Talibska vrnitev na oblast
Po skoraj 20 letih, tisočih milijardah ameriških dolarjev, več sto tisoč žrtvah ameriško poglavje vojne v Afganistanu očitno dobiva epilog. Z okupacijo te srednjeazijske države so ZDA in njihove zaveznice načrtovale uničenje terorističnih celic Al Kaide in talibskega režima, kar jim je sprva sicer v dobršni meri uspelo, saj so bili talibi po invaziji oktobra 2001 hitro poraženi. A vse nadaljnje delo, 20 let vojaških operacij in “varnostnih misij”, se je končalo z zmagovitim pohodom sedaj neprimerno bolje oboroženih talibov in razpustitvijo vlade Ašrafa Ganija, ki je potapljajočo se barko zapustil že pred prihodom talibov v Kabul in odletel proti Združenim arabskim emiratom.
Hitrost, s katero so talibske sile osvajale mesto za mestom, in popolna kapitulacija vladnih sil, ki so Kabul talibom prepustile povsem brez boja, sta presenetili poznavalce in očitno tudi Bidnovo administracijo.
Zadnje ofenzive talibov, ki so sicer že več let pridobivali na vplivu in moči predvsem v ruralnih predelih države, je omogočil umik ameriških sil, ki ga je z dogovorom v Dohi dosegel bivši predsednik ZDA Donald Trump. Ne glede na politično pripadnost je blamaža 20-letne vojne jasna vsem, tudi tistim v Združenih državah, zato pa sedaj med ameriškimi mediji, politiki, pa tudi obveščevalnimi službami in vojsko poteka medijsko iskanje krivca. Tudi predsednik Joe Biden je v svojem govoru jasno poudaril, da je imel zaradi Trumpovega dogovora dve izbiri - slediti dogovoru in umakniti vojake ali dodatno okrepiti vojaško prisotnost v Afganistanu.
Z dogovorom v Dohi je ameriška stran torej zagotovila umik svoje vojske do prvega maja v zameno za trajno premirje napadov s strani talibov. Ob tem je bila afganistanska vlada s predsednikom Ganijem na čelu izključena iz pogajanj. Dogovor ni ustavil talibskih ofenziv, obenem pa je bilo v Afganistanu v tem času izvedenih vedno več atentatov na vladne funkcionarje, ki so jih prav tako pripisovali talibom.
Hiter padec Ganijeve vlade in afganistanskih obrambnih sil ne bi smel biti popolnoma nepričakovan, saj so se zavezniške sile zavedale, da je afganistanska vojska preveč odvisna od njihove pomoči, da je število 300 tisoč vojakov, ki naj bi jih štele afganistanske sile, pretirano, in da se mnogi afganistanski vojaki niso pripravljeni bojevati v imenu Ganijeve vlade in ob podpori okupatorja.
Ameriški predsednik Biden je v govoru uperil prst proti pripadnikom afganistanske vojske, češ da se v marsikaterem primeru sploh niso hoteli bojevati.
Jonathan Schroden, ki na ameriški neprofitni organizaciji CNA deluje kot direktor programa za preprečevanje nevarnosti in izzivov, vidi dva ključna faktorja, ki so ju v ameriški administraciji podcenjevali. Prvi je nezmožnost vlade, da bi oskrbovala svoje sile, ki so se proti talibom borile v podeželskih predelih.
Drugi razlog je, da so talibi za razliko od pričakovanj napredovali predvsem na severu države. Eden od razlogov za to je, da se talibi niso soočali z enako močnim odporom tako imenovanih gospodarjev vojne kot v preteklosti.
Schroden meni, da je pri tem šlo za manevre Ganijeve vlade, ki je želela s tem povečati svoj vpliv na bolj lokalnih ravneh, kar pa je v praksi prineslo večjo ranljivost pred talibskimi silami.
Na tej točki se vrnimo v preteklost, da pojasnimo, zakaj so se talibi sploh osredotočili na severne predele države, kar je tako presenetilo poznavalce. Talibi so namreč gibanje, večinsko sestavljeno iz Paštunov, ljudstva, ki je v Afganistanu najštevilčnejše, a ne na severu države. Tam v različnih provincah prevladujejo druge etnične skupnosti, kot so Tadžiki, Uzbeki in Hazari. Talibi sami zato primarno izhajajo iz različnih provinc na jugu Afganistana.
Kot vojaško islamistično gibanje so se talibi uradno organizirali leta 1994, pet let po koncu sovjetske okupacije in dve leti po padcu vlade Mohamada Nadžibulaha, ki ga je za seboj pustila Sovjetska zveza in ki se je proti pričakovanjem in v nasprotju z ameriško podprtim Ganijem na oblasti v boju z mudžahedini obdržal kar tri leta. Talibe ne gre povsem enačiti z mudžahedini, ki so jih med sovjetsko vojno najbolj podpirali v obveščevalni agenciji Združenih držav - CIA - in Pakistana - ISI, so pa predstavljali del borcev, ki jih je pakistanska vojska izurila s pomočjo ameriškega orožja in ki so v določenih primerih celo odraščali v begunskih taboriščih v Pakistanu. Odločilni premik v vojni sredine devetdesetih let se zgodi, ko Pakistanci svojo podporo usmerijo na skupino talibov, ki s tem premagajo prav tako paštunsko gibanje Gulbudina Hekmatjarja.
Za razliko od leta 2021 talibi v devetdesetih letih niso zavzeli celotne države, pač pa so province severovzhodno od Kabula še vedno obvladovali pripadniki Severnega zavezništva, sestavljenega večinoma iz Tadžikov pod vodstvom Ahmada Massouda. Massoud je bil poimenovan “lev iz Panjshira”, umorjen pa je bil dva dni pred napadi enajstega septembra. Če smo povsem natančni, sicer tudi letos še velja, da talibi nimajo pod nadzorom celotne države. Dolina Panjshir je namreč še vedno pod nadzorom borcev Massoudovega sina, Ahmada Massouda mlajšega, v provinci pa naj bi se skrival tudi dosedanji podpredsednik Amrullah Saleh, ki meni, da je po odstopu Ganija sam postal začasni predsednik države. Salleh in Massoud se v nekaterih medijih pojavljata s prošnjami po vojaški pomoči Zahoda, a je izpolnitev želja zaradi trenutne moči talibov bržkone povsem nerealna, odpor pa obsojen na propad.
Po porazu leta 2001 so talibi potrebovali nekaj časa, da so se ponovno vzpostavili kot delujoča organizacija. Jonathan Schroden opiše, kako so se zavezniške sile odzivale na ponovni pojav talibov v državi in kdaj so afganistanske vladne sile naletele na težave z njihovim obvladovanjem.
Schroden meni, da so Združene države po začetnem uspehu zamudile priložnost za uspešno misijo. Ključ v tem je bil v nestrinjanju takratnega predsednika Georgea Busha in obrambnega ministra Donalda Rumsfelda. Ideja o “izgradnji države” kot delu okupacijske misije se je namreč pokazala šele več mesecev po invaziji.
Ključ do uspeha talibov danes je bil torej prav v pravočasni razširitvi na sever države. Uspelo jim je že brez vojaških akcij po letu 2008, ko so svojo moč uspeli uveljaviti bolj s pomočjo religijskih šol medres. Tu so imeli talibi podporo Pakistana - večina lokalnih islamskih voditeljev, mulahov, na severu naj bi bila šolanih tam.
Podpora Pakistana afganistanskim talibom ni povzročila zgolj sporov z Američani, ampak je začela predstavljati tudi interno varnostno grožnjo, ki so jo predstavljali talibi, bazirani v Pakistanu. Kljub temu velja, da je Pakistan verjetno ena izmed držav, ki bo do novega režima najbolj prijateljska, saj se s tem izrazito zmanjša možnost, da lahko v Afganistanu vpliv dobi Indija. Povezavo talibov s Pakistanom podrobneje opiše Vasja Badalič, raziskovalec in poznavalec Afganistana. Povezanost je tudi etnična, saj Paštune v Pakistanu in Afganistanu loči zgolj tako imenovana Durandova črta, arbitrarno določena meja, ki je posledica interesov britanskega imperija v 19. stoletju.
Druge države v regiji in širše bo najverjetneje bolj zanimalo, ali se v Afganistanu lahko ponovno vzpostavi gojišče za militantne skupine, kot je to veljalo v prvem obdobju vladavine talibov. Mednarodni akterji te dni pogosto izražajo strahove zaradi množičnega kršenja pravic žensk v prvem obdobju talibov, pa tudi zaradi možnosti maščevanja afganistanskim borcem in drugim sodelavcem okupatorskih sil. V medijih je bilo v zadnjih dneh prikazanih več podob kaotičnega dogajanja na kabulskem letališču, ko so množice ljudi zaradi strahu pred talibskim režimom poskušale zasesti letalo za evakuacijski let iz države, dokler je to še bilo mogoče.
Vrh talibov sicer za zdaj v svojih izjavah deluje relativno zmerno in obljublja varnost vsem prebivalcem države ter pravice do izobraževanja deklet. Kot opozarjata tako Schroden kot Badalič, pa je bila slika na teritorijih, ki so jih že v prejšnjih letih zasedali talibi, nekoliko drugačna. Kot pojasni Schroden, so talibi kot vojaška organizacija vseeno precej organizirani, upoštevajo hierarhijo in niso tako fragmentirani, kot bi bilo to morda pričakovati, drugače pa je, kar zadeva njihove lokalne politike.
Badalič pojasni, da so se talibi pri upravljanju provinc nekoliko bolj prilagajali tradicionalnemu okolju in uveljavljali tudi strožje različice šeriatskega prava ter tradicionalnih paštunskih običajev.
Prihodnost talibskega režima je v tem trenutku sicer še precej nejasna. Po javnih nastopih sodeč, se talibi dobro zavedajo, da so na očeh mednarodnih igralcev, ki lahko vplivajo na finančne zmožnosti države v prihodnosti. Največji prihodek proračuna države je bila v preteklih letih namreč mednarodna pomoč, ki pa lahko zaradi menjave režima usahne. Talibi se bodo tako morali nasloniti na druge vire prihodkov. Za zaključek Kultivatorja Vasja Badalič.
-----
Nekaj virov in predlogov za branje/poslušanje
Afghanistan Analysts report (17. avgust 2021)
Anatol Lieven: Pakistan: A Hard Country (2011)
Andrew Watkins: Taliban Fragmentation: A Figment of your imagination (War on the rocks) (2019)
Antonio Giustozzi: The Taliban at War: 2001-2018; Afghanistan: Taliban's organization & structure (report)
Dodaj komentar
Komentiraj