Slabi kozmetični popravki medijske zakonodaje
V dneh prazničnega slavljenja rojstva domovine in potem ko so se polegli prvi kritični odzivi, se je precej neopazno mimo oči širše javnosti iztekla javna obravnava Zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o medijih. Številni kritiki predlagane prevetritve medijske zakonodaje, ki, kot smo slišali v tokratnem Kultivatorju, ponujajo le nekatere slabo premišljene parcialne rešitve, namreč od pristojnega Ministrstva za kulturo zahtevajo, da pripravi zakon, ki bo celovitejše dorekel medijsko področje, kar naj bi ministrstvo tudi upoštevalo, zakon dodelalo in ga ponovno poslalo v javno presojo.
Področje medijev, ki resnejšega zakonskega posega ni bilo deležno že od časov Janševe vlade, celovite ureditve ni dočakalo niti konec maja, ko je lani nastopla kulturno-ministrska garnitura z ministrico Julijano Bizjak Mlakar na čelu objavila in v enomesečno javno obravnavo poslala noveliran Zakon o medijih. A namesto, da bi se ta osredotočal na bistvene probleme, ki zadevajo medije in novinarje v Sloveniji, v Društvu novinarjev Slovenije, krajše DNS, ugotavljajo, da ta prinaša samo delne in neprioritetne rešitve. Generalna sekretarka DNS Špela Stare.
izjava
Ob tem, ko je ministrstvo v noveli Zakona o medijih povsem prezrlo ključne probleme, pa je precej nerodno poseglo tudi v nekatera druga področja. Denimo regulacija komentarjev na medijskih spletnih portalih, za katere bi bil po novem odgovoren odgovorni urednik medija. Ta bi moral po črki predlaganega zakona bdeti nad žaljivimi in neprimernimi komentarji, v nasprotnem primeru pa bi ga čakala visoka finančna globa. V Društvu novinarjev Slovenije se sicer strinjajo, da je treba urediti to področje, a na predlagane rešitve ne pristajajo ter menijo, da bi pri tem večjo odgovornost moral nositi založnik oziroma izdajatelj medija.
Z ureditvijo področja komentarjev konzumentov medijskih vsebin, pri čemer je jasno, da ima predlagatelj v mislih predvsem spletne komentarje, se ne strinjajo tudi v Uradu informacijskega pooblaščenca. Po mnenju informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik gre za prekomeren in neživljenjski ukrep.
Odzivi na predlagano regulacijo spletnih komentarjev niso enoviti - varuhinja človekovih pravic denimo na drugi strani v duhu omejevanja sovražnega govora pozdravlja večjo odgovornost medijev za spletne komentarje. Ob različnih pogledih so se na Ministrstvu za kulturo po sestanku z informacijsko pooblaščenko odločili za vmesno rešitev - kazenske odgovornosti urednikov v novi različici zakona naj ne bi bilo več, kljub temu pa naj bi bilo poskrbljeno za umik žaljivih komentarjev.
Sporni 108. člen, ki uvaja odgovornost medijev na področju komentarjev in s tem povezan inšpektorski nadzor, je razburil tudi Združenje izdajateljev radijskih in televizijskih programov pri Gospodarski zbornici in Interesno združenje radiofuznih televizij in radijskih medijev. Zaradi tega in predvsem zaradi neodzivnosti ministrice Bizjak-Mlakar na pripombe, so slednjo, do prvega srečanja z njo, celo pozivali k odstopu. Predsednik interesnega združenja radiofuznih televizij in radijskih medijev ter radijski monopolist Leo Oblak.
Med predlaganimi spremembami so v javnosti najbolj odmevale tako imenovane* glasbene kvote. Že zdaj zakonodaja glasbenim urednikom zapoveduje, da morajo dnevno v programu zavrteti 20-odstotni delež slovenske glasbe, predlagana novela pa to še zaostruje: 20 odstotkov predvajane glasbe bi moralo v slovenščini in s strani iz ust * slovenskih avtorjev žvrgoleti tudi v dnevnem programu, oziroma kot precizira zakon, med 6. in 20. uro. Kritičen opazovalec domače glasbene scene in politike na tem področju in seveda sodelavec RŠ-eve glasbene redakcije Jizah.
Logično vprašanje, ki se postavlja že ves čas prisotnosti kvot, je, kaj je slovenska glasba? Omenjeni predlagani medijski zakon jo povsem nesmiselno definira z besedili v slovenščini oziroma v kolikor le-teh ni, s slovenskim avtorjem.
izjava
Zaostritev politike na področju glasbenih kvot, s katerimi naj bi kvazi pripomogli k ohranjanju domače glasbe, predlagatelji novelirane medijske zakonodaje opravičujejo s primeri iz tujine. Toda kot pojasnjuje Jizah, je držav, ki bi na ta način posegale v glasbeno-uredniško politiko medijev, malo, s Slovenijo so težko primerljive, na drugi strani pa nekateri primeri kažejo, da se je poslušanost domače glasbe dvignila z umaknitvijo glasbenih kvot.
Če so se predlagatelji ob oblikovanju prenovljenega Zakona o medijih imeli čas posvečati spletnim komentarjem in glasbenim kvotam, pa so ob poglavitnih področjih prezrli tudi nekatere slabe rešitve aktualnega zakona, na katere že vrsto let opozarjajo novinarji. Ena izmed njih je pravica do popravka, s katero imajo medijsko obravnavani možnost na široko reagirati z objavo svojih stališč. Špela Stare iz Društva novinarjev Slovenije.
V novinarskem društvu opažajo, da se predlog novele Zakona o medijih precej suče okoli kaznovanja in kazenske odgovornosti novinarjev oziroma urednikov, čemur ostro nasprotujejo. Ne nasprotujejo pa uvedbi novih kazni za odgovorne lastnike, ki pri imenovanju vodstva medijskih hiš odgovornega urednika* ne poslušajo glasu uredništev, kar je sicer v Sloveniji precej čest pojav.
Ob vsem izpostavljenem, kar prinaša novela medijskega zakona, za katerega javna razprava se je iztekla minuli torek ponedeljek*, je bore malo zaslediti o rešitvah za poglavitne težave domačega medijskega področja. Ti se začenjajo že pri osnovah, kot sta recimo definicija medijev, ki jo je v slovenski zakonodaji že povozil čas, in preizpraševanje javnega interesa. Špela Stare.
Da predlagan medijski zakon nudi zgolj nekatere kozmetične popravke, še zdaleč pa ne zaznava prioritet v domači medijski politiki, se strinja tudi medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin.
Zakaj so se pri preoblikovanju medijske zakonodaje osredotočili le na nekatere delne rešitve, zakaj kljub večletnim opozorilom strokovne javnosti niso pripravili celovitejših predlogov in še kaj, smo želeli vprašati tudi pristojno Ministrstvo za kulturo. Za telefonski komentar niso bili dosegljivi, so nam pa poslali telegrafski pisni odgovor. Verjetno je bilo krivo proslavljanje praznika državnosti, kar jim v nedržavotvornem duhu sicer malo težje odpustimo.
Ministrstvo torej obljublja novo celovito medijsko strategijo in celovit zakon, ki pa bosta, kakopak, ponovno romala v javno razpravo. Toda na Društvu novinarjev Slovenije opozarjajo, da pri iskanju rešitev za poglavitne probleme domače medijske politike ni treba odkrivati tople vode, rešitve so bile v preteklih letih že večkrat podane, samo potegniti jih je treba znova na plan in začeti udejanjati.
Da čas ni zaveznik nujno potrebnega novega in celovitega Zakona o medijih, za konec današnjega kultivatorja prikimava tudi Sandra Bašič Hrvatin, ki ob tem dodaja, da z mencanjem na tem področju postaja jasno daje slutiti*, da ureditev medijske zakonodaje velja za politično nedotakljivo.
izjava
*popravljeno in dopolnjeno.
Dodaj komentar
Komentiraj