Narobeslavje
V Črni gori se nadaljuje preganjanje duhov izpred stotih let. Leto 1918, ko naj bi po prepričanju bolj patriotskega dela javnosti prišlo do aneksije kraljevine Črne gore s strani Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je na površje še močneje prignalo razdor v črnogorski družbi med tistimi, ki zagovarjajo neodvisnost Črne gore, ter tistimi, ki menijo, da je mesto republike v nekakšni povezavi s Srbijo. Črnogorski parlament je lansko leto že razglasil famozno podgoriško skupščino, ki je devetnajstoosemnajstega podprla priključitev h Kraljevini SHS, za neveljavno, politika Podgorice pa že dolgo deluje v nasprotju z željami tamkajšnjega srbskega prebivalstva oziroma njihovih predstavnikov v parlamentu. Nekateri izmed njih so bili nedavno obsojeni poskusa državnega udara, njihovo mnenje pa je bilo tudi ignorirano ob odločitvi o vstopu Črne gore v zvezo NATO.
Nemir v črnogorsko družbo ta teden vnaša vladni predlog zakona o verskih skupnostih. V tem je med ostalim predlagano tudi to, da bodo verske skupnosti v državi morale dokazati lastništvo svojih objektov pred letom 1918. V primeru, da lastništva ne bo mogoče dokazati, bodo objekti pristali v lasti države. Več novinar dnevnika Vijesti Vladimir Žugić.
Predlog zakona je dobil izredno negativen odziv predvsem s strani predstavnikov srbske pravoslavne cerkve, krajše SPC, ker bi v primeru sprejetja zakona izgubili nekaj sto cerkev in samostanov ter 12 tisoč kvadratnih metrov ozemlja, ki so trenutno v lasti Metropolije črnogorsko-primorske, kot je uradno ime srbske pravoslavne cerkve v Črni gori. Podoben predlog je bil zavrnjen leta 2015 zaradi nestrinjanja predstavnikov SPC.
Težave pri morebitni implementaciji zakona so več kot očitne.
Na stran SPC so stopili tudi predstavniki oblasti iz Beograda. Srbski minister za inovacije in tehnologijo Nenad Popović, ki je tudi predsednik Srbske narodne stranke, je tako povedal, da gre za uničevanje tisočletne prisotnosti srbskega pravoslavja v sosednji Črni gori in da bi Srbija morala v primeru sprejema zakona takoj prekiniti diplomatske odnose, izgnati črnogorskega veleposlanika in razglasiti vse člane črnogorske vlade, kot tudi predsednika Mila Đukanovića, kot nezaželjene v Srbiji. Med drugim je oklical Đukanovića za, citiramo: “največjega kriminalca v Evropi”. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je tokrat ostal nekarakteristično tiho.
V odziv na izjave ministra Popovića je zunanje ministrstvo poklicalo srbskega veleposlanika v Črni gori Zorana Bingulaca in od njega izrazilo pričakovanje, da se bo srbska vlada ogradila od izjav ministra. Iz Podgorice so sporočili, da težke besede na račun predsednika Črne gore niso v skladu z dobrososedskimi odnosi, kot tudi, da ne krepijo sodelovanja med državama. Iz kabineta šefa srbske diplomacije Ivice Dačića za zdaj še ni bilo opravičila.
Olje na ogenj je prilil še črnogorski vladika Đukanović, ki je dejal, da je treba razmisliti o tem, da bi črnogorski pravoslavni cerkvi vrnili avtokefalnost. Vladimir Žugić.
Odziv metropolita SPC v Črni gori Amfilohija je bil pričakovano oster, saj je označil Đukanovića, ki je na oblasti praktično neprekinjeno od leta 1989, kot edinega komunista, ki ustanavlja cerkev. Patriarh Irinej iz Beograda je postregel s še bolj sočno izjavo in dejal, da Đukanović dela tisto, česar niso niti Turki niti komunisti. Predsednik jima ni ostal dolžan in je v televizijskem intervjuju dejal, da SPC brani infrastrukturo Velike Srbije. Kaj je avtokefalnost ter kako in kdo jo sploh podeljuje, pojasni Simon Malmenvall z ljubljanske teološke fakultete.
Malmenvall predstavi zgodovino črnogorske pravoslavne cerkve, ki je zadnje stoletje v kanoničnem smislu de facto pod srbsko pravoslavno cerkvijo. Tudi večina vernikov pripada obstoječi črnogorski cerkvi, ki ni priznana s strani preostalih pravoslavnih cerkva po svetu.
Projekt izgradnje ločene neodvisne pravoslavne cerkve je v očeh vladajoče Demokratske partije socialistov pomemben člen pri oblikovanju črnogorske identitete, ki jo poskušajo od 90-ih dalje ločiti od srbske. Še posebej je intenziven ta proces od referenduma o neodvisnosti leta 2006, ko je tesna večina podprla izstop iz takratne državne tvorbe, imenovane Srbija in Črna gora. Do neke mere gre za podoben političen proces, kot ga lahko spremljamo v Ukrajini, kjer nacionalistične struje prav tako skušajo vzpostaviti ukrajinsko nacionalno zavest, ki bi bila ločena od povezav z Rusijo.
Medtem ko v fokusu državnih politik ostajajo vprašanja, ki se dotikajo zgodnjega prejšnjega stoletja in tematik, ki vzbujajo močna čustva pri vseh vpletenih straneh, veliko aktualnejših vprašanj ostaja nerazrešenih tako v Srbiji kot v Črni gori, za zaključek poudari Žugić.
Kultivirala sta vajenka Anja in Antun.
Dodaj komentar
Komentiraj