Make Nicaragua great again!*
Današnji Kultivator, kot ste že lahko ugotovili, posvečamo volitvam. Pa ne tistim, ki so na oblast prinesle slovenskega zeta. Točka osredotočenja bo namreč srednjeameriška republika Nikaragva, ki je v soboto ponovno izvolila Daniela Ortego, nekdanjega sandinističnega gverilca. Slednji je na položaju že od leta 2007. Sobotne volitve so potekale brez opazovalcev mednarodne skupnosti, Ortega pa je pobral kar 72 odstotkov vseh glasov. Skupaj z njim je bila na podpredsedniško mesto izvoljena tudi njegova soproga Rosario Murillo. Opozicijske stranke sicer volitve razglašajo za nelegitimne. Svoje trditve naslanjajo na nizko volilno udeležbo. Trdijo, da se več kot 70 odstotkov volivcev praznika demokracije ni udeležilo. Državna volilna komisija odgovarja, da je ritual demokratičnosti k sodelovanju pritegnil več kot 60 odstotkov polnoletnih državljanov. Volitvam naj bi legitimna tla izpod nog spodnašala tudi junija sprejeta odločitev vrhovnega sodišča, ki je izvrševanje pasivne volilne pravice prepovedala več opozicijskim prvakom. Malverzacije pokomentira Gary Prevost, politolog s Saint John’s University v Minesoti.
Daniel Ortega je, kot že omenjeno, član sandinistov oziroma Sandinistične nacionalne osvobodilne fronte. Gre za nekoč gverilsko revolucionarno stranko, ki je leta 1979 po več let trajajoči državljanski vojni z oblasti vrgla diktatorski režim Anastasia Somose. Sandinisti so nato Nikaragvi vladali do leta 1990. V tem času so poskušali implementirati socialistične politike, a so jih vztrajno sabotirale reakcionarne milice z nadpomenko Contras, ki jih je financirala administracija ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Leta 1990 so sandinisti izgubili volitve, nadomestila pa jih je liberalna Nacionalna opozicijska zveza pod vodstvom Violete Chamorro. John Weeks, razvojni ekonomist s School of Oriental and Asian Studies v Londonu opiše nekatere procese prestrukturiranja opozicijskega mandata, ki je trajal vse do leta 2006.
Leta 2006 so na volitvah ponovno zmagali sandinisti, ki jih je tokrat vodil Daniel Ortega. Gary Prevost opiše še nekatere karakteristike režima Violete Chamorro, ki so prispevale k ponovnemu levemu obratu v državi. Glavni vzrok naj bi bile neoliberalne reforme, ki prebivalcem Nikaragve niso prinesle blaginje.
Prva polovica prvega desetletja našega tisočletja je bila sicer ugodna za vzpon tako imenovanih socializmov 21. stoletja. V Ekvadorju se je tako na oblast povzpel Rafael Correa, v Boliviji Evo Morales. Podobne aspiracije očitno ženejo tudi Nikaragovce.
Izjava
A sanje o socializmu so se kaj kmalu sprevrgle. Ortegi vse od nastopa mandata očitajo centralizacijo oblasti in obračunavanje z opozicijo tudi oziroma še posebej v sandinističnih krogih. Sandiniste so zapustili tudi nekateri intelektualci in zgodnejši revolucionarji, kot so Dora Maria Tellez, Sergio Ramirez in Ernesto Cardenal - znani slikar in pristaš teologije osvoboditve. Več Gary Prevost.
Ortegi in Murillo očitajo uzurpacijo državnih podsistemov, kar se je v primeru sodstva pokazalo tudi na nedavnih volitvah. Podobno naj bi se dogajalo tudi v vojski in policiji, ki ju Ortega in soproga spreminjata v podložne čete.
Weeks zato svari pred idoliziranjem Ortege v očeh levičarske svetovne javnosti. Opozarja tudi na njegov osebni konservativni obrat, ki se odraža v državni politiki.
Zdi se torej da diktatorske težnje na izvoljivost nimajo vpliva. Prevost kot razlog za ponoven volilni uspeh Ortege šteje razmeroma uspešen boj z revščino in odsotnost z drogami povezanega kriminala, ki je sicer močno prisoten v drugih državah v regiji.
Nikaragvo sicer svetovni mainstream mediji pogosto označujejo za eno najrevnejših držav, pa vendar se socialni položaj najrevnejših izboljšuje. Weeks razloži gospodarsko strukturo Nikaragve v povezavi z zmožnostjo redistribucije.
A gospodarska situacija Nikaragvi ne bo vedno naklonjena. Prvi izziv za novega starega predsednika tako prihaja v obliki padca cen osnovnih dobrin in desničarskega obrata v Venezueli, ki bo po vsej verjetnosti končal poceni uvažanje goriva.
Nikaragva je sicer precej odvisna od držav, kamor uvaža. Ena močnejših trgovinskih partneric so tudi Združene države Amerike. Državi imata zanimivo zgodovino - prva ameriška intervencija v Nikaragvo se je zgodila že leta 1909, v strahu pred komunizmom pa so Američani financirali tudi že omenjene Contrase. No, danes se državi razumeta dobro, za kar se gre zahvaliti predvsem neoliberalni medvladi, v zadnjem času pa tudi predsedniku Ortegi, ki igra dvojno igro. O trgovinskih odnosih govori John Weeks.
Izjava
* Naredimo Nikaragvo zopet veliko!
Dodaj komentar
Komentiraj