Ukrajina ali ne Ukrajina, to je zdaj vprašanje
Tokrat bomo v Kultivatorju ugotavljali, kako resno je stanje na več kot dva tisoč kilometrov dolgi rusko-ukrajinski meji. Že več mesecev smo priča vse večjemu segrevanju konflikta med sosedama, ki je zagnal občutek negotovosti in zaskrbljenja širom sveta. Konflikt se je v minulih tednih pričel stopnjevati zaradi vse večje ruske vojaške prisotnosti vzdolž ukrajinske meje ter ob vse ostrejši retoriki Washingtona in Moskve. Združene države Amerike in njene partnerice NATO vse bolj pospešeno oborožujejo Ukrajino in jo pripravljajo na potencialni spopad z njeno zahodno sosedo. Poleg vojaške pomoči pa Rusiji grozijo z obširnim seznamom gospodarskih sankcij, s katerimi bi ohromili že zdaj stagnantno rusko gospodarstvo.
Trenutno je območje na ukrajinski vzhodni meji eno najbolj oboroženih območji na svetu. Točne številke o količini vojaškega osebja ob meji sicer niso znane, po grobih ocenah pa naj bi bilo na ruski strani zbranih že vsaj 120 tisoč ruskih vojakov in pripadnikov ruskih specialnih enot Specnaz. Poleg pešcev pa ima Rusija najštevilčnejše tankovske enote na svetu s kar dvanajst tisoč oklepnimi vozili. To dejstvo je pomembno, ker večina Ukrajine leži v nižavju, kar je idealen teren za motorizirane premike. V minulih dneh pa je ukrajinska vojska prejela za več sto milijonov evrov ameriških protitankovskih raket. V primeru, da se Rusija dejansko odloči za napad, pa bo ukrajinska vojska morala braniti kar tri frontne črte; iz smeri Krima, iz smeri Donbasa in iz smeri južne Belorusije, ki je od Kijeva oddaljena zgolj slabih 160 kilometrov. Razmerje moči je očitno povsem na strani Rusije. Resnost in obseg možne ruske ofenzive je komentiral Miha Lampreht, ki je dolga leta deloval kot dopisnik za Rusijo pri Radioteleviziji Slovenija.
Sredi decembra lani je rusko zunanje ministrstvo objavilo predlog varnostnega sporazuma. Glavna zahteva je, da se ustavi širjenje severnoatlantskega vojaškega zavezništva. Poleg tega ruski predlog zahteva, da tiste države, ki so bile članice pred letom 1997, torej pred prvo širitvijo na vzhod, umaknjeno svoje vojaške sile v države, v katerih so jih imele pred širitvijo NATA. Z drugimi besedami umik vseh zavezniških vojaških enot iz novih članic, v prvi vrsti tistih, v katerih so sile NATA stalno nameščene. To so Baltske države, Poljska, Češka in Romunija. Poleg tega bi sporazum prepovedal vojaške vaje v bližini meje med Rusijo in državami članicami NATA. Sporazum bi nadalje ponovno prepovedal rakete kratkega in srednjega dosega, kar je bila vsebina sporazuma, sklenjenega leta 1987 s Sovjetsko zvezo in od katerega so ZDA odstopile pred tremi leti. Prav tako bi ponovno odprli komunikacijske kanale med Rusijo in NATOM, na primer redna srečanja med njima, izmenjava varnostnih ocen in tako naprej.
Sporazum je bil za NATO seveda nesprejemljiv, a v Kremlju naj bi vsaj efektivno dobili dva odgovora. Prvi, povsem odklonilni, je prišel iz Bruslja od zveze NATO kot take. Ta odgovor je v vseh točkah zavrnil ruske predloge in odziv Moskve je bil temu primerno hladen. Drugi, obsežnejši in do nedavnega tajen odgovor, je prišel neposredno iz Washingtona. Ruski zunanji minister Lavrov je po prejemu povedal, da vsebuje »elemente racionalnosti«, kot se je sam izrazil.
Diplomatsko dogajanje so zaznamovali tudi številni obiski in bilateralna srečanja. Predvsem ameriški zunanji minister Anthony Blinken je večkrat odpotoval v Evropo. Najprej na srečanje z Lavrovom v Ženevo, kjer pogovori niso prinesli rezultatov. Predstavniki Rusije so se nato sestali še v Bruslju s predstavniki zveze NATO in nato še na samem z evropskimi državami. Nič od tega ni prineslo konca napetih odnosov in alarmistične retorike predvsem iz Washingtona in Londona.
Evropske države v odzivu na situacijo niso enotne. Britanski premier Boris Johnson je prednjačil z opozarjanjem pred rusko invazijo. Velika Britanija je bila prva pripravljena oborožiti ukrajinsko vojsko z dodatnim orožjem. Nemčija na drugi strani je bila precej bolj zadržana in ni hotela sodelovati pri oboroževanju Ukrajine. Kot pove bruseljska novinarka portala Euractiv Alexandra Brzozowski, so zaradi tega Ukrajina in ZDA obtožile Nemčijo, da se podreja Moskvi in lomi atlantsko zavezništvo.
Kljub temu da je navzven spor med Ukrajino in Rusijo videti kot produkt sodobnih časov, je resnica ravno nasprotna. Zgodovini Rusije in Ukrajine se prepletata že od nastanka prve proto ruske kraljevine Kievska Rusija iz konca 9. stoletja. Državi sta v preteklosti krojili usodo druga drugi. Do večjega preloma pa je prišlo v obdobju Sovjetske zveze in njene usode po padcu berlinskega zidu. O problematiki rusko-ukrajinskega vprašanja po padcu berlinskega zidu nam je pojasnil Lampreht.
Predsednik Putin vidi Ukrajino kot zgodovinsko neločjivo vezano na Rusijo. Večkrat je pokazal, da je geopolitična usoda Ukrajine absolutna prioriteta. Putin in bivši premier Medvedjev sta lani julija napisala esej o zgodovinski povezanosti ukrajinskega in ruskega naroda. Vendar v eseju močno poenostavita ključna zgodovinska dejstva, meni Lampreht.
Povsem jasno je, da je razmerje vojaških sil povsem na strani Rusije. Orožje oziroma, kot ga imenujejo v Londonu in Washigtonu, »lethal aid« je torej smrtnonsna pomoč v obliki pehotnih protitankovskih in protiletalskih raket, ki tega razmerja ne more bistveno spremeniti. Še posebno vzhodno od Dnepra, kjer je prebivalstvo pretežno rusko govoreče in naklonjeno Rusiji, se ukrajiska vojska ruski ne more upirati. Na zahodu včasih omenijo, da je poslana pomoč primerna za gverilsko vojskovanje. A to predvideva obsežno vojno z na tisoče žrtvami.
Drugo orodje odvračanja Rusije v rokah zahodnih držav so gospodarske sankcije. Ameriški kongres pripravlja zakon, ki bo ameriškega predsednika pooblastil, da sprejme obsežne sankcije, ki ciljajo prevzem rusko naftno in rudarsko industrijo. Dodajo še, da lahko poleg teh predsednik proti katerikoli ruski gospodarski panogi sprejme potrebne sankcije, ki se mu zdijo za to primerne. Nadalje bi bile na udaru ruske banke, ki so jim ZDA onemogočile dostop do dolarskega bančnega sistema. Podobne načrte imajo tudi v Evropi. Več Lampreht.
Rusija se je na sankcije dobro pripravila. Nabrala si je velike rezerve, predvsem v dolarjih, s katerimi bi lahko tako država kot podjetja še naprej plačevale svoje dolarske dolgove. To je sicer pomenilo, da je imela Rusija zadnjih sedem let zelo varčevalno naravnane proračune in nižjo gospodarsko rast, kot bi jo imela sicer.
Treba si je ogledati medijsko ozračje, ki se je v zadnjem času zaradi konflikta razplamtelo. Po poročanjih medijev globalnega zahoda, torej pretežno iz ZDA, je videti, kot da bo vojna izbruhnila vsak trenutek. To medijsko paniko je tudi komentiral sam predsednik Ukrajine Zilinski, ki je v izjavi za javnost dejal, da naj tuji mediji ne delajo, če uporabimo pregovor, »iz muhe slona«. O stanju medijev na zahodu pojasni Lampreht.
Ne smemo pa pozabiti na medijski prostor v Ukrajini in Rusiji. Mnenje o trenutnem medijskem prostoru tam komentira Lampreht.
V minulih dneh pa se je sporu pridružil še tretji akter v obliki Turčije. Predsednik Recep Tayyip Erdogan je na delovnem obisku pri predsedniku Zelinskem predlagal, da bi se obe strani sestali na mirovnih pogajanjih v Istanbulu. Erdogan je poudaril, da si Turčija na vsak način želi miru in da želi povezati svoji črnomorski sosedi. O diplomatski pobudi Ankare pa Lampreht.
Kljub navidezni skrbnosti za medsosedske odnose pa ni popolnoma jasno, kakšni so politični interesi Turčije. O toplo-hladnem odnosu Moskve in Ankare pa Lampreht doda.
Ob vsem prerivanju Rusije in ZDA je velikokrat spregledana Ukrajina sama, kjer si po besedah Alxandre Brzozowski, ki se je pred kratmi vrnila iz Ukrajine, želijo predvsem konca vojne.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je pred dnevi pozval Washington, naj ne govori o nevarnosti iminentne invazije, saj ukrajinske obveščevalne službe niso opazile ničesar, kar bi lahko kazalo na to, hkrati pa je ameriška retorika naredila vojno bolj verjetno.
Trenutno je videti, da so politične napetosti dosegle zenit. A kljub stalnemu naraščanju možnosti vojne, dejanska eskalacija v totalno vojno ni verjetna. Kljub grožnjam ruskega medveda pa je ta grožnja utrdila ukrajinsko voljo do odpora. Rešitev krize bo zagotovo lahko dosežena le po mirni poti in ne prek konstantnega merjenja raketnih arsenalov. Vendar kot pravi stari pregovor, se zgodovina rada ponavlja, kar je bilo na ozemlju Ukrajine še prevečkrat dokazano. Ukrajinska zemlja je prežeta z grozotami front prve svetovne vojne in masovnimi genocidi druge svetovne vojne. Lahko samo upamo, da se te grozote ne bodo več ponovile in da bo v umih voditeljev za spremembo dom našel razum.
Odpoved: Po frontnih črtah Ukrajine sta se sprehodila Beno in Gal.
Dodaj komentar
Komentiraj