Evropska komisija je pred enim mesecem predstavila zakonodajni sveženj ukrepov za zmanjšanje izpustov z imenom Fit for 55. Predlog uresničuje Evropski zeleni dogovor o zmanjšanju izpustov za najmanj 55 odstotkov do leta 2030 glede na leto 1990 in doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050. Načrt je med drugim le potrdil že dlje obstoječo namero Evrope, da bo eden od stebrov evropskega energetskega prehoda vetrna energija. Vetrnice so lani proizvedle 16 odstotkov električne energije v Evropi, pri čemer je seveda večina prišla iz Severne Evrope - severne Nemčije, Danske in Švedske - ter iz Španije in Francije. 

Vetrnice, ki trenutno stojijo v Evropski uniji, imajo skupno instalirano moč okoli 170 gigavatov. Za primerjavo, slavni šesti blok Termoelektrarne Šoštanj ima moč 0,6 gigavata. A tudi ta zelo velika infrastruktura je majhna v primerjavi s tem, kar načrtujejo za prihodnost. Evropska unija želi spodbuditi izgradnjo 450 gigavatov vetrnih kapacitet. To je toliko, kot je trenutno v Evropi vseh fosilnih elektrarn. Takšna širitev je povezana ne zgolj z visokimi stroški, ampak tudi drugimi izzivi. 

Za začetek moramo razlikovati med instalirano močjo energetskih objektov in električno energijo, ki jo ti proizvedejo. Moč pove, koliko električnega toka elektrarna v danem  trenutku zagotavlja v omrežje. Klasična elektrarna na premog ali nuklearka lahko večino časa deluje pri maksimalni moči. Moč vetrne elektrarne pa je seveda odvisna od moči vetra. V optimalnih pogojih bo res proizvajala instalirano moč, a večino časa bo delovala s precej manjšo močjo. V povprečju tudi na dobri prepišni lokaciji vetrna elektrarna deluje s tretjino instalirane moči. Povedano drugače, vetrna elektrarna, ki ima enako moč kot premogovna ali jedrska, bo v enem letu proizvedla le tretjino električne energije, ki bi jo proizvedli drugi dve. 

A sistem elektrodistribucije ne temelji na proizvodnji električne energije, temveč na moči. Seštevek vseh obremenitev v električnem omrežju, to je vseh naprav, priključenih v električno omrežje, mora biti v vsakem trenutku enak moči vseh elektrarn na tem omrežju. Države so zato povezane v večja omrežja, v katerih si to nalogo delijo. Izziv pri upravljanju omrežja predstavljata nihajoča poraba ter nezanesljivost virov v omrežjih. To na primeru Nemčije razloži Rafael Mihalič s Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Izjava

Tradicionalni sistemi oskrbe z elektriko temeljijo na močnih centraliziranih generatorjih energije, torej velikih elektrarnah. Te so, če je le mogoče, postavljene blizu večjih središč prebivalstva in industrije. Obnovljivi viri energije so v tem pogledu precej nekompatibilni s tovrstnim energetskim sistemom. So precej bolj razpršeni, poleg tega je njihova geografska postavitev odvisna od vremenskih dejavnikov, ne pa človeškega načina življenja. Težave na Švedskem povzame Simon Waker iz nevladne organizacije Ecomodernista na Švedskem.  

Izjava

Švedska ima sicer že zdaj električno omrežje, ki za proizvodnjo električne energije v ozračje izpusti zelo malo ogljikovega dioksida. Trenutno tam za vsak kilovat električne energije izpustijo 44 gramov ogljikovega dioksida, v Nemčiji pa, kljub temu da je danes vetroven in sončen dan, več kot 250 gramov, več tudi kot v Sloveniji, kjer jih izpustimo nekaj čez dvesto. Zelo zeleno omrežje imata še Norveška in Francija, kjer ti izpusti znašajo okoli 30 gramov na kilovatno uro. Norveški to uspeva zaradi velikega števila hidroelektrarn, Franciji pa zaradi nukleark. Švedska je nekje vmes, saj ima precej tako vodne kot jedrske energije. O tem, kako je Švedska pred štirimi desetletji opravila svojo prvo energetsko preorazbo, Waker. 

Izjava

Pred dobrim desetletjem je Švedska začela veliko vlagati v obnovljive vire energije. Zaradi severne lege Švedske sončna  energija seveda ni bila možnost. Država se je zato oprla predvsem na les in veter. 

Izjava

Švedska je bila pri gradnji elektrarn na obnovljive vire precej uspešna. Po številu vetrnic in v njih proizvedeni elektriki je med vodilnimi na svetu. Vendar se je soočala tudi s težavami. Prva je ta, da je večina vetrnic postavljenih daleč na severu države, medtem ko je največ prebivalstva na jugu.

Izjava

Spremenljivost vremenskih razmer pa je povzročila tudi velika nihanja na trgu cene elektrike. 

Izjava

Za gradnjo večjega števila vetrnic je še hujša ovira kot denar trenutno umeščanje potrebnih objektov v prostor. Ugovori lokalnih prebivalcev so tako skoraj povsem ustavili rast vetrnic v Nemčiji. Zagovorniki vetrne energije pa so bili prejšnji teden prav tako močno razočarani, ko je francoski parlament odobril zakon, ki omogoča županom, da soodločajo o postavitvi vetrnic v njihovih občinah in jo tudi preprečijo.  Vetrnice se deloma temu lahko izognejo s postavitvijo v morju. Takšne lokacije, predvsem v Severnem morju, so v Evropi primerne tudi zaradi ugodnih vetrovnih razmer. Teh vetrnic je na severnih in zahodnih obalah Evrope že precej, obeta pa se jim še bolj številčna rast. Danska na primer načrtuje polje s kapaciteto 10 gigavatov. Prva faza, med katero bo postavljena zgolj tretjina projekta, pa bo stala 30 milijard evrov. Francija načrtuje postavitev 40 gigavatov vetrnic v morju. A tudi zanje je treba postaviti velike daljnovode, ki jim ljudje praviloma prav tako nasprotujejo. Tako se je že praktično ustavila gradnja petih daljnovodov, ki nosijo elektrijo iz severa Nemčije na jug.

Ambiciozna gradnja vetrnic je torej vse prej kot enostavna rešitev za razogljičenje omrežja. Države, ki so v svoje sisteme uvedle veliko vetrne energije in sonca, se danes v Evropi zanašajo na ostale evropske države, da jim priskrbijo elektriko v času neugodnih vremenskih razmer. Te seveda za pravo ceno to z veseljem storijo. A elektrika iz teh virov in pogoji trgovanj, ki zahtevajo od upraviteljev omrežja nujni odkup, hkrati v ugodnih razmerah zbijejo ceno pod ničlo in s tem ogrožajo ekonomsko preživetje tistih kapacitet, ki so v omrežju najbolj zanesljive. Osnovna težava je v tem, da ko lastniki, lobisti ali drugi politični podporniki gradnje vetrnic trdijo, da je to najcenejši vir elektrike, ne upoštevajo vseh stroškov tega, da vsakič, ko obrnemo stikalo, zasveti luč.