Slovenija in Balkan brez maske
Na frekvenci Radia Študent v drugem zaporednem Kultivatorju obeležujemo iztekajoče se leto. Prejšnji petek smo kultivirali aktualnopolitično dogajanje onkraj meja bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije, danes snemamo maske Sloveniji in drugim republikam skupne države. Začenjamo lokalno, v prestolnici, kjer se je po turbulentno neproduktivnem letu 2020 letos začelo graditi in rušiti praktično v vsaki soseski.
Protesti pred Rogom
Že takoj na začetku nas je leto presenetilo, kar bi sicer lahko pričakovali. Po tem, ko je bila Avtonomna tovarna Rog že več let v procesu samofragmentacije, jo je končno uspelo razbiti županu Zoranu Jankoviću. S pooblastili Mestne občine Ljubljana so varnostniki podjetja Valina 19. januarja zjutraj vdrli v Rog in tam najdene ljudi izgnali za obzidje. Temu so sledili spopadi rogovcev z varnostniki in policijo, ki je uporabila solzivec in pridržala več uporabnikov Roga. Na občini pravne podlage za izpraznitev Roga niso imeli – sklicevali so se namreč na to, da so bili prostori nekdanje tovarne koles prazni.
MOL namerava na mestu tovarne Rog zgraditi nov kulturno-umetniški center, podobno neavtonomen kot prenovljena Cukrarna, ki je svoja vrata odprla septembra. Proteste za ohranitev avtonomne cone je januarja komentiral terminalovec Jernej Kaluža.
Po rušitvi Roga je šlo za župana vse samo še navzgor. Več kot očitno je, da so nekdaj zapuščene ljubljanske gradbene jame stvar preteklosti in da bo tako tudi v bližnji prihodnosti. V Ljubljani namreč tako kot cene nepremičnin vse hitreje rastejo tudi nove zgradbe. Luksuzni stanovanjski kompleks Šumi je letos skoraj čez noč prešel v zadnjo fazo gradnje. Stroje so zagnali tudi na gradbiščih na Masarykovi ulici in na območju nekdanje palače Kolizej, kjer investitorju Jožetu Anderliču ne bo treba zgraditi večnamenske dvorane, obljubljene ob rušenju Kolizeja, ampak bo le plačal poldrugi milijon evrov odškodnine. Še manj pozornost javnosti so deležni projekti podjetja K. Tivoli v lasti Kolektorja in Iskre Impuls kranjskega poslovneža Anteja Bračića, ki od Mercatorja kupuje trgovine, jih ruši in na njihovem mestu gradi srednjecenovne stanovanjske objekte. Največ prahu pa dviga predlog gradnje štirih vila blokov, ki jih poskuša na parcele Šišenske soseske 6 že leta umestiti tamkajšnji samooklicani zemljiški lastnik Bojan Gjura. Po tem, ko je občina Gjurovim načrtom dolga leta nasprotovala, njegova ponudba, da bi občini v zameno za dovolitev gradnje v Šišenski soseski 6 v last predal skoraj 100 hektarjev zemljišč, pri poslovnem človeku, kakršen je Janković, očitno ni mogla naleteti na gluha ušesa. Odpor šišenske četrtne skupnosti do gradnje novih blokov je strnil Rihard Gerbec, predstavnik Odbora za ohranitev zelenic v Šišenski soseski 6.
Na veliko gradi tudi država. Z majskim odprtjem gradbišča in septembrskim vrtanjem predorskih cevi se je začela gradnja drugega tira med Divačo in Koprom. V naselje iz zabojnikov na območju Orehka so kratko malo naselili 450 turških delavcev, ki bodo gradili železnico.
Vlada je sredstva za obnovo po epidemiji covida-19 aprila letos uokvirila v Nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost. V dokumentu večino sredstev dodeljuje za železnice ter zeleno in digitalno preobrazbo. Problematiko razporeditve sredstev v vladnem načrtu za okrevanje je teden dni po njegovem sprejetju komentiral nekdanji finančni minister Dušan Mramor.
Spremenjena politika Evropske centralne banke in poceni zadolževanje države sta omogočila investicije tudi na področju zdravstva in vojske. Vsem trem nivojem zdravstva bo država v naslednjem desetletju namenila okrog dve milijardi evrov. Največ denarja bo šlo za univerzitetna klinična centra in zdravstvene domove. Medtem ko se je opozicija zdravstvenemu finančnemu načrtu – po letošnjih standardih – le minimalno upirala, pa so investicije v Slovensko vojsko, natančneje dobrih 700 milijonov evrov za izboljšanje statusa vojaka in nabavo opreme, naletele na veliko večji odpor. Levica si je prizadevala za referendum proti sprejetim investicijam. Ustavno sodišče je nato pritrdilo pristojnosti državnega zbora, da pobudo za tak referendum zavrne. Po referendumski reformi iz leta 2013 ljudstvo ne sme neposredno odločati o zakonih, ki vključujejo nujne ukrepe za varnost države, kar investicije v vojsko v času epidemije po oceni sodišča očitno so.
Precej manj uspešno kot v vojsko in zdravstvo investira država v energetiko. V luči podnebnih vrhov in protestov za spremembe v državnih okoljskih politikah se je tudi Slovenija pridružila trendu načrtovanja razogljičenja do leta 2050. Prav zaradi tega, še bolj pa zaradi njune finančne izgube in splošne nerentabilnosti, se je letos začelo govoriti o ugašanju Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje. Postopki za njegovo zaprtje do leta 2033 so že stekli, vodilni pa se ob omembah zaprtja TEŠ-a že bolj živčno prestopajo. TEŠ, čeprav simbol slovenske korupcije in velik onesnaževalec, še vedno proizvaja skoraj tretjino slovenske elektrike. Za njegovo zaprtje so pripravljeni trije scenariji, zadnji ga prelaga šele na leto 2042.
Ker premog ni več prihodnost, išče Slovenija druge vire elektrike. Julija letos je ministrstvo za infrastrukturo izdalo energetsko dovoljenje za drugi blok Jedrske elektrarne Krško ter s tem šele začelo večleten postopek pridobivanja dovoljenj in gradnje nove elektrarne. Dokončna odločitev o tem, ali bomo gradili JEK 2, naj bi po besedah ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca pripadla ljudstvu na referendumu. Kako bi na slovensko proizvodnjo energije vplival novi blok jedrske elektrarne, je julija pojasnil Iztok Tiselj z Instituta Jožef Stefan.
Specifikacije novega reaktorja v energetskem dovoljenju sicer ustrezajo skoraj izključno reaktorjem ameriškega proizvajalca Westinghouse.
Posledic investicij v energetiko verjetno še ne bomo občutili prav kmalu, v naše vsakdanje življenje pa že posegajo visoke cene plina za ogrevanje.
Rastoče cene ogrevanja in elektrike so pogosto služile kot izgovor za menjave v vrhovih energetskih podjetij v državni lasti. Do menjave je prišlo na položajih predsednika uprave Elektra Ljubljana, Elektra Maribor in Gen-I-ja ter direktorja Energetike Maribor in generalnega direktorja TEŠ-a in Dravskih elektrarn Maribor. V ustanovitev političnega »gibanja, in ne stranke« je Janša iz energetike pognal zdaj že nekdanjega direktorja Gen-I-ja, Roberta Goloba, ki je veljal za direktorja državnega podjetja z najvišjo plačo. Politično naravo je kadrovskim menjavam pripisal tudi novembra razrešeni predsednik uprave Elektra Ljubljana, Andrej Ribič.
Vlada Janeza Janše se je letos precej posvečala tudi drugim menjavam, bodisi v podjetjih v državni lasti ali pa v državnih podsistemih. Temu primerno je državni zbor oktobra sprejel Zakon o organiziranosti in delu v policiji, ki dovoljuje posege politike in interesnih skupin v ustroj policije. Poleg tega so direktorji policijskih uprav in načelniki postaj prejeli sklepe o prenehanju položaja, ki jih je Ustavno sodišče kasneje sicer zadržalo.
Janša je preizkušal tudi živce »z našim denarjem preplačanih birokratov«, kakor je označil bruseljsko evropsko elito. Slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije, ki se izteka, so tako zaznamovale predvsem Janševe besedne igrice in grožnje.
Postopek imenovanja evropskih delegiranih tožilcev, ki ga je več kot leto dni ovirala vlada, je na koncu pripeljal do imenovanja prvotnih kandidatov. Tako imenovani non-paper – sicer še vedno ne vemo, ali je v javnost pricurljala pristna verzija dokumenta – naj bi orisoval predrugačenje meja bivših jugoslovanskih republik, ki bi udejanjilo ideje velike Srbije, velike Hrvaške in velike Albanije. Odziv balkanskih voditeljev na non-paper celostno zajame reakcija hrvaškega predsednika Zorana Milanovića.
Med Janševe igrice se uvršča tudi spor s Slovensko tiskovno agencijo, ki ji je vlada oziroma Urad vlade za komuniciranje lani odrekel financiranje. Po neuspešnem dogovarjanju z direktorjem UKOM-a, Urošem Urbanijo, in odlašanju s podpisom pogodbe po njegovih željah, ki bi dodobra spremenila delo in financiranje agencije, je septembra odstopil njen direktor Bojan Veselinovič.
Pogodba o opravljanju javne službe, ki jo je predlagala vlada, med drugim določa višino in način izračuna dohodkov na podlagi števila fotografij in novinarskih prispevkov, pri čemer se lahko določa tudi njihova dolžina. Posredno bi bila ogrožena tudi uredniška avtonomija, a bolj ključna je sprememba trenutnega poslovnega modela STA. Če bo morala STA številne vsebine in fotografije ponujati zastonj, bo izgubila kupce svojih storitev – to so praviloma medijske hiše. Največ koristi imajo tu manjši neprofitabilni mediji, kakršnih grozd si je ustvarila največja vladna stranka. Na kompromis je pristal šele novi direktor STA, Igor Kadunc. A podpisana pogodba, ki je STA poplačala javno službo za letos, velja zgolj do danes, financiranja agencije v novem letu pa ne rešuje.
Po lanski spodleteli spremembi Zakona o Radioteleviziji Slovenija je Janševa vlada ubrala počasnejšo pot za pridobitev vpliva na javni medij, predvsem na njegov informativni program. Koalicijske stranke so z nameščanjem lastnih kadrov vse leto postopno, a vztrajno pridobivale nadzor nad večino vodilnih mest na RTV: novi generalni direktor iz kvote SMC, Andrej Grah Whatmough, nato novi vršilec dolžnosti direktorja televizije, Valentin Areh, nazadnje pa še nova vršilka dolžnosti odgovorne urednice informativnega programa televizije, Jadranka Rebernik. Vlada je lahko spremembe dosegla z večino v programskem in nadzornem svetu RTV Slovenija, ki jo je po poteku mandata večine programskih svetnikov ob koncu leta še dodatno utrdila. Nekdanja odgovorna urednica informativnega programa televizije, Manica Janežič Ambrožič, je skupaj z nekaterimi sodelavci odstopila v znak nasprotovanja spremembam programskega načrta, ki ga je spisal novoimenovani Areh. Načrt predvideva največje posege prav v informativni program televizije, katerega velika večina zaposlenih je spremembam tudi javno nasprotovala.
Septembra so v RTV – v nasprotju z Janšo kar naenkrat – vdrli še proticepilski protestniki z Ladislavom Troho na čelu.
Skupini, ki je pred vhodom v Televizijo Slovenije dolgo časa nadlegovala zaposlene, se je na sredinih protestih »za svobodo« in proti vladnim ukrepom za spopadanje z epidemijo pridružila še pisana množica nasprotnikov vsega, kar je povezano z vlado ali epidemijo. Njene sentimente je skušal že januarja zajahati Zoran Stevanović.
Protestniško množico je v septembrskem javljanju s terena opisal naš sodelavec Jaka Virant.
Oktobra so protestnike na ljubljanskih ulicah pričakali policisti s kanistri solzivca, plastičnimi naboji in vodnim topom. Nekaj protestov se je sprevrglo v ulične pretepe med protestniki in policijo.
K sentimentu protestnikov, za katerega je značilno stapljanje različnih obrazov spopadanja z epidemijo v eno koherentno enoto, ki jo pri nas pooseblja kar premier, so gotovo prispevale sodbe ustavnega sodišča. Razsodilo je, da so deli Zakona o nalezljivih boleznih o omejevanju gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih ter o omejevanju gospodarskih dejavnosti zaradi svoje prevelike nedoločenosti v neskladju z ustavo. Ker vlada Zakona o nalezljivih boleznih ni ustrezno popravila, je sodišče razveljavilo ali zadržalo vrsto vladnih odlokov, povezanih z epidemijo.
V vladanje z odloki so Janšo delno usmerile kar sodbe ustavnega sodišča, toda očitno je vladi táko vladanje ustrezalo tudi zato, ker je v parlamentu izgubila trdno večino. V njem je namreč imela formalno manjšinsko koalicijo, trhlo večino pa je ohranjala s posamičnimi dogovori z deklarativno opozicijskimi poslanci. Že decembra lani je vlado in spet pod Karlom Erjavcem zapustil DeSUS, a jo je neodvisno od stranke podpirala poslanska skupina. Vlado je konec marca dodatno oslabil izstop treh poslancev Stranke modernega centra iz stranke. Vladna koalicija, ki od takrat uradno šteje zgolj 38 poslancev, je bila tako primorana vztrajati s podporo treh poslancev Slovenske nacionalne stranke in dveh poslancev manjšin.
Opozicija ni mogla vladi zadati nobenega resnega udarca, je pa to uspelo civilni družbi na referendumu o spremembah Zakona o vodah, ki je tudi edini dosežek, za katerega si lahko petkovi protestniki pripisujejo vsaj majhne zasluge. Referenduma se je udeležilo dobrih 45 odstotkov volilnih upravičencev in upravičenk, ki so z več kot 85 odstotki glasov proti razrešili referendumsko vprašanje in tako vladi po mnenju mnogih političnih analitikov izrekli jasno nezaupnico. Spremembe zakona, ki ga je v parlament vložilo okoljsko ministrstvo, pod ministrom Andrejem Vizjakom spremenjeno kar v vejo gospodarskega ministrstva, bi predvsem razširile možnosti poseganja na varovana priobalna zemljišča, s tem pa bi lahko zmanjšale pretočnost rečnih korit in vplivale na kakovost voda. Zakon je sprva vseboval tudi člen, po katerem bi lahko vlada o nevarnih proizvodnih dejavnostih na vodovarstvenih območjih odločala kar v podzakonskih aktih, a ga je kasneje črtala. Spremembe zakona bi bile bližnjica do lažje gradnje industrijskih objektov na pomembnih vodnih območjih, je svoj namen v državnem zboru tako rekoč eksplicitno priznal Vizjak.
Za ljudi na begu, ki jih skušata tako Slovenija kot Evropska unija z novimi resolucijami in strategijami še bolj odvrniti od namere, da bi si nov dom našli v trdnjavi Evropi, je leto prineslo več pomembnih odločitev sodišč. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč odločilo, da morata policija in ministrstvo za notranje zadeve beguncu iz Kameruna omogočiti vrnitev v Slovenijo in dostop do azilnega postopka. Kot je ugotovilo sodišče, mu je policija protipravno kratila pravico do zaprositve za azil, ko ga je po sporazumu o vračanju med državama vsaj dvakrat vrnila na Hrvaško. Po tem, ko pristojno ministrstvo beguncu ni izdalo dokumentov za legalno prečkanje mej, kar bi po sodbi moralo storiti, je uspelo Kameruncu s severozahoda Bosne in Hercegovine peš priti v Slovenijo, kjer je vendarle lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Sodno odločitev je maja komentirala Iza Thaler iz organizacije Infokolpa, tudi soavtorica tožbe.
Pomembne pravne posledice za spopad z državnimi pushbacki bi lahko imela tudi junijska sodba hrvaškega ustavnega sodišča o ravnanju hrvaških oblasti v primeru smrti šestletne deklice Madine Hussiny. Njeni družini so hrvaški mejni policisti leta 2017 nezakonito odrekli pravico do prošnje za azil in jo po železniški progi poslali v Srbijo. Še isto noč je Madino na tirih do smrti zbil vlak. Hrvaško ustavno sodišče je odločilo, da so policisti protizakonito ignorirali prošnje družine za azil. Sodišče je tudi odločilo, da mora biti država aktivna pri preverjanju dejanske varnosti tretje države, v katero vrača begunce, in da zgolj sklicevanje na pravni okvir neke države še ne zagotavlja njene varnosti za vrnjene osebe. Novembra se je zaključil tudi ločen sodni postopek na Evropskem sodišču za človekove pravice, v katerem so Republiko Hrvaško spoznali za krivo kršenja Madinine pravice do življenja in ji pripisali odgovornost za njeno smrt.
Na Hrvaškem so maja potekale lokalne volitve. V Zagrebu se je s tem končalo petnajstletno obdobje prevlade politične elite, zbrane okoli pokojnega župana Milana Bandića. Nekdanji župan je v hrvaškem glavnem mestu pustil nelaskavo zapuščino, ki jo je po lokalnih volitvah podedoval novi župan iz levosredinske koalicije Možemo, Tomislav Tomašević. Nekdanji aktivist, ki se je Bandićevim infrastrukturnim projektom zoperstavljal na zagrebških ulicah, je tako ob prevzemu mandata naletel na garnituro iz Bandićevih časov, je za Radio Študent v začetku oktobra povedala novinarka hrvaškega portala Telegram, Ana Raić Knežević.
Urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu je julija v več hrvaških mestih v dveh dneh pridržal osemnajst ljudi. Čeprav je šlo za različne primere, je vse osumljene povezovalo sodelovanje s pokojnim Bandićem. Hrvaška policija je pridržala Bandićevega voznika in njegovega nekdanjega kuharja, ki sta obogatela z dragim oddajanjem stojnic na vsakoletnem zagrebškem božičnem sejmu. Presenetila je predvsem aretacija generalnega direktorja hrvaške radiotelevizije in nepremičninskega mogotca Kazimirja Bačića. Ta je pri županu Bandiću s podkupnino posredoval pri poslu svojega prijatelja, podjetnika Milana Lončarića, ki je želel v Zagrebu zgraditi stanovanjski kompleks.
Z izjemo nove leve koalicije Možemo, ki je slavila v Zagrebu, je hrvaško politično leto zaznamovala predvsem razklanost hrvaške levice. Odmeval je spor med SPD oziroma Socialnimi demokrati in stranko Radnička fronta, ki se je utelesil v porazu Katarine Peović na županskih volitvah na Reki, dolgoletni trdnjavi socialdemokratov.
Hrvaška vlada pri poskusih zajezitve epidemije ni imela nič manj težav kot slovenska. Pred nekaj tedni je hrvaško ustavno sodišče ob vnovičnem zaostrovanju ukrepov proti epidemiji celo odločalo o njihovi zakonitosti, kar so kot v Sloveniji ob sredah pospremili množični protesti – sodišče je namreč pritrdilo vladi. Boj med podporniki cepljenja in drastičnih ukrepov ter njihovimi nasprotniki pa se je razplamtel tudi v saboru. Desna populistična stranka Most se je odločila zastopati proticepilske nazore. Na seji hrvaškega parlamenta se je ob spreminjanju zakonodaje o nalezljivih boleznih, ko je Most ostro nasprotoval covidnemu potrdilu, odvijala debata na robu fizičnega obračuna s poslancem Socialnih demokratov. Zaključila se je sicer z dobro uveljavljenim deljenjem na tiste, ki prepevajo Thompsonove pesmi, in tiste, ki jih ne.
Ob pomiku na jug zapustimo Evropsko unijo in se znajdemo na ozemlju uganke, ki je Unija ne more ali ne želi razvozlati – Srbije. Tam je sredi kaotičnega političnega dogajanja, značilnega za vladavino Aleksandra Vučića, izstopal boj ljudstva z britansko-avstralsko rudarsko korporacijo Rio Tinto. Ta namreč načrtuje odprtje rudnika litija na zahodu Srbije, v bližini kraja Loznica ob reki Drini, kjer so pred približno 15-imi leti našli večje nahajališče te pomembne sestavine baterij.
Kljub trudu srbskega parlamenta, ki je po hitrem postopku sprejel zakona o razlastitvi in referendumu, se je zataknilo pri odzivu javnosti. Mnogi v Srbiji namreč menijo, da daje zakon o razlastitvi interesom zasebnikov prednost pred javnim interesom v postopkih razlastitve zemljišč, zakon o referendumu pa naj bi rudniku naklonjeni vladi na referendumu o njem zagotovil lahko zmago. Konec novembra so ljudje zakonoma in rudarjenju ob Drini nasprotovali na množičnih okoljevarstvenih protestih v večjih srbskih mestih. V Šabcu je član lokalnega odbora Vučićeve Srbske napredne stranke, Nebojša Stojčević, v množico protestnikov zapeljal kar z bagrom, a ga je eden od protestnikov izvlekel iz vozila. Vučić se je odzval v svojem slogu.
Vučić je nazadnje vendarle podlegel pritisku javnosti in razlastitveni zakon vrnil v parlamentarno obravnavo. Podpisal in uveljavil pa je zakon o referendumu. Temu je parlament na zahtevo ljudske iniciative odstranil člen o pristojbini za referendumsko pobudo, ki je pobudnikom referenduma ne bo treba plačati.
Slab mesec po začetku protestov je Rio Tinto začasno opustil svoje rudarske načrte v zahodni Srbiji. Kljub vsaj začasnemu porazu proti ljudstvu zaradi Ria Tinta je Vučić leto zaključil s piarovsko uspešnim pregonom 31 pripadnikov navijaško-kriminalne skupine Principi z Veljkom Belivukom na čelu. Uspešnost medijske kampanje za zaprtje srbske podružnice črnogorskega Kavaškega klana je skušal Vučiću pokvariti preiskovalni medij Krik, ki je razkrival podrobnosti o njegovem sodelovanju s Principi, na sodišču pa so o tem pričali tudi obtoženci. Toda predsednik se je na Krik spravil z očitki, da njegovi novinarji sodelujejo z Belivukom.
Vučić se po drugi strani pametno ne vtika preveč v razreševanje vprašanja Kosova, kjer je letos odmevala odločitev vlade, da morajo vsi vozniki s srbsko registracijo ob prestopu kosovske meje prekriti registrske tablice ali jih nadomestiti s začasnimi kosovskimi. Po besedah kosovskega premierja Albina Kurtija, katerega gibanje Samoopredelitev je na februarskih predčasnih volitvah močno zmagalo, je šlo pri registrskih tablicah za vzajemnostni ukrep, saj srbske oblasti ob vstopu v državo že leta zahtevajo odstranitev kosovskih registrskih tablic. Odločitev kosovskih oblasti je sprožila nezadovoljstvo med kosovskimi Srbi, ki so v znak protesta s tovornjaki blokirali mejna prehoda Jarinje in Brnjak na severu Kosova. Priština je zato na mejo poslala dodatne policijske enote, ki naj bi zagotovile mir in udejanjanje kosovskih registrskih norm. Namesto tega so med kosovskimi Srbi in policijo izbruhnili spopadi, ki so vrhunec dosegli oktobra.
V Bosni je politično temperaturo dvignil visoki predstavnik mednarodne skupnosti Valentin Inzko, ki je pred zaključkom svojega trinajstletnega službovanja uzakonil kriminalizacijo zanikanja genocida v Srebrenici. Sledila sta močno zaostrovanje retorike v Republiki Srbski in kampanja vodilnega politika bosanskih Srbov, Milorada Dodika. Ta je – sicer ne prvič, ampak najkonkretneje do zdaj – začel groziti z izstopom Republike Srbske iz Bosne in Hercegovine. Zagrozil je z umikom iz skupne bosensko-hercegovske vojske, z ustanovitvijo samostojne vojske ter s prenosom pristojnosti z ravni države na raven entitete na področjih obrambe, davkov in sodnega sistema. Pred manj kot mesecem dni je parlament Republike Srbske še formalno izglasoval resolucijo, ki predvideva pripravo ustreznih zakonov za prenos pristojnosti. Da ob stopnjevanju secesionističnih teženj ne gre le za Dodikovo retoriko, je decembra za Radio Študent povedal politični analitik Žarko Papić.
Nič manj nemirno ni bilo v Črni gori. V Cetinju so septembra ustoličili novega metropolita Srbske pravoslavne cerkve za Črnogorsko-primorsko županijo, Joanikija II. Ustoličenje so pospremile demonstracije črnogorskih nacionalistov, ki so s kresom iz pnevmatik blokirali cesto do samostana. Opozarjali so, da ustoličenje v Cetinju, simbolu črnogorske neodvisnosti, kaže na krepitev srbskega vpliva v Črni gori. Demonstracije so se končale z nekaj deset ranjenimi demonstranti in policisti, zaradi česar so morali novega metropolita iz Cetinja v samostan prepeljati celo s helikopterjem.
Rušenje in gradnja – osnovna motiva letošnjega leta v Sloveniji s poudarkom na rušenju. Rušenje avtonomne cone, rušenje nekdaj mogočnega premogovniškega sektorja, rušenje obstoječega ravnovesja sil v državnih podjetjih zaradi kratkoročnih političnih obračunavanj. Na drugi strani pa gradnja – gradnja in zazidavanje globokih jam v prestolnici, kjer bodo zrasla stanovanja, ki bodo zaradi svoje cene ostala nedostopna predvsem tistim, ki bi jih najbolj potrebovali. In gradnja betonskih kock sredi zelenih pljuč soseske. Preteklo leto so zaznamovali protesti in brezkompromisna vladna retorika, ki pod vodstvom Janeza Janše bije vsako bitko proti vsakemu, četudi zanjo sploh ni povoda. Balkan, vključno s Slovenijo, več kot očitno ne more in ne želi izstopiti iz neskončnega cikla kršenja človekovih pravic ob ravnanju z begunci. Vladajoči ne morejo in nočejo ugotoviti, kako lastne interese uveljavljati vsaj kolikor toliko složno z interesi ljudstva.
Dodaj komentar
Komentiraj