Upor hrvaških ladjarjev
Deset dni po začetku stavke, ki je v Puli prerasla v širše proteste, so delavci ladjedelnic Uljanik in reškega 3. maja dočakali zaostale plače. Dolgo pričakovano plačilo je začelo na račune zaposlenih v Uljaniku prihajati šele po 12. uri, zato so se delavci, vajeni neizpolnjenih obljub, pred tem ponovno protestno odpravili pred pulsko mestno oblast. S prejetimi plačami ladjarji niso bili povsem zadovoljni, saj so bile te nižje od pričakovanj, kljub temu pa bodo prekinili štrajk. V ponedeljek se vračajo na delo, njihova borba za Uljanik pa se z drugimi sredstvi nadaljuje. Deni Širol, predstavnik Štaba za obrambo ladjedelnice Uljanik.
Predsednik reškega Sindikata 3. maj, katerega delavci spadajo pod okrilje Uljanik Group, Mladen Bučar tudi sam potrdi, da so prispele plače tudi na račune delavcev v reški ladjedelnici.
Z nakazilom plače je bil izpolnjen še drugi stavkovni pogoj delavcev Uljanika. Ob izplačilu plač so ladjarji zahtevali tudi odhod uprave podjetja, kar se je zgodilo v torek z odstopom njenega predsednika Giannija Rossanda. Njegovega naslednika bo izbral novi nadzorni odbor Uljanika, v katerega je štab, kot smo slišali, predlagal pet svojih predstavnikov.
Z izplačilom plač in odpravo najbolj akutne težave Uljanik čaka poglavitno vprašanje - prestrukturiranje podjetja, v katerega želijo biti vključeni tudi zaposleni. Državna pomoč, ki je Uljanik v nekaj primerih reševala tudi po privatizaciji podjetja, v skladu z evropskim redom ni dovoljena, zato podjetje išče novega strateškega partnerja, ki bo vstopil v lastniško strukturo podjetja. Vlada kot rešitelja vidi kontroverznega podjetnika Danka Končarja, do katerega pa so uljanikovci skeptični.
Še močneje kot hrvaška vlada si za Končarjev lastniški vstop v Uljanik prizadeva istrska mestna in regionalna oblast. Slednji je, kot rečeno, v Puli že poslovno aktiven na različnih področjih, poznane pa so tudi njegove povezave z Istarsko demokratsko stranko, iz katere prihajata tako puljski župan Boris Miletić kot predsednik Istarske županije Valter Flego. Zato ne čudi, da so se Uljanikovi ladjarji ob protestih redno ustavljali tudi pred sedežem mestne oblasti in vzklikali “Nećemo Končara!”
Med vsakodnevnimi protesti so se v Puli delavcem Uljanika pridružili številni someščani, podporo mesta pa je bilo razbrati tudi iz številnih transparentov in grafitov po samem mestu. Na najmnožičnejšem torkovem protestu se je zbralo več tisoč ljudi, ki so zasedli ulice in tako pokazali, kakšne pomen ima za Pulo ladjedelnica s skoraj 3.000 zaposlenimi. Deni Širol, predstavnik Štaba za ohranitev ladjedelnice Uljanik.
Igor Lasić, novinar Novosti, opiše Končarja kot idealnega partnerja lokalne in državne politike. Gre za človeka, ki je še v času Jugoslavije bil obsojen zaradi korupcije in odsedel devet let zaporne kazni. Bogastvo je pridobil v poslih z rudniki v Afriki in tranzicijski Rusiji, preden se je vrnil na Hrvaško s slovesom uspešnega podjetnika.
Po mnenju Lasića Končar vidi v ladjedelnicah poslovni potencial onkraj primarne dejavnosti. V njih med drugim vidi vrednost priobalnih zemljišč, na katerih stojijo.
Istočasno kot v Puli in na Reki je zavrelo tudi med delavci trogirske ladjedelnice Brodotrogir, katere lastnik je ravno Končar. 20. avgusta so tamkajšnji sindikati najavili, da bodo začeli s stavko v roku petih dni, če ne pride do izplačil. Sindikati so opozorili, da ni prvič, da plača zamuja, vendarle pa tokrat do stavke ni prišlo. Vseh 800 zaposlenih je dobilo julijsko plačo, ta pa je na žalost zaposlenih nekoliko nižja, kot pojasni sindikalni zaupnik Andro Belas.
Brodotrogir se večkrat sooča z nelikvidnostjo. Kljub rešitvi zadnjega zapleta Belas ni optimističen za prihodnost ladjedelništva v Trogirju.
Podjetje Kermas energija podjetnika Danka Končarja je lastnik Brodotrogirja od leta 2013 dalje. Zahtevana privatizacija s strani Evropske unije, ki se ji je Hrvaška istega leta pridružila, je bila napovedana z načrti o prestrukturiranju in širitvi dejavnosti. Ob podpisu pogodbe je takratni premier Zoran Milanović izjavil, da je vlada rešila hrvaško ladjedelništvo, da pa ni zagotovil, da bodo tudi vse ladjedelnice na trgu uspešne.
Lasić je prepričan, da ima ladjedelništvo na Hrvaškem prepomembno vlogo, da bi bilo prosto prepuščeno trgu. Nakazilo dveh plač lahko samo začasno prekrije težave v ladjedelništvu, ki se sooča z realno nevarnostjo ugasnitve.
V primeru Uljanika je bila privatizacija izvedena na nekoliko specifičen način. 46 odstotkov delnic je prešlo v roke malih delničarjev, država ima preko svojih podjetij in fondov danes (20)25-odstotni lastniški delež, preostanek pa je v rokah (drugih privatnih lastnikov) podjetja Adris. Čeprav imajo mali delničarji sorazmerno velik del lastništva, pa je med njimi, kot opozarja Deni Širol, le malo zaposlenih.
Nezadovoljstvo nad privatizacijskimi postopki izrazi tudi Bučar.
Združitev Uljanika in 3. maja leta 2013 je bilo v sindikatih sprejeto s skepticizmom. Uljanik je 3. maj kupil za simbolično ceno ene kune, poslovna skupina pa je lani zabeležila 242 milijonov evrov izgube.
V ponedeljek so sindikati proteste preselili v Zagreb, kjer so se tudi srečali s premierjem Andrejem Plenkovićem. Ta je stavkajočim obljubil, da bo vlada zagotovila garancije za izplačila julijske in avgustovske plače.
Mladen Bučar iz sindikata 3. maj opozarja, da je že bližnja prihodnost ladjedelnic v Puli in na Reki nejasna, kaj šele, da bi ugibal, kaj bo z njimi čez pet let.
Za razliko od Uljanika, ki ima zelo atraktivno lokacijo za potencialne turistične vlagatelje, Bučar meni, da zemljišče, na katerem stoji 3. maj, ni motiv za vlagatelje v reško ladjedelništvo.
Zadnjo besedo Kultivatorja puščamo novinarju Novosti Igorju Lasiću, ki opaža, da v času, ko je šlo še za državna podjetja, ni bilo toliko vneme za reševanje, kot ga vidi danes.
Dodaj komentar
Komentiraj