Svojo predsedniško funkcijo je včeraj z inavguralno prisego pričel opravljati filipinski predsednik Rodrigo Duterte. Z inavguracijo, predvajano v živo tudi prek Facebooka, je pričel šestletni mandat, zaradi svojih izjav pa se je znašel na straneh prenekaterih medijev. Te segajo od groženj ubijanja kriminalcev do trditev o upravičenosti umora koruptivnih novinarjev. A vendar, če postavimo užitek ob spontanem moraliziranju nad tovrstnimi izjavami v oklepaj, je njegovo imenovanje posledica desetletja dolgih procesov na Filipinih.

Struktura vladajočega razreda sicer sega v čas španske kolonizacije Filipinov v 19. stoletju, vendar je bila do danes podvržena mnogoterim spremembam. Več o genezi vladajočega razreda Alex de Jong z Mednarodnega instituta za raziskovanje in izobraževanje v Amsterdamu:

Izjava

Izolacionistična nacionalna elita lastnikov posesti, ki jo sogovorec označi za oligarhijo, pa je bila načeta z vzponom finančne elite in njene naraščajoče vloge v nekoliko spremenjenem načinu delovanja svetovnega ekonomskega sistema, četudi med njima ne gre vzpostavljati dihotomije nujno nasprotujočih si strani. De Jong:

Izjava

Zmes nacionalne in mednarodne elite je torej privedla do strukturno klientelističnega sistema. Ta se na volitvah izraža z mankom raznolikih ideologij in medsebojnim individualnim tekmovanjem znotraj oligarhije za polastitev državnih mehanizmov, kar je bilo vidno tudi na tokratnih volitvah.

Izjava

Zaradi nepomembnosti raznolikosti ideoloških izhodišč in politik med strankami so kampanje na volitvah drage, zmaga na volitvah pa v praksi pomeni, da kandidati postopajo tako, da …

Izjava

Omenjeni klientelistični sistem je očiten tudi v zakonih, ki z majhnim ozirom na transparentnost opredeljujejo pogoje vodenja kampanje. Vsota donacij kampanji je namreč neomejena, kandidati pa morajo razkriti vir donacij šele po volitvah. Prav tako pa so v preteklosti spodleteli poskusi uvedbe volilnega sistema, ki bi zagotavljal boljše pogoje za neuveljavljene stranke in skupine. Primer tega je bil sistem strankarske liste, ki so ga prvič preizkusili leta 1998. Kaj ta je in katere so njegove sporne točke, nadaljuje De Jong:

Izjava

Netransparentni zakoni v zvezi s kampanjami so bili vidni tudi pri Dutertejevi kandidaturi. Četudi je med kampanjo obljubljal nasprotovanje rudarski industriji, se je kasneje izkazalo, da je ta kampanjo financirala. Prav tako pa je njegov kabinet sestavljen iz obrazov, že videnih v filipinskem političnem prostoru. Primer tako rudarskega lobija kot že znanega obraza je Carlos Dominguez, Dutertejev finančni minister in nekdanji sošolec.

Izjava

Tu pa leži zanimivost Dutertejevega uspeha, saj on sam prav tako pripada oligarhiji, vendar taki, ki je imela do sedaj obroben položaj na nacionalni ravni, a vidnega na periferiji.

Izjava

Na začetku omenjeni procesi so namreč botrovali večanju razlike med urbanimi regijami, kot je Manila, in podeželskimi, kot je Mindanao, kjer je pred predsedniško kandidaturo deloval Duterte. Christopher Chanco, geograf z Univerze na Filipinih:

Izjava

Zmago je poleg retorike, ki mu je uspešno prinesla glasove, pridobil tudi s povezovanjem z ostalimi perifernimi oligarhi, kot je že omenjeni Dominguez.

Izjava

Kot županu mesta Davao na otoku Mindanao je Duterteju uspelo ohranjati podporo s sicer konvencionalnimi prijemi in retoriko bojevanja zoper strukturni klientelizem in korupcijo. Poleg tega pa tudi s trdim bojem zoper kriminal, ki je zaradi že omenjenega nezadovoljstva s pretežno neoliberalno politiko Benigna Aquina dobil podporo.

Izjava

Uporabo neformalnih skupin za bojevanje zoper kriminal je Duterte utemeljeval s porastom kriminala, ki naj bi izviral iz pomanjkanja discipline. To je padlo na plodna tla nacionalistične ideologije, prav tako pa je z uporabo praznih označevalcev žel širšo podporo.

Izjava

Ohlapne opredelitve pa je uporabljal predvsem na - za Filipince občutljivih - področjih bojevanja z muslimanskimi in komunističnimi skupinami, kar je še posebej pereče na otoku Mindanao.

Izjava

Kljub temu, da se Duterte naslanja na periferijo, pa je njegovo zagovarjanje federalne ureditve tudi v interesu mednarodnega kapitala, kar je razvidno tudi iz njegovega ekonomskega programa. Prav tako pa se v Dutertejevem kabinetu pojavi Ernesto Pernia, nekdanji ekonomist Azijske razvojne banke. Chanco:

Izjava

Poleg tega, da je v Dutertejevi ekonomski politiki viden vpliv oligarhij, njegov ekonomski program temelji predvsem na nadaljevanju iste politike, ki je ustvarila vakuum in omogočila njegov vzpon.

Izjava

To pa je razvidno tudi v nadaljevanju že uveljavljene in za večino prebivalstva manj ugodne socialne politike, ki vključuje …

Izjava