Osem dni premier
Serž Sargsjan, zdaj že nekdanji armenski premier, je v ponedeljek odstopil s položaja po osmih dneh opravljanja nove funkcije. S stolčka predsednika republike, ki ga je zasedal med letoma 2008 in 2018 se je presedlal zahvaljujoč ustavnim spremembam iz leta 2015, ki so Armeniji dale parlamentarni sistem.
Še pred svojim predsedniškima mandatoma je Sargsjan oddelal leto kot premier, takrat še z bolj omejenimi pooblastili, v politiki pa deluje od leta 1979, ko je pri 25-ih postal predsednik mladinskega komiteja Komunistične stranke v rojstnem Stepanakertu.
Pri 63-ih so ga z oblasti pregnali protestniki, več sto tisoč njih, zbranih v prestolnici Erevan, pa tudi drugod po zakavkaški republiki. Demonstranti na ulicah so se začeli zbirati v majhnih številkah že marca, ko je postajalo vse bolj očitno, da je Sargsjan pripravljen postati premier. Uradno imenovanje novega predsednika vlade v torek, 17. aprila je dalo gibanju nov zagon. Osem dni kasneje so izpolnili primarni cilj in Sargsjana prisilili k odstopu. Bena Arisa, urednika spletnega portala bneIntelli news preseneča kako zlahka je prišlo do odstopa.
Skozi opozicijske proteste, ki so jih nekateri že krstili kot Žametno revolucijo, se je kot vodja gibanja vzdignil omenjeni Nikol Pašinjan. Neuradnega vodjo protestnikov predstavi novinar in analitik Grigor Atanesian.
Pašinjan se je politično profiliral med opravljanjem funkcije urednika najpopularnejšega armenskega časnika, ki je imel kritično držo do vladajoče Republikanske stranke. Pred ustanovitvijo lastne stranke oziroma koalicije je veljal za političnega zaveznika Levona Ter-Petrosjana, prvega predsednika neodvisne Armenije, ki je položaj zapustil 1998-ega po obtožbah o nameščanju izidov na predsedniških volitvah 1996.
Aris poudarja, da je pri vodjah tovrstnih spontanih vstaj vedno pomemben faktor naključja. A Pašinjan vsaj načeloma ustreza vsem zahtevam za to funkcijo.
Pašinjan bi se danes moral srečati s začasnim premierjem Karenom Karapetjanom, a se ta ni pojavil na sestanku pred predstavniki medijev. Zadnja dogajanja v Armeniji predstavi Mšak Hazarian, novinar spletnega portala CivilNet.am.
Akademik Arto Vaun, ki živi v Erevanu zadnja štiri leta poudarja geografsko širino tokratnih protestov.
Armeniji masovne demonstracije niso tuje. Tri leta nazaj so protestniki protestirali ob nenadnem povišanju zneskov na položnicah za elektriko, 2013 so protestirali ob domnevni volilni kraji, 2011 so pozivali k izpustitvi političnih zapornikov, 2008 proti takrat sveže izvoljenemu predsedniku Sargsjanu in tako dalje. Vaun poudarja, da so tokratni protesti vendarle drugačni. Številke to tezo potrjujejo.
Atanesian pravi, da je trenutno opozicija enotna. Največja opozicijska stranka Carjukan zavezništvo je ravno tako stopilo na stran protestnikov, kakor tudi do nedavnega manjša koalicijska partnerica Armenska revolucionarna federacija.
Odhod koalicijske partnerice ne menja dejstva, da Republikanska stranka še vedno obvladuje 58 sedežev v 105-članskem parlamentu, s čimer še vedno drži v rokah škarje in platno. Hazarian predstavi videnje situacije iz oči vladajoče stranke in opozicije.
Hazarian s portala CiviNet.am meni, da je masovnost protestov presenetila Republikansko stranko.
Novinar in analitik Atanesian poudarja, da, nekoliko presenetljivo, še vedno ni odziva vladajoče stranke v obliki povečanja policijske prisotnosti ali organizacije kontraprotesta.
Ben Aris s portala bneIntelli news pomanjkanje odziva oblasti povezuje z dogodki v Ukrajini v letih 2013 in 2014, ko je bilo policijsko nasilje neuspešno v zatiranju zahtev udeležencev tako imenovanega Euromaidana. Aris kljub vsemu poudarja, da ne gre upati na gladko tranzicijo na novoizvoljeno oblast, ko ta prevzame oblast. Prvi test sledi že v torek, ko bo prvega maja parlament glasoval o novem premierju, Republikanska stranka pa je rekla, da bo imela lastnega kandidata. Bržkone mu bo nasproti stal Nikol Pašinjan.
Aris dodaja, da Republikanska stranka nima močne volilne baze. Potencialne volitve, ki bi jih organizirala opozicija pa bi lahko za njih pomenile pravo katastrofo.
Atanesian poudarja, da so volilni uspehi Republikanske stranke do sedaj temeljili na kupovanju glasov in podpori javnih uslužbencev, ki so bili v to prisiljeni, ali pa so imeli od tega lastno korist.
Vaun izpostavlja škodljive prakse, ki spremljajo vladavino Republikanske stranke.
Pašinjan za osvojitev premierskega stolčka, ki bi ga zasedal v vmesnem obdobju pred novimi volitvami, potrebuje vse glasove opozicije, poleg tega pa še vsaj šest glasov iz vrst vladajoče stranke. Kako bi izgledala Armenija s Pašinjnanom kot premierjem pove Atanesian.
Zdi se, da gre v Erevanu in drugod za bolj kot ne interno armensko gibanje, na razočaranje nekaterih, ki v njem vidijo proti-ruski sentiment v nekdanji sovjetski republiki.
Armenija je od osamosvojitve dalje v konfliktu s sosednjim Azerbajdžanom glede Gornjega Karabaha, večinsko armenske enklave znotraj Azerbajdžana. Zaradi znatno nižjega proračuna od, z nafto bogate sosede, se Armenija znatno zanaša na pomoč in podporo Moskve. Ravno tako ji je najpomembnejša trgovinska partnerica in dom številnim Armencem v diaspori.
Pašinjan je kaj kmalu po začetku protestov jasno izrazil, da ne gre za gibanje, ki bi pomembneje stremelo k približevanju Evropski uniji.
Za zaključek današnjega Kultivatorja Arto Vaun izrazi prepričanje, da je Republikanska stranka v trenutni klimi obsojena na neuspeh.
Stranke lahko kandidate za premierje predlagajo do ponedeljka, ključno glasovanje o tem kdo bo vodil Armenijo v prehodnem obdobju do predčasnih volitev, pa bo odgovorjeno prvega maja.
Dodaj komentar
Komentiraj