Bidnov trojni dvojček
V britanskem mestu Cornwall se je prejšnji vikend odvilo 47. srečanje skupine sedmih najmočnejših gospodarstev sveta, imenovanih tudi skupina G7. Srečanje leto poprej je odpadlo zaradi takrat še precej zaskrbljujoče pandemije novega koronavirusa. Poleg predsednikov Francije, Italije, Japonske, Kanade, Nemčije, Velike Britanije in voditeljev Evropske unije se je srečanja v funkciji predsednika Združenih držav Amerike udeležil tudi lani izvoljeni Joseph Biden. Svoj prvi mednarodni obisk je združil še s ponedeljkovim obiskom vrha severnoatlantskega zavezništva v Bruslju in prvim bilateralnim srečanjem z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v sredo v Ženevi. V današnjem Kultivatorju se bomo na kratko dotaknili političnih izzivov in družbeno-ekonomskih sprememb na geopolitični šahovnici, ki jih je ta teden razkrila Bidnova administracija.
Svetovni voditelji so na tridnevnem srečanju vsaj na novinarskih konferencah največ besed namenili zaščiti okolja, ZDA se bodo po izstopu iz pariškega podnebnega dogovora temu spet pridružile. Potrdili so dogovor o zaščiti tridesetih odstotkov kopnega in morja do leta 2030 za preprečevanje izumiranja vrst in krčenja naravnega okolja. Spregovorili so tudi o skupnih ukrepih in razpolaganju s cepivom v času epidemije. Ob tem je britanski premier Boris Johnson na tiskovni konferenci ob zaključku vrha napovedal, da bodo države G7 darovale milijardo odmerkov cepiva revnejšim državam neposredno ali preko financiranja programa Covax Svetovne zdravstvene organizacije za dostop do cepiv proti covidu-19. Od teh naj bi jih Velika Britanija darovala sto milijonov, ZDA petsto milijonov, Nemčija pa bo poskrbela za dobavo 350 milijonov odmerkov.
Druga pomembna tema pogovorov je bila konkurenčnost kitajskemu gospodarstvu, pri čemer je Joe Biden ostale voditelje pozval k enotnejšemu sodelovanju, da bodo lahko skupaj ekonomsko konkurirali Pekingu.
Globalni infrastrukturni projekt, ki ga je v zaključku svojega govora omenil Biden, naj bi služil kot odgovor na kitajsko pobudo En pas, ena cesta oziroma novodobno svilno pot. Več tisoč milijard evrov vreden infrastrukturni projekt, ki ga je leta 2013 zagnala kitajska komunistična partija na čelu s predsednikom Ši Džinpingom vključuje različne razvojne in investicijske pobude od Azije do Evrope. Dogovore o sodelovanju je podpisalo več kot sto držav, večina od njih v zameno za izdatna posojila kitajske centralne banke. Do konca lanskega leta so s pobudo povezali več kot 2600 projektov v vrednosti 3100 milijard evrov.
Ameriška vizija je projekt poimenovala Zgradimo spet boljši svet, s katerim bi pomagali ogromni infrastrukturni potrebi v državah z nizkimi in srednjimi prihodki. Za zmanjšanje vrzeli na področju infrastrukture med revnejšimi in bogatejšimi državami, v začetku predvsem kot pomoč pri okrevanju po pandemiji novega koronavirusa, naj bi namenili več kot 33.000 milijard evrov. Ključni ukrepi projekta naj bi bili varovanje okolja, dela, transparentnosti in boj proti korupciji. David Herszenhorn, politični analitik in glavni dopisnik bruseljskega portala Politico, ob tem izpostavlja, da bo ameriška ekonomska geopolitična alternativa zagotovo naletela na zanimanje držav v delih sveta, ki so se pri Kitajski izdatno zadolžile.
Eden najbolj konkretnih in najbolj proslavljenih dogovorov med evropskimi voditelji in novim ameriškim predsednikom je bil dogovor o končanju trgovskega spora med ZDA in Evropsko unijo glede državne pomoči obema vodilnima svetovnima proizvajalcema komercialnih potniških letal Airbusom in Boeingom. Spor oriše Alen Ščuric, strokovnjak za letalstvo in urednik portala o letalstvu Zamaaero.
Dogovor predvideva umik medsebojnih carin in ustanovitev komisije, ki bo ugotovila, kaj je dovoljena pomoč letalskima podjetjema in kaj ne. A nikakor ni naklučje, da do razrešitva spora prihaja nekaj mesecev pred tem, ko bo na globalni trg potniških letal, ki si ga trenutno delita zgolj Airbus in Boeing, prišel nov proizvajalec, kitajski Comac z modelom C919. Comac je tipični primer kitajskega gospodarskega razvojnega modela. Podjetje načeloma deluje po načelih prostega trga, a je v državni lasti in se lahko zanaša na naročila državnih letalskih prevoznikov.
Joe Biden je svoj obisk nadaljeval v Bruslju, kjer se je udeležil vrha zveze Nato. Tudi slednjega je zaznamovala odločna protikitajska retorika. Če na vrhu leta 2018 Kitajske v komunikeju niso niti omenili in v Londonu leta 2019 opozorili le na njen vse večji vpliv, so tokrat ambicije in odločno vedenje Kitajske prepoznali kot »sistematične izzive na pravilih temelječemu mednarodnemu redu«. V skupnem sporočilu oziroma komunikeju so v 79 točkah potrdili enotnost, solidarnost in povezanost ter zavezanost petemu členu severnoatlantske pogodbe o skupni obrambi, po katerem je napad na eno zaveznico napad na vse. Ta temeljni člen naj bi prejšnji ameriški predsednik Donald Trump ves čas svojega mandata postavljal pod vprašaj in celo grozil z odhodom iz zavezništva.
Če je bilo skupno sporočilo osvežene zavezanosti čezatlantski enotnosti krepitev vezi, so se retorike partikularnih držav med seboj precej razlikovale. Velika Britanija je do Kitajske tako zavzela veliko bolj umirjen ton, poudarja Herszenhorn.
Podobnega mnenja je bil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je izpostavil, da vpliv Kitajske vsekakor ne sega do meja, ki jih nadzoruje Nato.
Veliko večji problem Francije, ki s svojo vojaško prisotnostjo nadzoruje ali asistira politične spremembe v nekdanjih kolonijah in čezmorskih departmajih, naj bi namreč igral islamski terorizem na eni strani.
Na drugi strani pa Turčija, ki je daleč najbolj vojaško aktivna velesila v severnoatlantskem zavezništvu.
Predsedniki treh nekdanjih sovjetskih satelitov ob Baltiku so se pred ženevskim srečanjem Bidna s Putinom zavzeli za predstavitev jasnih in odločnih stališč. V nasprotju s Kitajsko je namreč Rusija po ocenah zveze Nato veliko bolj pomemben strateški igralec na mejah Evropske unije.
Očitno je torej, da si ZDA od Evropske unije ne želijo oblikovanja Natu paralelnih vojaških sil, temveč predvsem logistično oporo.
Srečanje med predsednikoma svetovnih velesil je minilo brez posebnosti, tudi zaradi dejstva, da so odnosi med ZDA in Rusijo na najnižji ravni od konca hladne vojne, ocenjuje sogovornik.
Prvi mednarodni obisk predsednika Donalda Trumpa je bil v Saudovo Arabijo in Izrael. Tudi njegov predhodnik Barack Obama je svoje diplomatske napore začel z bližnjevzhodno turnejo. Prvi obisk Joea Bidna pa je bil namenjen krepitvi tradicionalnih zavezništev v Evropi, a za razliko od še zgodnejših časov tema pogovorov ni bila Evropa sama, temveč v prvi vrsti Kitajska. Biden na vseh postojankah svojega obiska, vrhu G7 v Veliki Britaniji, vrhu zveze Nato v Bruslju in na srečanju z voditelji Evropske unije, prav tako v Bruslju, ni skrival, da poskuša sestaviti protikitajsko koalicijo. V vojaškem smislu je to iskanje konsenza v Natu, da se tudi severnoatlantsko zavezništvo vključi v strateško igro v Aziji in Pacifiku ter kibernetskem porstoru, ki je že nekaj časa glavni fokus ameriške obrambne politike. Še bolj pomembni pa so premiki na gospodarskem področju.
Kitajski model razvoja se je pokazal za tako konkurenčnega zahodnemu tržnemu prostoru, da so najprej v Washingotnu, sedaj pa tudi v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah, morali priznati, da bo treba načelo nevmešavanja v gospodarstvo v ključnih tehnoloških panogah suspendirati in da bodo države bistveno bolj aktivno posegle v gospodarstvo. Jasno pa je tudi, da se tekmovanje sistemov seli tudi v države, ki lahko izbirajo med obema supersilama. Če je Zahod tudi v globalnem jugu zadnjih trideset let največkrat posegel preko zasebnih korporacij in humanitarnih fundacij, so dogovori tega tedna naredili nove korake v smeri državno podprtih infrastrukturnih projektov in donacij cepiv. V ironičnem obratu zgodovine se torej Zahod ravna po enakem načelu kot kitajski voditelji konec sedemdesetih, če jih ne moreš premagati jih posnemaj.
Dodaj komentar
Komentiraj