaginje. Komentira Luis Guillermo Solís, kostariški predsednik med letoma 2014 in 2018.
Celostne družbene reforme so ujezile elito, ki je pod vodstvom generala Joséja Figueresa odstavila Guardio v vojaškem udaru leta 1948.
Na prvih volitvah po vzpostavitvi nove kostariške ustave leta 1953 Figueres ustanovi Stranko nacionalne osvoboditve, krajše PLN.
PLN v naslednjih šestdesetih letih postane najpomembnejši politični igralec v dvostrankarskem političnem sistemu.
Progresivistična politika socialdemokratske PLN, ki si v naslednjih dveh desetletjih oblast izmenjuje s politično sorodno Stranko nacionalne unije, sproža nezadovoljstvo v desni politični areni, ki se po desetletjih nesoglasij konec osemdesetih let združi v Stranko socialne krščanske enotnosti, krajše PUSC.
Do začetka devetdesetih let se monokulturno gospodarstvo preobrazi v kejnezijanski tržni model.
Pridružitev prostotrgovinskim sporazumom, med drugim sporazumu CAFTA med ZDA in centralnoameriškimi državami, najbolj prizadene srednji razred.
Burno politično dogajanje v Gvatemali, Hondurasu, Salvadorju in Nikaragvi med sedemdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja se Kostarike ne dotakne zaradi jasne podpore ameriškemu intervencionizmu v regiji.
Uspeh tovrstnega modela Guillermo Solís pripisuje predvsem jasnim ločnicam med zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo.
V devetdesetih letih se nato zgodi nenavaden preobrat v progresivistični politiki PLN, ko se z izvolitvijo Oscarja Aríasa ekonomski model obrne k neoliberalnim politikam.
Val privatizacij v telekomunikacijskem sektorju in nepriljubljeni varčevalni ukrepi zaradi nevzdržnih javnih financ sprožijo proces ustanavljanja novih političnih gibanj v liberalni sredini, med njimi tudi Stranko državljanske akcije, krajše PAC, na kateri leta 2014 kandidira Guillermo Solís. Komentira Lucas Perello, gostujoči profesor mednarodnih odnosov na Marymount Manhattan kolidžu v New Yorku.
PAC se predstavi kot alternativa obema dosedanjima političnima blokoma; krščansko-socialističnemu PUSCU in desnosredinski Stranki nacionalne osvoboditve.
Guillermo Solís v predsedniški volilni kampanji leta 2014 z obljubami o boju proti korupciji, infrastrukturnih in investicijah na področju socialne in zdravstvene politike prepriča volilno telo, ki v drugem krogu 6. aprila premaga kandidata PLN, Johnnyja Arayo.
Stranka PAC se v mandatu Guillerma Solísa pri izvajanju svojega reformnega programa sooča z močno opozicijo v kongresu, predvsem zaradi pritiskov mednarodnih finančnih inštitucij, ki zahtevajo redno odplačevanje dolga.
Guillermo Solís se po koncu svojega mandata umakne na Florido, stranka PAC pa nadaljuje vladanje z novim kandidatom Carlosom Alvaradom.
Vmes seveda udari pandemija koronavirusa, ki popolnoma opustoši kostariško gospodarstvo. Komentira Luis Jiménez, izredni profesor političnih ved na Univerzi Massachussetts v Bostonu.
Vse našteto pripravi ugodno politično klimo za nastop bančnika Rodriga Chavesa, popolnoma novega političnega obraza, tokrat iz leta 2018 ustanovljene desnosredinske Socialdemokratske progresivne stranke. Chaves v drugem krogu predsedniških volitev, ki so potekale v nedeljo, 3. aprila, premaga nekdanjega predsednika Joséja Figueresa, ki se med kampanjo sooča z obtožbami o korupciji v svoji stranki PLN.
Kdo je pravzaprav Rodrigo Chaves?
Kostariko tako najverjetneje čaka ponoven zasuk k neoliberalnim politikam.
Chaves pa bo moral aktivno reševati visoko zadolženost države.
To mu bo oteževala precej ostra retorika, s katero se je pozicioniral v razmerju do opozicije tradicionalnih političnih strank.
Ob tem je treba upoštevati tudi medsosedske odnose. Kostarika namreč ni zgolj ena najbolj priljubljenih destinacij ameriških izseljencev, temveč tudi glavna destinacija nikaragovskih beguncev, ki bežijo iz sandinistične sosede. Ti po številu predstavljajo največjo manjšino v državi. Državi pa zaradi šestdesetletne ostre kostariške retorike nista v prijateljskih odnosih, razloži Jiménez.
Bo torej življenje Kostaričanov še naprej »tako preprosto,« kot se s precej ironičnim rekom »Living La Pura Vida« Kostaričani in tujci pozdravljajo na ulicah prestolnice San José in drugih mest? Sogovorniki se strinjajo, da bo največji izziv okrevanje gospodarstva v postkovidnem obdobju, predvsem zmanjšanje brezposelnosti in vse višje socialne neenakosti.
&
Pri reševanju teh izzivov bi morda največ pripomogla prav sprememba političnega sistema – tako opevanega modela svobodne in pravične demokracije – iz predsedniškega v parlamentarni, Južno hemisfero zaključuje...
Avtor naslovne karikature: Clay Jones, objavljeno v tiskani ediciji The Costa Rica Star
V prispevku smo poslušali skladbi kostariške folk skupine La Banda - La Avispa & Panama Me Tombe
Celotnemu intervjuju z Lusiom Guillermom Solísom & Lucasom Perellom lahko prisluhnete spodaj.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj