Megla vojne na vzhodu
Na zadnjem srečanju voditeljev držav Evropske unije je bila prva točka pogovorov Ukrajina in dogajanje na njeni meji z Rusijo. Že več tednov prihajajo iz Združenih držav Amerike in več evropskih držav vedno nova opozorila o zbiranju ruske vojske v zahodnem in južnem vojaškem distriktu, ki mejita na Ukrajino. Na začetku meseca je ameriški zunanji minister Anthony Blinken povedal, da v Washingtonu menijo, da se Rusija pripravlja na možni vojaški napad na Ukrajino. Ruske čete naj bi bile na invazijo pripravljene kmalu, a se datum napada vedno znova spremeni. Opozorila v Washingtonu vsakič pospremijo z grožnjami o sankcijah, ki čakajo Kremelj, če bi se ruski predsednik Vladimir Putin odločil za napad. V današnjem Kultivatorju poskušamo predreti meglo vojne in ugotoviti, kaj se dejansko dogaja na meji med Ukrajino in Rusijo.
Evropski voditelji so se na včerajšnjem vrhu poenotili glede morebitnih sankcij v primeru napada. Neuradno naj bi govorili o tem, da bi Rusijo odrezali od mednarodnega bančnega prometa, kar bi se zgodilo, če bi ruskim bankam prepovedali sodelovanje v komunikacijski mreži SWIFT. Nekatere evropske države sicer podpirajo še bolj agresivno politiko, na primer pomoč ukrajinski vojski in njeno oboroževanje, čemur nasprotujejo predvsem v Berlinu. Še strožjih odzivov pa si želijo v Kijevu, kjer je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski dejal, da bi morale evropske države preprečiti rusko agresijo.
Le delno ohlajeni spor med Ukrajino in separatističnima regijama Donbas in Lugansk, ki ju podpira Rusija, se je začel pogrevati že v začetku leta, ko je takrat nova ameriška administracija predsednika Joeja Bidna pričakovano zaostrila politiko proti Rusiji. Sočasno je to storila tudi Ukrajina, ki je začela jasneje izražati željo po vključitvi v evropska in atlantska zavezništva. To obdobje v Ukrajini notranjepolitično sovpada z bolj dinamičnim merjenjem moči med nekaterimi oligarhi in Zelenskim. Spomladansko fazo zaostrovanja spora pojasnuje ruski novinar Leonid Ragozin, s katerim smo se pogovarjali v današnji oddaji.
Napetosti so se nekoliko umirile po srečanju med Bidnom in Putinom. Del ruske vojske se je umaknil iz regij ob meji z Ukrajino. Jeseni je sledila druga, še resnejša zaostritev konflikta.
Kot razlaga Ragozin, lahko v vse večjem številu ruskih vojakov vidimo odziv na zaostreno politiko Zahoda in vlade v Kijevu, katere cilj je dolgoročno integrirati Ukrajino v evroatlantske gospodarske in vojaške povezave.
V številnih zahodnih medijih je izpostavljen predvsem ruski predsednik Putin, ki naj bi vodil proti Zahodu uperjeno politiko. A vsaka ruska vlada bo NATO razumela kot grožnjo. Nekoliko drugače pa se država opredeljuje do Evropske unije.
Putin je v zadnjih tednih ostro nastopil z zahtevami, za katere Rusija pričakuje, da jih bo NATO izpolnil. To je sprožilo nove napetosti, obenem pa je vzpostavilo tudi polje diplomatskih pogajanj.
Zelenski je že drugi ukrajinski predsednik, ki je obljubljal konec vojne na Vzhodu, a se zaradi njegove nepopustljive politike ta le še nadaljuje.
Dombas je bil nekdaj motor ukrajinskega gospodarstva. Zakaj je regija danes nekako izključena iz Ukrajine in njenih nacionalističnih teženj, razloži Ragozin.
Pri pogajanjih o razrešitvi spora imajo še najmanj besede prebivalci regij Dombas in Lugansk, ki jih je konflikt, v katerem je do zdaj umrlo že več kot 14 tisoč ljudi, najbolj prizadel. Obstoječe vojno stanje je na oblasti utrdilo nepriljubljeno in pogosto skorumpirano kliko separatističnih voditeljev, ki se lahko za svoje položaje zahvalijo Kremlju.
Spor v Ukrajini se razvija po vzorcu podobnih zamrznjenih konfliktov na območju nekdanje Sovjetske zveze, kot na primer v Transdnistriji, regiji, ki se je ločila od Moldavije. Kot meni Rogozov, je pomemben dejavnik v ukrajinskem in drugih sporih poskus Evrope in ZDA, da v svoje vplivne sfere integrirajo države z dolgo zgodovino obstoja v senci Rusije.
Izbruh vojne, vsaj take, pred katero strašijo nekateri politiki in zunanjepolitični svetovalci v Washingtonu in evropskih prestolnicah, ni prav verjeten. A po drugi strani vojna že teče. Spopadi v vzhodni Ukrajini, ki so se začeli leta 2014, se niso nikoli prenehali. Nenehno stanje tlečega konflikta pa v resnici ne moti tistih, ki imajo v rokah moč, da bi spopade ustavili. V statističnih regijah na oblasti vzdržuje nepriljubljeno vladajočo elito. Ruska grožnja utrjuje tudi oblast v Kijevu, saj ji nudi izgovor za neuspehe na drugih področjih in ji hkrati zagotavlja zavezništvo z Washingtonom, ki Ukrajino vidi predvsem kot vzvod pritiska na Rusijo. Ta pa z nerazrešenimi mejami preprečuje, da bi Ukrajina povsem zapustila njeno geopolitično orbito.
Po vzhodu sta kultivirala vajenka Tia in Gal.
Dodaj komentar
Komentiraj