Kar partija želi, to dobi
Kaj bi naredili, če bi se znašli na položaju glavnega odločevalca v enopartijski državi z 1,4 milijarde prebivalci in z eno najvišjih gospodarskih rasti v zadnjih 40 letih na svetu? Bi še naprej podpirali visoko gospodarsko rast ali poskusili državo gospodarsko in politično stabilizirati? Mnogi bi izbrali nadaljevanje visoke gospodarske rasti. Le zakaj ne? Ta pomeni večji pritok kapitala, boljšo konkurenčnost na globalnih trgih in lastno zadovoljstvo, ko vaša država postane močnejša od izrojenih ameriških liberalcev in zavzame tisto vabljivo prvo mesto na lestvici svetovnih gospodarskih velesil. Ta država je seveda Kitajska, trenutno druga najmočnejša svetovna gospodarska sila. Vodilni struji Kitajske komunistične partije z njenim predsednikom Ši Džinpingom na čelu visoka gospodarska rast ni prioriteta. Partija namreč nalaga vse ostrejše regulacijske ukrepe proti predvsem velikim kitajskim tehnološkim podjetjem, ki so v zahodnih medijih znana kot “tech crackdown”.
Velike kitajske tehnološke korporacije, kot so Alibaba, Didi in Tencent, pa tudi netehnološka podjetja, so do sredine lanskega leta delovale z relativno malo nadzora s strani komunistične partije, kar je tudi eden glavnih razlogov za njihovo eksponentno rast. O tem bomo natančneje govorili malo kasneje, saj moramo najprej razjasniti, kaj sploh vključujejo novi regulativni zakoni, ki jih kitajska vlada sprejema skoraj dnevno. Celotno kitajsko regulacijsko politiko lahko v grobem razdelimo na tri kategorije ー protimonopolno zakonodajo, večji vladni podatkovni nadzor in preprečevanje tako imenovanega neurejenega širjenja kapitala.
Gremo po vrsti. Protimonopolno zakonodajo je kitajska vlada začela razvijati že leta 2008, vendar je v središču pozornosti šele od lanskega novembra, potem ko je zdaj že nekdanji izvršni predsednik Alibabe, Jack Ma, javno kritiziral kitajsko regulacijsko politiko in njene banke. Podrobneje pojasni Kai von Carnap, analitik na Mercatorjevem inštitutu za kitajske študije, krajše Merics, v Berlinu.
Peking želi s protimonopolno zakonodajo preprečiti monopol enega podjetja na določenem trgu in s tem seveda ohraniti vodilni položaj komunistične partije. Kitajska protimonopolne zakone razume drugače, kot so ti trenutno razumljeni v zahodnih državah, in se pri njihovi implementaciji ne ozira zgolj na posledice monopola za potrošnike, ampak jo skrbi tudi moč, ki jo ima podjetje v interakciji z drugimi ekonomskimi igralci. Nadaljuje von Carnap.
Močna protimonopolna zakonodaja je uporabno orodje pri zagotavljanju notranje politične stabilnosti in uveljavljanju kitajske komunistične partije kot najmočnejšega političnega in gospodarskega akterja v državi. Na drugi strani pa imajo ti zakoni stranski učinek ー povečevanje regulativne negotovosti kitajskih podjetij, kar pomeni, da bodo mnogi investitorji pozornost preusmerili na druge trge, ki obljubljajo večje zaslužke in manj komplikacij zaradi regulacijskih zakonov. Možne posledice protimonopolnih zakonov za kitajska podjetja pojasni sogovornik.
Druga kategorija kitajskih regulacijskih svežnjev je povečevanje podatkovne varnosti. Kot razloži von Carnap, Kitajska ob razvoju svetovnega spleta do leta 2014 ni imela nikakršne zakonodaje, ki bi urejala podatkovno varnost.
Kitajska kibernetska varnostna agencija, krajše CAC, je bila ustanovljena leta 2014 z nalogo preprečitve uhajanja podatkov, ki jih kitajska zasebna podjetja zbirajo od uporabnikov njihovih storitev, izven meja Kitajske. Tu se znova kažejo interesi kitajske komunistične partije, ki želi s temi podatki upravljati sama. Lahko bi rekli, da so podatki o uporabnikih postali eden pomembnejših virov gospodarske in politične moči. Sogovornik poudari, da je to poleg dnevnih kibernetskih napadov na kitajske strežnike iz tujine eden glavnih razlogov za vladno zaostrovanje podatkovne varnosti.
Na tej točki pridemo do tretjega vidika kitajskih regulacijskih ukrepov ー preprečevanja “neurejenega širjenja kapitala”. Ta izraz je vpeljala kitajska vlada na decembrskem zasedanju komunistične partije in se ga v izjavah za javnost močno oklepa. Pomen te lične politične skovanke pojasni von Carnap.
Pri omejevanju neurejene širitve kapitala gre torej za prerazporeditev neenakomerno razporejenega premoženja. To ima prizvok marksistično-leninistične ideologije, na kateri uradno sloni kitajska politična ureditev. Po besedah sogovornika igra ideologija v kitajski politiki sekundarno vlogo.
Glede na kitajsko politiko v zadnjih štirih desetletjih so trenutni regulacijski ukrepi precejšnje presenečenje. Salvatore Babones, ameriški sociolog in izredni profesor na Univerzi v Sydneyju, pove, da kitajska vlada v svojem odnosu do velikih podjetij pred letom 2020 ni dajala posebnih znakov, ki bi napovedovali velike regulacijske ukrepe proti njim.
Kot poudari sogovornik, v regulacijskem svežnju niso zajeta le tehnološka podjetja. Vlada se je spravila tudi na igralniška podjetja in skoraj v celoti omejila do zdaj nereguliran, skoraj 85 milijard evrov vreden trg zasebnega tutorstva za kitajsko mladino, ki želi uspešno opraviti zelo pomembne in težke zaključne izpite. Kitajska vlada želi z omejitvijo tutorstva zmanjšati pritisk na mlade, katerih kariera je odvisna od rezultatov zaključnih izpitov. Babones navede še ostale netehnološke sektorje pod novo regulacijsko zakonodajo.
Kitajska regulacijska politika partiji povečuje možnost popolnega nadzora nad gospodarstvom, a znižuje konkurenčnost kitajskih podjetij. Babones na primeru podjetja Didi, ki ponuja platforme za izposojo vozil, obrazloži ceno želje po popolnem nadzoru.
Po Babonesovih besedah ustavitev liberalizacije gospodarstva in stopnjevanje notranjega nadzora z regulacijsko zakonodajo pomeni težji preboj na mednarodnem tržišču in s tem nazadovanje gospodarske rasti. Na vprašanje, ali je Kitajska s preusmerjanjem gospodarske politike v nižjo gospodarsko rast Združenim državam Amerike napravila uslugo, Kai von Carnap iz berlinskega inštituta za kitajske študije odgovarja, da visoka gospodarska rast ni več v interesu kitajskih voditeljev.
Sogovornik poudari, da komunistična partija regulacijske ukrepe vidi kot prehod iz faze liberalizacije in visoke gospodarske rasti v obdobje umiritve gospodarstva in odnosa do velikih podjetij, v katerem želi partija seveda prevladati.
Nova kitajska regulacijska zakonodaja za gospodarski sektor je znak prehoda Kitajske iz države v razvoju v razvito državo, ki sta ji bolj kot visoka gospodarska rast pomembni notranja stabilnost in nadzor nad celotno državo. Kitajska komunistična partija vidi velik potencial v širitvi svoje gospodarske proizvodnje in posledično svojega vpliva na druge celine. Z vidika partijskih voditeljev, še posebej Ši Džinpinga, je to možno le s trdnejšim nadzorom nad celotno državo, vključno z velikimi multinacionalnimi korporacijami. Prav tako pa želi partija z novimi regulacijami poudariti, da se morajo tudi multimiljarderji, kot je Jack Ma, podrediti njeni oblasti.
Dodaj komentar
Komentiraj