Leto 2021 brez maske

Oddaja

Že drugo leto zapored zaznamuje občutek, da je covid skorajda edini problem na svetu. Da je virus edini pravi dogodek, edina nadloga, ki zadeva vse, čeprav je Evropska unija skupaj z Združenim kraljestvom in Združenimi državami Amerike letos ravnala v nasprotju s tem spoznanjem, ko je nasprotovala vsaj začasni ukinitvi patentov na cepiva. Medtem ko cepivo pri nas ostaja, ga večina afriških držav praktično nima. 

Epidemija je že v svojem prvem letu zrušila ekonomske dogme in centralne banke so državam omogočile poceni zadolževanje v prej heretičnih razsežnostih, zagon gospodarske dejavnosti pa je letos prinesel prve znake inflacije. Ob tem je nasedla svetovna logistična veriga, česar najboljši simbol je ladja Ever Given, ki je obtičala v Sueškem prekopu. Razkorak med povečanim povpraševanjem ter zmanjšano proizvodnjo in oteženo dostavo se ni pokazal le v pomanjkanju polprevodnikov, temveč tudi na področju energentov, katerih cena se je hitro povzpela.

Kljub epidemično zasičenem novičarskem ciklu je leto vendarle prineslo Dogodek z veliko začetnico, ki z epidemijo nima nobene zveze. V zunanjepolitičnem pregledu leta se osredotočamo prav na take dogodke, ki niso posledica epidemije. Združene države Amerike so po dvajsetih letih zapustile Afganistan. Klavrn konec misije, ki je bil vsebovan že v njenem začetku, je privedel do vzpostavitve talibske vladavine. Talibi, ki so bili takoj po okupaciji skoraj premagani, so v zadnjem desetletju postopoma prevzemali oblast v južnih in zahodnih predelih države. Ko so se okupacijske sile maja letos začele umikati, so v nekaj mesecih prevzeli nadzor nad celotno državo. V večinsko paštunski državi tako spet vlada paštunska oblast. Uporniki, ki so se razglašali za dediče nekdanjega protitalibskega Severnega zavezništva, so začeli vstajo v pokrajini Pandžšir, a so jih talibi do konca avgusta zatrli in pregnali v Tadžikistan. Po ocenah agencije Združenih narodov za prebežnike je sprememba režima od doma pregnala pol milijona ljudi, ki so sicer ostali v domovini, še dodatnega pol milijona pa naj bi se jih napotilo v sosednje države. Tistim, ki so imeli vpliv, premoženje ali stike z zahodnim svetom, je bil omogočen prebeg v tujino. 

Največji problem za delovanje afganistanske države predstavlja umik mednarodne finančne pomoči. Ameriška okupacijska oblast je namreč vzpostavila nelegitimno in neučinkovito administracijo, povsem odvisno od zunanje »pomoči«, za Zahod pa je nadaljnja pomoč politično nesprejemljiva. Talibska oblast gotovo krši pravice žensk, a to lahko očitamo tudi prejšnjim oblastnikom v Kabulu. Talibi so bili med letoma 1996 in 2001, ko so bili zadnjič na oblasti, glede družbene ureditve precej prilagodljivi, o čemer je avgusta za Radio Študent govoril raziskovalec in poznavalec Afganistana Vasja Badalič.

Badalič

Umik iz Afganistana je izpeljal Joe Biden, odločitev o odhodu pa je sprejel že Donald Trump, katerega labodji spev je oči svetovne javnosti široko odprl že šestega januarja. Šlo je za vdor njegovih podpornikov v Kapitol, stavbo kongresa v Washingtonu. Pri vsem dimu in teatru pa ni v resnici šlo za nič več kot zadnji vzdih velikega showmana Donalda Trumpa. 

Trump

Biden je s potrditvijo vendarle postal ameriški predsednik. Posledica napada so bili pozivi k dodatni krepitvi represivnega aparata države, več sto aretacij udeležencev izgreda in izgnanstvo Donalda Trumpa iz praktično vseh družbenih medijev. Z nekaj presenečenji, denimo s tistim, ko so bili po Washingtonu nameščeni eksplozivi, ki niso bili detonirani, se je zgodba hitro končala.

Bidnove obljube »vrnitve k normalnosti« so se bolj ali manj uresničile, a večina njegovih ostalih obljub je ostala le polovično uresničenih. Država je vsem Američanom namenila neposredno denarno pomoč, a namesto dva tisoč dolarjev so državljani – predvsem zaradi zadržkov konservativnega krila demokratske stranke – prejeli le 1400 dolarjev. Pred pandemijo bi si takšno podelitev pomoči državljanom v ameriškem kontekstu težko predstavljali. Bidnovi načrti za okrevanje po pandemiji pa so naleteli na nekaj več težav. Uveljaviti jih je hotel v okviru dveh zakonov, zakona o infrastrukturnih naložbah in delovnih mestih, ki je bil uspešno sprejet sredi novembra, in zakona »Build Back Better«, ki je bil sprejet decembra, a zgolj v spodnjem domu kongresa. V njem so bile zajete progresivne reforme, med katerimi so bile ključne več sto milijard dolarjev vredne naložbe v zeleno energijo in podaljševanje izrednega vračila dohodnine za starše mladoletnih otrok. Gre za najbolj ambiciozno reformo ameriškega sistema socialne države in najbolj velikopotezno prenovo javne infrastrukture v zadnjih desetletjih, ki sta nekajkrat večji od programom predsednika Obame po finančni krizi leta 2008. A pričakovano je zakon naletel na težave pri sprejemanju v kongresu, saj so Bidna uspešno ustavili konservativci v njegovi stranki.  

Kitajska je v zadnjem letu na gospodarskem področju dopustila dolžniški potop nekaterih največjih gradbenih podjetij z Evergrandom na čelu. To podjetje se je spopadalo z dolgom v višini 260 milijard evrov. Za primerjavo: v času grške dolžniške krize je grški dolg znašal 200 milijard evrov. Težave gradbenih podjetij kažejo na možnost razkroja finančnega balona, ki je nastal kot posledica vnetega vlaganja v kitajski nepremičninski trg. Ta predstavlja dobro četrtino kitajskega bruto domačega proizvoda. Na Kitajskem je trenutno približno 90 milijonov praznih stanovanj. Hkrati pa cene stanovanj v najprestižnejših mestih v deklarativno socialistični državi s kapitalističnim gospodarstvom rastejo v nebo. V Šanghaju mora na primer kupec za enosobno stanovanje v povprečju odšteti slab milijon evrov. 

Poleg tega Kitajska gospodarski model vztrajno prilagaja tako, da prioriteta politike ni gospodarska rast, temveč večja regulacija gospodarstva. Februarja je bila sprejeta nova protimonopolna zakonodaja, ki utrjuje že tako prevladujočo politično in gospodarsko vlogo kitajske komunistične partije. Glavna tarča so velika tehnološka podjetja, kot sta Alibaba in Tencent, ter njihovi vodilni člani. Partijsko vodstvo jim žuga s krilatico skupnega blagostanja, ki je sinonim za ukrepe za zmanjševanje ekonomske razlike med elito in ostalimi. Zato so mnogi mogotci del svojega premoženja že darovali v dobrodelne namene. Z regulacijo gospodarstva Kitajska kaže na nadaljevanje prehoda iz države v razvoju v razvito državo, ki ima za osrednjo prioriteto notranjo stabilnost in nadzor nad celotno družbo.

Odnosi z ZDA ostajajo napeti, saj je vlada v Washingtonu podobno trda kot pretekla Trumpova vlada, a Bidnova administracija skuša vendarle ubrati bolj diplomatsko pot. 

V boj za ohranitev svojega vpliva in privilegijev se je spustila tudi mjanmarska vojska. Februarja je izvedla državni udar zaradi domnevnih nepravilnosti na volitvah novembra 2020. Sicer ne gre za redek pojav, saj je bil to že tretji udar od leta 1962. Na volitvah, ki jih je vojaško vodstvo označilo za neregularne, je večino glasov osvojila Narodna liga za demokracijo, katere osrednja figura je Aung San Su Či. Vojska jo je skupaj s predsednikom države Vinom Mjintom  aretirala in jo tudi že obsodila. Za zapahi so se znašli tudi drugi ministri in politični voditelji. Po vojaškem udaru so po državi izbruhnili protesti, na katere je vojska odgovorila s silo, razplamteli pa so se tudi stari medetnični konflikti. Protestniška gibanja so se povezala z etničnimi odporniškimi gibanji, ki delujejo v Mjanmarju in si prizadevajo za konec vojaške vladavine. Ta je prekinila zelo postopno demokratizacijo države, a kot nam je februarja povedal Felix Heiduk  z nemškega Inštituta za mednarodna in varnostna vprašanja v Berlinu, je bila država tudi pod vodstvom Aung San Su Či daleč od delujoče demokracije.

Heiduk

V državljansko vojno se je letos zapletla tudi druga najštevilnejša država v Afriki. V več kot stomilijonski Etiopiji se je razplamtel spopad med enotami, zvestimi predsedniku vlade Abiju Ahmedu, in Združeno fronto etiopskih federalnih in konfederalnih sil, v kateri izstopata največji skupini, Tigrajska ljudska osvobodilna fronta in Oromska osvobodilna vojska. Prva je bila med letoma 1991 in 2018 tudi vodilna stranka v državi, po nastopu zdajšnjega predsednika pa se je premaknila v opozicijo. Spopadi med stranema so izbruhnili novembra lani po napadu tigrajskih enot na oporišča vladnih sil. Medtem ko se je konec lanskega leta še zdelo, da si bodo vladne sile povsem pokorile Tigraj, so tamkajšnje odporniške skupine vojsko letos potisnile onkraj tigrajskih meja. S tem se je vojna sredi leta razširila tudi na druge pokrajine, kjer so se začele vladni vojski aktivno upirati oborožene enote Oromov. Poleg vojnih zločinov, ki sta jih po navedbah Združenih narodov zagrešili obe strani, dele države pesti pomanjkanje, spopadajoči se strani pa druga na drugo valita krivdo za zaporo humanitarnih koridorjev. 

Morebiten konec vojne z zmago bodisi vladnih bodisi odporniških sil pravzaprav ne bi bil konec, temveč le začetek novega poglavja v bitki za politično prihodnost Etiopije. Težnje federativne vlade so bile usmerjene v centralizacijo države in poudarjanje lastnosti, ki družijo Etiopijce različnih etničnih skupin. Na drugem polu si nasprotniki prizadevajo za ohranitev federalnega sistema, v katerem pa bi lahko pri vodenju države – kot že v preteklosti – prevladala politična volja ene izmed etničnih skupin. Kot nam je oktobra povedal Harry Verhoeven, vodja kitajsko-afriškega panela pri oxfordski univerzi in svetovalec pri Evropskem inštitutu za mir, nezmožnost vlade izvira iz njene osrednje politične osebe.

Verhoeven

Politična nestabilnost vlada tudi v sosednjem Sudanu. Oktobra je general sudanskih oboroženih sil Abdel Fatah Al Burhan oznanil državni udar, razglasil izredne razmere po celotni državi in razpustil sudanski suvereni svet. Tega si je vojska delila s civilnimi predstavniki od tako imenovane revolucije avgusta 2019. Takrat je vojska s položaja odstavila Omarja Al Baširja, ki je državi vladal 30 let. Al Burhan bi moral vodenje svéta 17. novembra prepustiti premierju Abdali Hamdoku, ki so ga vladne sile odvedle v hišni pripor, ga nato izpustile in ga po podpisu novega sporazuma o delitvi moči v državi 21. novembra vrnile na položaj. Novi sporazum predvideva izvedbo volitev pred julijem 2023 in izpustitev političnih zapornikov. Dolgotrajnost veljave sporazuma postavlja pod vprašaj moč vojske, ki bi ob zmanjševanju lastnih privilegijev znova segla po orožju. 

Nadaljujemo v Južni Ameriki. Junijske dogodke v Peruju bi lahko opisali kot nadaljevanje druge, manjše rožnate plime, ko so se začele na oblast v nekoliko manjšem obsegu počasi vračati levičarske stranke. V drugem krogu perujskih volitev je z zelo majhno razliko zmagal sindikalistični učitelj Pedro Castillo, kandidat marksistične stranke Svobodni Peru. Njegova nasprotnica je bila Keiko Fujimori , senatorka iz vrst desne populistične stranke Ljudska sila in hčerka bivšega neoliberalnega samodržca Alberta Fujimorija, ki je državo močno zaznamoval v 90. letih 20. stoletja. Castilleva zmaga je v andski državi povzročila blag gospodarski šok. Oblikoval je pestro, včasih nestabilno vlado, sestavljeno tako iz centrističnih ekspertov kot iz radikalnih komunističnih kadrov. Ob takšni ekipi in ostrem nasprotovanju višjih družbenih slojev so bile politične krize skoraj neizbežne. 

Veseli december pa nam je prinesel še eno presenečenje iz Južne Amerike, in sicer izvolitev mladega socialističnega predsednika v Čilu, Gabriela Borića. Nekdanji študentski aktivist hrvaškega porekla svojo zmago razlaga kot končno zavrnitev neoliberalizma v Čilu in preusmeritev državne ureditve v socialno demokracijo v slogu skandinavskih držav.

Mednarodni pregled leta zaključujemo v Evropi. Po tiho, a zanesljivo se je nadaljevala evolucija ekonomske paradigme, ki poteka kljub zdravstveni in podnebni krizi ter vse uspešnejši Kitajski. Evropske države so z izdatno pomočjo podprle svoja gospodarstva, okrnjena zaradi krize. Posegi države v razvoj v Evropi postajajo večji tudi zaradi okoljskih ciljev. Načrtovanje konkretnih ciljev in ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je zaposlovalo vse države. Glavno orodje bo vzpostavitev trga z emisijami. Toda hkrati je bila uspešnost dosedanjih strategij letos pod največjim vprašajem do zdaj. Evropo je energetska kriza prizadela še bolj kot preostali svet. Hitro okrevanje in nenavadno šibek veter sta pripomogla k temu, da so cene elektrike v Evropi ob koncu leta vsaj štirikrat višje kot lani. 

Drugi dogodek, ki je zaznamoval Evropo, pa so bile nemške parlamentarne volitve, ki so potekale 26. septembra in so bile v marsičem prelomne. Po 16-ih letih se je s kanclerskega stolčka poslovila Angela Merkel, ki svojega položaja ni prepustila nasledniku iz vrst nemških krščanskih demokratov, temveč kandidatu socialdemokratske stranke in nekdanjemu koalicijskemu sopotniku, Olafu Scholzu. Ta je skupaj z Zelenimi in liberalno Svobodno demokratsko stranko sklenil novo koalicijo. Volilni uspeh Zelenih, ki so zasedli tretje mesto, kaže na transformacijo političnega prostora, v katerem postajajo okoljske teme zanimivejše za volivce. Na volitvah so največ pridobili socialni demokrati, ravno nasprotno pa velja za krščanske demokrate, ki so osvojili le 24 odstotkov glasov, kar je najmanj v celotnem času obstoja stranke. 

Nova normalnost, ki jo prerokujejo, je že tu. A prepoznamo jo lahko šele, ko ji snamemo masko. Nova normalnost je priznanje propada ameriškega intervencijskega imperializma. Nova normalnost so napadi na sveti sedež republike, ki jih izvajajo republikanci sami. Nova realnost je kapitalistična kriza, ki jo je ustvarila komunistična partija. Je prometni zamašek, ki je ohromil svetovno trgovino. In nova normalnost je tudi prenos evropskega žezla, ki so ga krščanski demokrati predali socialdemokratom, a tega sploh nihče ni opazil. Sloveniji in Balkanu pa bomo maske sneli prihodnji petek.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness