Bogokletni korak v lužo
Val protestov zaradi pariškega satiričnega tednika Charlie Hebdo, znanega po svetoskrunskih upodobitvah preroka Mohameda, je Pakistan zajel že po terorističnih napadih na tednik leta 2015. V začetku letošnjega leta pa je stranka Tehreek-e-Labbaik oziroma TLP pakistanski vladi zagrozila, da bo zaradi tednikovega nadaljnjega upodabljanja preroka Mohameda - to je v nekaterih ločinah islama strogo prepovedano - mobilizirala množice in tako blokirala vpadnice v večja mesta. S protesti je želela vršiti pritisk na vlado pod vodstvom Imrana Khana, da bi ta izgnala francoskega veleposlanika in prekinila diplomatske stike s Francijo.
Pakistanska vlada je v strahu pred večjimi izgredi stranki ugodila in pobudo za zaostritev zunanje politike do Francije vložila v parlament. Francoski veleposlanik naposled ni bil izgnan, zato je vodstvo stranke, ki v nacionalnem parlamentu sicer nima nobenega sedeža - tri ima zgolj v regijskem parlamentu province Sindh - pozvalo k množičnim protestom. Ti so zahtevali nekaj deset smrtnih žrtev v vrstah pakistanske policije, protestniki pa so z barikadami najbolj prometnih avtocest onemogočili delovanje dobavnih verig in pakistanskega gospodarstva. Pakistanska vlada je stranko označila za teroristično organizacijo, ji prepovedala delovati, kriminalizirala njeno propagando in aretirala voditelja stranke Saada Rizvija. Protesti so se nadaljevali na začetku oktobra, ko so simpatizerji in podporniki stranke zahtevali Rizvijevo izpustitev in legalizacijo TLP. Vlada je zaradi spomladanskih izkušenj s protesti umaknila vse ukrepe, ki jih je aprila utemeljila s protiterorističnimi zakoni, in s stranko sklenila dogovor o prekinitvi nemirov. O stranki Tehreek-e-Labbaik smo se pogovarjali z direktorjem Centra za socialno pravičnost v mestu Lahore Petrom Jacobom, ki razloži, da tovrstne stranke v Pakistanu niso novost.
Stranka Tehreek-e-Labbaik, kar v prevodu pomeni »Mi smo današnji Pakistan«, je bila ustanovljena leta 2015, svojo politično usmeritev pa je utemeljila s težnjo po vpeljavi šeriatskega prava in zaostritvi zakonov proti bogokletju. Na splošnih parlamentarnih volitvah leta 2018 se je z dobrima dvema milijonoma glasov uveljavila kot peta najmočnejša stranka, a ni dosegla volilnega praga. V parlament so se sicer prebile stranke z manj podpore, saj je volilni prag vezan na podporo v volilnih okrožjih. Od ustanovitve ji je uspelo mobilizirati množice privržencev, ki so pred letošnjimi protesti te organizirali že v preteklih letih.
Ideološko se TLP napaja iz madhabske verske šole sunitskega islama, ki je versko izobrazila mnoge pakistanske imame.
Večina pripadnikov in članov stranke prihaja iz sunitskega revitalističnega gibanja barelvijev, sorodnega gibanju deobandijev, iz katerega izvirajo današnji talibi. Barelviji in deobandiji izvirajo iz hanafijske šole verskega prava, ki velja za eno bolj liberalnih šol islama, a so se njena nasledstvena gibanja zaradi zahodnega posredovanja na območju Pakistana in Afganistana radikalizirala, pojasni sociolog religije Primož Šterbenc.
Kljub temu da se stranka TLP ideološko opremlja z islamom kot uradno vero, kar sicer velja za večino strank v pakistanskem parlamentu, je njena politična usmeritev povezana z ozko in razmeroma strogo vejo islama, ki ga učijo v verskih gimnazijah madrasah, razloži Šterbenc.
TLP je v pakistanski politiki razmeroma nova stranka, ki ji je volivce uspelo mobilizirati z verskim populizmom. Ta se odraža predvsem v problematiki bogokletja in omadeževanja preroka Mohameda, čigar fizične upodobitve v nekaterih vejah islama veljajo za grešne. Čustva volivcev pa je uspela vzbuditi tudi s podporo Mumtazu Qadriju, usmrčenemu morilcu nekdanjega guvernerja province Punjab, Salmana Taseerja.
Qadri je bil pred napadom na Taseerja leta 2011 - ta je bil član sekularne Pakistanske ljudske stranke - njegov osebni varnostnik. Umoril ga je, ko je Taseer javno kritiziral pakistanske zakone glede ostrega kaznovanja bogokletja. Zaradi umora je bila Qadri obsojen na smrt, kar je med privrženci stranke TLP izzvalo val neodobravanja odločitve sodišča in s tem tudi proteste.
Stranko po smrti njenega ustanovitelja in svojega očeta Khadima vodi Saad Hussain Rizvi, ki ga je pakistanska vlada pridržala med aprilskimi protesti. Vrhovno sodišče v mestu Lahore je julija razsodilo, da za njegovo pridržanje ni ustrezne podlage, nakar je vlada zaradi terorističnih groženj njegovo pridržanje podaljšala za 90 dni. Pridržanje se je izteklo prav danes, ko se je Rizvi vrnil na prostost. Čeprav je TLP od njegove ustanovitve uspelo pridobiti več milijonov simpatizerjev, je družina Rizvi novo ime v pakistanski politiki, ki tradicionalno deluje po načelu dedovanja.
Pakistanska vlada je prepoved stranke in pridržanje Saada Rizvija utemeljila z bojem proti terorizmu, a TLP ni neposredno povezana s terorističnimi organizacijami, ki so večinoma dejavne na meji z Afganistanom. Deluje pa v skladu s podobnimi versko-političnimi načeli, kot razloži Jacob.
Proteste, h katerim je pozival TLP, bi tudi zaradi razsodbe pakistanskega vrhovnega sodišča o pridržanju Saada Rizvija težko označili za teroristične grožnje, čeprav jih tako opredeljuje pakistanska vlada. Razlog za prvotno prepoved stranke je najverjetneje škoda, ki so jo protesti povzročili za pakistansko gospodarstvo.
S tem, ko je vlada proti stranki uvedla drastične ukrepe in jo naposled prepovedala, so se protesti le še stopnjevali. Vladne omejitve so naletele na neodobravanje tudi v širši pakistanski družbi, dokler jih vlada ni opustila in popolnoma spremenila svoje politike do TLP.
Po mnenju Petra Jacoba je pakistanska vlada spremenila pristop zaradi zavedanja o resnični moči stranke in daljnosežnosti njenega vpliva.
Pakistanski predsednik vlade Imran Khan sicer ni znan po tako drastičnih in radikalnih ukrepih proti islamističnim skupinam, kar kažejo tudi njegove težnje po dialogu s talibani po poletnem prevzemu oblasti v Afganistanu.
Islam je pakistanska državna veroizpoved in zato pomembno vpliva na tamkajšnjo politiko. Kljub vse močnejšim sekularnim težnjam so politične stranke, ki svoje delovanje legitimirajo z veroizpovedjo, v parlamentu še zmeraj najbolj zastopane. Prav tako je pakistanska ustava izrazito povezana z islamskim pravom, kar vedno novim klerikom ali versko razsvetljenim gibanjem omogoča vstop v politiko.
Protesti stranke Tehreek-e-Labbaik, ki so nekaj sto smrtnih žrtev zahtevali tudi med protestniki, so nazoren primer versko-populističnega izsiljevanja s pritiskom na gospodarstvo, ki je zaradi kolonialne zgodovine države, kot je Pakistan, že tako rudimentarno. Vpliv in obseg protestov, ki so povzročili kaos v vseh večjih mestih, pa je mogoče povezati z vplivom religije na vsakdanje življenje. Čeprav je pakistanska vlada proteste in navsezadnje tudi politično stranko popolnoma prepovedala, je jasno, da je v politične namene izkoriščeni islam v Pakistanu konj, ki ga je težko brzdati - ko je vlada dognala, da si še enega omejevanja gospodarstva ne more privoščiti, je obveljal status-quo.
Dodaj komentar
Komentiraj