Divide et Impera
V ponedeljek je v beloruskem Minsku potekala sinoda oziroma vrhovno srečanje nadškofov Ruske pravoslavne cerkve. Na sinodi so zbrani škofje sprejeli sklep o prekinitvi stikov z Ekumenskim patriarhatom v Istanbulu, sicer najstarejšim pravoslavnim patriarhatom. Slednjega večina od približno 300 milijonov pravoslavcev prepoznava kot vrhovno avtoriteto v pravoslavnem svetu. Načeljuje mu “prvi med enakimi” - patriarh Bartolomej I., ki je v četrtek prejšnji teden enostransko priznal neodvisnost oziroma avtokefalnost dveh struj ukrajinske pravoslavne cerkve. V Ukrajini sicer od neodvisnosti leta 1991 dalje delujejo tri pravoslavne cerkve. Ukrajinska avtokefalna pravoslavna cerkev, Ukrajinska pravoslavna cerkev (Moskovskega patriarhata), ki jo podpira Kremelj, ter Ukrajinska pravoslavna cerkev Kijevskega patriarhata, ki jo podpira ukrajinska oblast.
Patriarh Filaret, trenutni vodja Ukrajinske pravoslavne cerkve Kijevskega patriarhata - cerkve z največ vernimi v Ukrajini - si je ob podpori oblasti že od njene ustanovitve leta 1992 prizadeval za njeno formalno odcepitev od moskovskega patriarhata. Zaradi tovrstnih teženj ga je moskovska škofovska sinoda leta 1997 ekskomunicirala iz pravoslavne cerkve in mu prepovedala opravljati bogoslužje.
Razloge za spor med Rusko pravoslavno cerkvijo in prej omenjeno Ukrajinsko pravoslavno cerkvijo Kijevskega patriarhata bomo v današnjem Kultivatorju skušali orisati skozi kratko historično analizo razvoja krščanske vere, ki je pripeljala do ločitve zahodne rimokatoliške od vzhodne pravoslavne veroizpovedi. Hkrati bomo skušali pojasniti tudi posledice odločitve carigrajskega patriarha na aktualne politične odnose med Rusijo in Ukrajino. Posebno pozornost velja nameniti nacionalističnim trenjem med obema državama, pri katerih so skozi zgodovino vestno in prizadevno sodelovale pravoslavne cerkvene institucije in njeni veljaki.
Za razumevanje slednjega se moramo vrniti v četrto stoletje našega štetja, v čas, ko je rimski vladar Konstantin prestolnico rimskega cesarstva prestavil v strateško locirano mesto Bizantion ob bosporski ožini in ga preimenoval v Konstantinopel. V tedanjem času so se začele kazati prve večje razlike med zahodnimi in vzhodnimi kristjani tako na ravni teoloških pogledov in sodne oblasti kot tudi kulture in jezika. Zahodnim kristjanom so načelovali papeži v Rimu, vzhodnim kristjanom pa različni patriarhi. Prvi so govorili večinoma latinski jezik, drugi pretežno grško.
Napetosti med obema skupinama kristjanov so v naslednjih šeststo letih prerasle v odprte konflikte, zahodno cerkveno občestvo je cerkveno in sodno oblast ustoličilo v papeževanju in si z različnimi pritiski želelo podrediti patriarhe na vzhodu. Na prelomu prvega in drugega tisočletja našega štetja, natančneje v letu 1054, se je zgodil prelom med vzhodnimi in zahodnimi kristjani, imenovan “Velika shizma”. Tega leta se je krščansko občestvo vzajemno ločilo na dve veji. V Rimu se je vzpostavil sedež zahodne rimokatoliške cerkve, v Konstantinoplu, današnjem Carigradu, pa sedež vzhodne pravoslavne cerkve, v kateri je imel največjo veljavo prav ekumenski patriarh v Konstantinoplu. Obliko delovanja pravoslavne cerkve pojasni dr. Simon Malmenval, asistent pri katedri za filozofijo Teološke fakultete v Ljubljani.
V katolicizmu je cerkvena oblast združena v Vatikanu, ki so mu podložne nadškofije vseh držav. Vzhodna pravoslavna cerkev pa znotraj konfederacije pozna avtokefalnost oziroma posebno obliko avtonomnosti različnih krajevnih cerkva ter sinodo oziroma volitve svojih predstavnikov.
Kot smo omenili že v začetku, je Ruska pravoslavna cerkev prekinila vezi z Ekumenskim patriarhatom Konstantinopla, potem ko je ta prejšnji teden potrdil avtonomnost dveh krajevnih ukrajinskih cerkva. Pomen razglasitve avtokefalnosti ukrajinskih cerkva moramo po besedah sogovornika iskati predvsem v zgodovinski vlogi carigrajskega Ekumenskega patriarhata v Vzhodni pravoslavni cerkvi.
Kar pa še ne pomeni, da je iz kanoničnih ali dogmatičnih razlogov Bartolomeju I. dovoljeno posegati v notranje zadeve drugih krajevnih cerkva. Glavno načelo v cerkvenem upravljanju v pravoslavnem svetu je načelo kolegialnosti ali “sobornosti”, če uporabimo ruski izraz. To pomeni kolektivno odločanje na podlagi soglasja med posameznimi škofi, metropoliti in patriarhi.
Kako naj torej razumemo nenadno odločitev vrhovnih predstavnikov Ruske pravoslavne cerkve o prekinitvi liturgičnih in upravnih stikov z ekumenskim patriarhatom? Poglobiti se moramo v razvoj Ukrajinske pravoslavne cerkve v Kijevu, ki je bila skozi zgodovino prisiljena sobivati z Rusko pravoslavno cerkvijo in njenimi veljaki.
Kijevska metropolija je bila ustanovljena že sredi 11. stoletja in je cel srednji vek združevala vse vzhodne pravoslavce na območju današnje Ukrajine, Belorusije in evropske Rusije. Zaradi političnih pritiskov poljsko-litovske države v 15. in 16. stoletju se je na območju današnje Ukrajine in Belorusije začelo prehajanje pravoslavnih struktur pod okrilje katoliške cerkve, imenovano uniatstvo. Znotraj tega gibanja sta se ohranili liturgična in organizacijska avtonomija, priznavali pa so papeža kot vrhovnega poglavarja.
Da bi pravoslavni verniki na tem območju ohranili svojo identiteto in ne prehajali pod okrilje rimske države, je Kijevska metropolija prosila za zaščito takratnega konstantinopelskega patriarhata. Vse do konca 17. stoletja je imel ta jurisdikcijo nad kijevsko metropolijo. V tem obdobju se je Moskovska država politično okrepila in pravoslavci so spet postali vodilna politična sila v regiji. Leta 1686 je tako konstantinopelski patriarhat kijevsko nadškofijo predal jurisdikciji Moskve in vzhodno-slovanski prostor je spet postal zaokrožen, pojasnjuje Malmenval.
V času Sovjetske zveze od februarske revolucije leta 1917 dalje je na območju Ukrajine delovala omenjena kanonična Ukrajinska pravoslavna cerkev, ki jo je podpiral moskovski patriarhat. Leta 1921 so se od nje odcepili škofje in razglasili svojo vejo - Ukrajinsko avtokefalno pravoslavno cerkev, ki ji moskovski patriarhat nikoli ni pripoznal jurisdikcije na območju Ukrajine. Danes jo podpira zgolj nekaj odstotkov prebivalstva, predvsem v zahodni Ukrajini.
Po razpadu Sovjetske zveze in razglasitvi neodvisnosti Ukrajine je leta 1992 iz kanonične Ukrajinske pravoslavne cerkve nastala še tretja veja: Ukrajinska pravoslavna cerkev Kijevskega patriarhata. Patriarh Filaret, ki ji še danes načeljuje, je bil pred tem dobrih 35 let patriarh kijevske nadškofije kanonične Ukrajinske pravoslavne cerkve.
Patriarha obeh razkolniških vej ukrajinske pravoslavne cerkve je moskovski patriarhat ob podpori Kremlja ekskomuniciral in jima prepovedal opravljanje duhovniške službe. Ekumenski patriarhat v Konstantinoplu je to odločitev 11. oktobra letos preklical in patriarha Makarija Ukrajinske avtokefalne pravoslavne cerkve in patriarha Filareta Ukrajinske pravoslavne cerkve kijevskega patriarhata ponovno vključil v kanonično pravoslavno cerkev.
V liturgičnem smislu se tako na območju Ukrajine ne bo dosti spremenilo. Vse tri samostojne veje ukrajinske pravoslavne cerkve bodo delovale, kot so doslej. Je pa status avtokefalnosti, kot poudarja sogovornik, mnogo pomembnejši v političnih krogih.
Ukrajina je z razglasitvijo avtokefalnosti ukrajinske pravoslavne cerkve kijevskega patriarhata dobila novega verskega in političnega akterja, ki ga podpira aktualna politična oblast. Andrej Stopar, novinar zunanjepolitične redakcije Radia Slovenija in njen dolgoletni dopisnik iz Rusije, poudarja, da gre pri tem tudi za slabljenje Rusije v regiji. Po aneksiji Krima in separacionističnih bojih na vzhodu Ukrajine se ta zdaj nenadoma še v cerkvenem smislu popolnoma osamosvaja.
Po kratkem vaginalno-uporniškem glasbenem predahu pa se posvetimo še ruskemu odzivu na priznanje avtokefalnosti ukrajinskih raskolniških cerkva.
Odločitev Moskovskega patriarhata o prekinitvi stikov z Ekumenskih patriarhatom v Carigradu kaže tudi na utrjevanje ruske pravoslavne cerkve v svetu. Ruska pravoslavna cerkev je namreč največja pravoslavna cerkev in združuje med 150 in 200 milijonov vernikov. Je tudi najbogatejša in najvplivnejša v svetu, hkrati pa tudi najbolj kanonična, izpostavi Simon Malmenvall.
Ruska pravoslavna cerkev sicer dovoljuje avtonomnost posameznih krajevnih cerkva, predvsem v nekdanjih sovjetskih satelitskih državah, strogo pa prepoveduje avtokefalnost. Patriarh Kiril, ki ji načeljuje od leta 2008, je tesno povezan z vladajočo strujo predsednika Vladimirja Putina in rusko pravoslavno cerkev vidi kot nepogrešljivo sodelavko v utrjevanju položaja Rusije v regiji in svetu, pojasnjuje Andrej Stopar.
Ekumenski patriarhat v Konstantinoplu, ki združuje le okrog 10 milijonov vernikov predvsem na področju današnje Turčije, je, po mnenju Stoparja, s to enostransko potezo naredil napako, saj se je v političnem smislu osamil. Z razglasitvijo avtokefalnosti omenjenih ukrajinskih pravoslavnih cerkva želi ekumenski patriarhat ponovno pridobiti politično vlogo v regiji, temu pritrjuje Malmenvall.
K razdoru med rusko in ukrajinsko pravoslavno cerkvijo pa je pomembno vplivala tudi podpora slednje Euromaidanu oziroma tako imenovani Ukrajinski revoluciji leta 2014, ki je s položaja odnesla takratnega predsednika Viktorja Janukoviča. Obe razkolniški pravoslavni cerkvi, pa tudi nekatere druge manjše krajevne pravoslavne cerkve v Ukrajini so javno podprle upirajoče se ljudstvo in novo oblikovano pro-zahodno oblast Petra Porošenka. Oblasti naklonjena najštevilčnejša Ukrajinska pravoslavna cerkev Kijevskega patriarhata si želi ponovno vzpostaviti verski nadzor nad škofijami in župnijami v separatističnih provincah Donjeck in Lugansk, ki jih je izgubila po začetku vojaških spopadov. Čeprav te upravno še vedno spadajo pod slednjo pravoslavno cerkev, pa njene težnje, po mnenju Stoparja, niso zares uresničljive.
K temu lahko dodamo še, da sta Kijev in Ukrajina tesno povezana z rusko nacionalno identiteto. Ta se je po prelomu med vzhodnim in zahodnim krščanstvom oblikovala ravno na tem področju. Ukrajina je za Rusijo nekaj podobnega, kar je ali je nekdaj bilo Kosovo za Srbijo. Nek simbolno zelo pomemben prostor, ki povzroča čustveno bolečino tistemu, ki ima ta prostor za svojega, pojasnjuje Malmenvall.
Andrej Stopar poudarja, da je Sovjetska zveza ne samo v Ukrajini, temveč tudi v Rusiji delovanje ruske pravoslavne cerkve močno omejila in s tem povzročila, da je sovjetski človek dokaj hitro svojo identiteto namesto v sovjetskih idejah začel iskati v ravno v pravoslavju.
To tudi pojasni močan vpliv ruske pravoslavne cerkve v posvetnem življenju. Pri poudarjanju povratka k veri, družini, patriarhalni ureditvi in tradiciji se ne razlikuje dosti od populističnih politik drugje po Evropi in javno izraženih stališč Rimokatoliške cerkve.
Trend avtokefalnosti pa lahko med drugim opazujemo tudi v krajevnih pravoslavnih cerkvah na Balkanu. Srbska pravoslavna cerkev je imela že v Jugoslaviji težave z odcepitvami krajevnih cerkva drugih (manjšinskih) narodov. Makedonska pravoslavna cerkev se je odcepila leta 1967, črnogorska pravoslavna cerkev pa po razglasitvi samostojnosti leta 2006. Temu primerno je tudi ob razumevanju geopolitične povezanosti Srbije z Rusijo naklonjenost Srbske pravoslavne cerkve moskovskemu patriarhatu pričakovana, poudarja Malmenvall.
Ukrajina je odločitev Ekumenskega patriarhata v Konstantinoplu sprejela z odprtimi rokami. S tem je dobila možnost, da tudi v cerkveno-upravnem pogledu podpre svojo državnost. To bo sicer težko udejanjala predvsem na vzhodu Ukrajine, ki ga upravno ne nadzoruje. Pričakujemo lahko tudi, da bo večina drugih krajevnih pravoslavnih cerkva podprla v svetu najvplivnejšo Rusko pravoslavno cerkev Moskovskega patriarhata. Med njimi je avtokefalnih, poleg Ekumenskega patriarhata v Konstantinoplu, Moskovskega patriarhata ter v tem tednu priznanih Ukrajinske avtokefalne pravoslavne cerkve in Ukrajinske pravoslavne cerkve Kijevskega patriarhata, še sedem drugih. Albanska, Češkoslovaška, Grška, Poljska, Romunska, Srbska in Bolgarska pravoslavna cerkev. Sogovornika se strinjata, da bodo tiste, ki delujejo v pretežno rimokatoliških državah, podprle nadaljnje korake ruske pravoslavne cerkve. Zgodba bo še zanimiva - preiskovanje ukrajinsko-ruskega političnega skozi pravoslavno religiozno - današnji Kultivator sklepa Simon Malmenvall.
*Razdvajaj in vladaj
**Uvodna podlaga: pesem "Podari (mi) luč" ukrajinske pop-rock skupine S.K.A.I., ki jo je ta prvič izvajala leta 2008 na zaključnem koncertu ob 1020 obletnici kristjanizacije Kijevskih Rusov. Skupina sicer tesno sodeluje z rusko pravoslavno cerkvijo, njihov pevec Oleg Sobčuk je istega leta za turnejo ob praznovanju obletnice prejel medaljo Ukrajinske pravoslovane cerkve (Moskovskega patriarhata) za prispevanje k enotnosti in spravi med Rusi in Ukrajinci.
Dodaj komentar
Komentiraj