Ko je konzervativna britanska premierka Theresa May pred mesecem in pol sklicala predčasne volitve, si je obetala popoln poraz laburistične stranke in povečanje števila sedežev konzervativcev v spodnjem domu. Rezultat včerajšnjih volitev se ni iztekel po načrtu. Konzervativci, znani tudi kot torijci, so izgubili 12 sedežev, s tem pa tudi absolutno večino v parlamentu. Po drugi strani je laburistična stranka pod vodstvom socialista Jeremyja Corbyna pridobila 32 sedežev. Relativno največji padec sta zabeležili nacionalistična stranka UKIP, katere glasove so v veliki večini pobrali konzervativci, in Škotska nacionalna stranka, katere glasove so prav tako v večji meri pobrali torijci.

Rezultat pomeni, da bo prihodnja britanska vlada morala biti koalicijska. Theresa May je že napovedala, da bo vlado oblikovala z Demokratično unionistično stranko, krajše DUP, ki predstavlja unionistične prebivalce Severne Irske.

Z razpisom volitev si je premierka May skušala izboljšati notranjepolitično pozicijo pred pogajanji o brexitu. Računala je, da ji bo zaenkrat še relativno ugodno gospodarsko stanje, ki pa se bo tekom brexita na neki točki nujno obrnilo navzdol, pri tem pomagalo. Prav tako se je zanašala na nesposobnost razdeljene laburistične stranke za vodenje uspešne kampanje. Tvegala je in izgubila. Že sama odločitev za brexit, ki je v ozadju tudi teh zadnjih volitev, je bila rezultat tveganja, in sicer takratnega premierja Davida Camerona, ki je skušal izboljšati svojo pozicijo znotraj same konzervativne stranke. Britanska vladajoča stranka se je torej v zadnjem letu dvakrat temeljito uštela pri svojem kockanju. Ironično, njen glavni slogan od začetka kampanje je bil:

Izjava

Ko je bil javnosti predstavljen konzervativni manifest, se je distinkcija med njimi in laburisti iz bolj identitetno obarvanih razprav premaknila na področje konkretnih ukrepov. V nasprotju z laburističnim manifestom, ki je začrtal povsem novo paradigmo za britansko politiko s strateškimi nacionalizacijami infrastrukture in vzpostavitvijo javnih investicijskih skladov, so torijci ponudili predvsem nadaljevanje obstoječega varčevanja z lepotnimi popravki. Lep primer tega je njihova rešitev za pokritje 2,8 milijard funtov težke luknje v proračunu za socialo.

Po trenutni ureditvi si morajo vsi upokojenci s premoženjem, večjim od 23.000 funtov, oskrbo na domu plačevati sami. Torijci so obljubili dvig te meje na 100.000 funtov, ob tem pa se trudili čimmanj omenjati dejstvo, da bodo v novi premoženjski izračun vključene tudi nepremičnine, kar efektivno poveča število samoplačnikov. Poudarili so tudi, da nihče ne bo prisiljen v prodajo stanovanja, če ne bo zmožen plačevati skrbstva, za kar bo poskrbela posojilna shema, vezana na vrednost posestva po upokojenčevi smrti. Podobno je s subvencijami za stroške ogrevanja stanovanj upokojencev v zimskih mesecih. Šele pritiski s strani laburistov in širše javnosti ob tem tako imenovanem “davku na demenco” so vsilili vključitev zgornje meje prispevka, ki ga bodo morali dotični upokojenci poravnati.

Torijci so svojo, večinoma starejšo volilno bazo prizadeli tudi z napovedanim lajšanjem varovalk, ki zagotavljajo rast pokojnin. Trenutno je v veljavi tako imenovano trojno varovalo, po katerem se pokojnine zvišujejo v skladu z inflacijo, rastjo povprečne plače ali za 2,5 odstotka na leto, katerakoli od teh je najvišja. Theresa May pa je predlagala, da se sistem pretvori v dvojno varovalo, po katerem bi se pokojnine zviševale le še z inflacijo ali rastjo povprečne plače. Hkrati so napovedali strožje sankcije za tiste, ki so "namerno" oškodovali pokojninsko blagajno.

Na izobraževalnem področju je bila najbolj odmevna odločitev zamenjave brezplačnega kosila za šolajoče se otroke z brezplačnim in veliko cenejšim zajtrkom. Prav tako so po besedah učiteljskih sindikatov in iniciativ, aktivnih na področju javnega šolstva, 4 milijarde, ki so v manifestu obljubljene za vse šole, tako privilegirane zasebne kot javne, premajhna investicija za trajno rešitev že sedaj hudo preobremenjenega javno-izobraževalnega sektorja.

Prav tako pri vprašanju nacionalne varnosti, ki je v luči nedavnih terorističnih napadov igrala precejšnjo vlogo v prepričevanju volilcev, konzervativni manifest problem podhranjenosti regularnih policijskih enot rešuje z optimizacijo in združevanjem obstoječih služb ter milijardno investicijo v zapore. Da je laburistični predlog zaposlitve dodatnih 10.000 policistov in investicij v obstoječe službe javnosti v povprečju deloval precej bolj zdravorazumsko pravilen, verjetno ni treba poudarjati. Tako nekako kot ohranitev prepovedi tradicionalnega aristokratskega lova na lisice s tropi psov, ki ga želijo torijci ponuditi parlamentu v ponovno presojo.

Nenazadnje je bila ena glavnih točk razkola politika do britanske javne Nacionalne zdravstvene službe, krajše NHS. Medtem ko so laburisti rešitev NHS, ki je zaradi finančnega izčrpavanja na robu zloma, predstavljali kot eno glavnih točk svoje kampanje, se konzervativci nikakor niso mogli otresti očitkov, da vse pretekle torijske vlade NHS namerno izčrpavajo zato, da bi ga ob zlomu lažje in ceneje privatizirale.    

Theresa May se edinega predvolilnega soočenja na javni televiziji BBC ni udeležila in je nanj raje poslala notranjo ministrico Amber Rudd, kar ni poželo odobravanja:

Izjava

Tudi na ostalih improviziranih javnih nastopih se premierka ni odrezala najbolje. Kot v sledečem primeru, ko je medicinsko sestro prepričevala, da ne obstaja čudežno drevo, na katerem raste denar za njeno plačo:

Izjava

Nespretna konzervativna kampanja, temelječa predvsem na rezanju javnih služb in zastraševanju pred morebitno vladavino Jeremyja Corbyna, je v kombinaciji s premišljeno kampanjo laburistov pripeljala do izgube absolutne večine torijcev. Če so konzervativci, kot omenjeno prej, z rahljanjem varovalk za zviševanje pokojnin izdali svojo starejšo volilno bazo, so laburisti po drugi strani v znatni meri nagovarjali mlade. Zanesljivih ocen o tem, v kolikšni meri so k volilnemu rezultatu pripomogli mladi, še ni. Konzervativno usmerjena televizijska hiša Sky News ocenjuje, da se je volilna udeležba v starostni skupini do 24 let v primerjavi s prejšnjimi volitvami povišala za polovico, in sicer na 66 odstotkov. Višje kot v prejšnjih letih je bilo tudi število registriranih mladih volilcev, ta starostna skupina pa je tipično usmerjena bolj v levi del političnega spektra.

Poleg tega je laburistična stranka največ pridobila v deindustrializiranih območjih v okolici Manchestra, Liverpoola, Bristola in severne Anglije. Obe največji stranki sta odžirali glasove manjšim. Liberalni demokrati, ki so stavili na volilce, ki so glasovali za obstanek Združenega kraljestva v Evropski uniji, so sicer povišali število sedežev na še vedno zanemarljivih 12, a izgubili skupno število glasov. Absolutno večino so dosegli le v enem izmed najbogatejših delov Londona, glasove pa so pridobili še v nekaterih predmestjih večjih mest, med drugim Whitneyju, ki ga je do nedavnega predstavljal bivši konzervativni premier David Cameron. Konzervativci so glasove odžirali nacionalistični stranki UKIP, ki se v parlament ni uvrstila, njen predsednik Paul Nuttal pa je že odstopil. Torijci so obdržali primat v večini podeželske Anglije in Walesa, največ pa so pridobili na Škotskem, kjer so odžrli glasove Škotski nacionalni stranki. Ta je izgubila več kot tretjino parlamentarnih sedežev, pred volitvami pa si je obetala podporo za nov referendum o neodvisnosti.

Rezultati pa bodo morda še bolj vplivali na politiko v drugi neangleški državi znotraj Združenega kraljestva - Severni Irski. Volilni rezultat je, potem ko sta Škotska nacionalna stranka in Liberalni demokrati zavrnili možnost koalicije s konzervativci, ponujal samo eno možno povezavo - povezavo konzervativcev z irsko unionistično, probritansko stranko DUP. Severnoirski politični sistem, osnovan na mirovnem dogovoru iz leta 1998, ki predvideva obvezno sodelovanje unionističnih in irskih republikanskih političnih strank pri vodenju države, se počasi krha. Zaradi razdora med unionisti in republikanci so tam marca potekale predčasne volitve. Te so prinesle le en sedež prednosti še vedno vodilni unionistični stranki pred republikansko, kar je najboljši relativni rezultat republikancev od podpisa mirovnega sporazuma leta 1998. Severnoirski republikanci od pogajanj glede brexita zahtevajo predvsem ohranitev proste trgovine in pretoka ljudi čez mejo z Irsko. Vstop unionistov v konzervativno vlado, ki ne kaže strahu pred izstopom iz Evropske unije brez trgovinskega sporazuma, tako utegne razplamteti trenja tudi znotraj Severne Irske.

DUP, ki je v času referenduma leta 1998 nasprotovala mirovnemu sporazumu, je imela v preteklosti tudi povezave z militantnimi unionističnimi skupinami. Ironično, torijci so tekom kampanje Jeremyja Corbyna obtoževali podpore terorizmu, ker se je znašel na istem odru kot predstavniki irske republikanske stranke Sinn Fein, v preteklosti prav tako povezane z oboroženimi skupinami tekom državljanske vojne na Severnem Irskem. Zdaj vstopajo v koalicijo z drugimi “teroristi”.

Za podrobnejšo razdelavo laburističnega uspeha in poti, ki je do njega pripeljala pa prisluhnite Političnemu rizomu naslednji torek ob deveti večerni.