Pravljica o črnem šejku z zelenim cedrom
Pred davnimi leti, v času, ki mu rečemo temni srednji vek, je za devetimi gorami in tremi morji na drugem koncu sredozemlja obstajala sveta dežela. Kot se spodobi, so evropejski krščanski križarji napadali in ropali to deželo skoraj polnih štiristo let. Veliko stoletij kasneje je na tem koščku Zemlje vladavino Osmanskega cesarstva prevzela Francija, a le za nekaj let. V času, ko smo se Slovenci ravno prav začenjali deliti na rdeče in bele, je Libanon postal samostojna država.
A osamosvojitev je, kot se to rado zgodi, omogočila razrast notranjih delitev, Libanonci so si za ločnico izbrali versko opredelitev, kar se zgodi še rajši. Delitve so privedle do vojne med letoma 1975 in 1990, ki je prerasla državne meje, saj sta se v boj med verskimi ločinami vključili sosednja Izrael in Sirija in verjetno še kdo. Ob koncu vojaškega spora so se sprte strani dogovorile, da bodo po novem delovale v smeri manjšanja vpliva razlik med ločinami in demilitarizacije območja. Kareem Chehayeb, neodvisni novinar iz Libanona, predstavi, kakšno je razmerje med ločinami in kako pripadnost določeni skupini vpliva na politično moč.
Mirovni sporazum ni zalegel. Večje politične spremembe so se zgodile šele desetletje po končani vojni. Po smrti sirskega predsednika in hkrati premierja Hafeza al-Assada leta 2000 so tuje vojske, izraelska prej kot sirijska, počasi odkorakale iz Libanona. Po desetletju atentatov in Posebnem sodišču za Libanon, ki je odločal o krivcih atentatov, so večji politični pretresi nastopili šele v tem desetletju. Posledica arabske pomladi, ki je zamenjala številne režime v regiji in zanetila nekaj vojaških spopadov, je tudi povečanje števila prebivalstva Libanona. Država, ki je že tako gostila dokaj dobro organizirano skupnost palestinskih beguncev, je v času sirske vojne sprejela še okoli milijon in pol beguncev.
Skoraj trideset let po koncu državljanske vojne ločevanje po ločinah v politiki še vedno ni končano. Stranke imajo skoraj v vseh primerih religiozni predznak, njihovi voditelji pa izhajajo iz družin z dolgotrajno politično tradicijo. Vsaka politična stranka skrbi za svoje, kdor se ne opredeljuje v okviru verskih ločin, pač nima političnega pokrovitelja. Takšno stanje v kombinaciji z izredno slabim socialnim stanjem, ki se z nedavnimi reformami še slabša, je privedlo do splošnih protestov. Gospodarsko in socialno vzdušje v državi predstavi Kareem Chehayeb.
Vlada je seveda slabo gospodarsko sliko poskušala rešiti z zategovanjem pasov - seveda ne svojih, temveč pasov prebivalcev. Ti naj se med seboj dogovarjajo, katera ločina se mora bolj žrtvovati za ˝skupno dobro˝.
V takem vzdušju bi lahko upor zanetila že najmanjša iskra. Recimo eden izmed največjih gozdnih požarov v Libanonu zadnjih deset let, za kar številni prebivalci krivijo prav vladne varčevalne ukrepe. A množične proteste, ki so se hitro razširili iz prestolnice Bejrut po celotni državi in trajajo že deveti dan, je sprožilo obdavčenje aplikacij za kriptirano komuniciranje. Verjetno zato, ker se večina sodobnih uporov najplodneje širi ravno na kriptirani ravni - tam nas veliki brat ne vidi. Sprva so mediji protest poimenovali kar ˝Whatsapp revolucija˝.
Za ljubitelje programskih jezikov in kodiranja še obrazložitev: obdavčena ne bodo sporočila, temveč uporaba aplikacij na splošno.
Nazaj na politiko. Upor je vsekakor presegel nasprotovanje obdavčenju uporabe aplikacije, protestniki namreč zahtevajo korenito spremembo političnega sistema. Presenečenje pa je sprožil premik v mentaliteti Libanoncev. Prvič se ne delijo glede na ločine, ampak skupaj, kot Libanonci zahtevajo odstop vlade in vzpostavitev primernejšega sistema. Chehayeb ta premik poimenuje vznik pozitivnega nacionalizma.
Protest ob tem, da združuje vse Libanonce ne glede na etnično in versko identiteto, nagovarja tudi številne begunce, ki bivajo v Libanonu. Že julija je tu protestirala palestinska skupnost, ki šteje več kot 150 tisoč duš, takrat zaradi novoustanovljene delovne inkvizicije, ki je preverjala delovne dovolilnice tujih delavcev. V nekaj dneh je zaprla 600 podjetij, ki so zaposlovala begunce. Tudi tokrat Palestinci podpirajo upor, a se neradi izpostavljajo v javnosti, saj zanje velja strožja zakonodaja kot za državljane.
Julijski protest obenem prikazuje zelo dobro organiziranost palestinskih beguncev napram sirijskim. Kljub temu da so inkvizitorji zaprli le dve palestinski in 598 sirskih podjetij, Sirijci, ki jih je tudi številčno skoraj desetkrat več, niso organizirali protestov. Podpirajo pa trenutne proteste, ki bodo po Chehayebovem mnenju spremenili tudi politiko na področju beguncev in njihovega socialnega in političnega stanja.
Dogajanje na libanonskih ulicah je precej hitro vladi povzročilo skrbi. Premier Saad Hariri, ki zastopa sunitske muslimane s stranko Gibanje prihodnosti, je že v ponedeljek preklical davčne reforme, zagotovil 50-odstotno znižanje plač politikom, ukinitev ministrstva za informacije, ustanovitev protikorupcijskega panela in še in še. A protestniki vztrajajo in ne popuščajo. Danes jim je sam predsednik države Michel Aun, predstavnik maronitskih kristjanov s stranko Svobodno domoljubno gibanje, ponudil pogovor, a so povabilo zavrnili.
Kareem Chehayeb meni, da je sprenevedanje trenutno politiko, ki temelji na ločinski pripadnosti, stalo zaupanja prebivalcev. Tudi če so po začetku protestov politiki začeli razmišljati o izboljšanju socialnega stanja v državi, jim Libanonci ne verjamejo, saj bi vlada stanje lahko izboljšala veliko prej. Protesti bodo torej, kot vse kaže, trajali, vse dokler nekdo ne zamenja trenutnih oblastnikov.
Seveda obstaja nevarnost, da bo oblast vsebinsko ostala, zamenjali pa se bodo le obrazi. Novi obrazi velikokrat prelisičijo volivce, kar Slovenci poznamo iz lastnih izkušenj, zato tudi v Libanonu nekateri politični igralci poskušajo izkoristiti zanos protestnikov in jim pihati na dušo. A Chehayeb je prepričan, da bodo Libanonci pametnejši od slovenskih volivcev na vsakokratnih državnozborskih volitvah in ne bodo verjeli praznim obljubam.
Za konec Kareem Chehayeb izpostavi še eno posebnost protestov v Libanonu. Borba za socialno pravičnost je izredno lokalno naravnana in se ne ukvarja z geopolitiko kot običajni protesti na Bližnjem vzhodu. Upor je tudi prerasel borbo proti korupciji in nezakonitosti delovanja politikov ter zahteva spremembo političnega sistema.
Politična zgodovina Libanona je tako razburkana, da so vsa duhovita poimenovanja za revolucije in upore že zasedena. Recimo cedrovo revolucijo so že porabili leta 2005 za proteste, ki jih je sprožil atentat na takratnega predsednika vlade Rafika Haririja. Škoda. Sedaj ko se je vzpostavil edinstven upor, neobremenjen z ločinami, po arabski pomladi in arabski zimi, bi cedra lahko izvrstno povzela nesmrtno dušo libanonskega upiranja. Cedra je namreč zimzeleno drevo iz vrst borovcev, ki ga Libanonci upodabljajo na svoji zastavi. Več o flori, favni in veksikologiji Libanona kdaj drugič.
Dodaj komentar
Komentiraj