Vojna v Ukrajini

Audio file
Rusija je napadla Ukrajino
Audio file
24. 2. 2022 – 11.30
Pogovor o tem, kaj se je zgodilo v prvih urah Ruskega napada na Ukrajino

Prebivalci Ukrajine so se v četrtek zjutraj zbudili v vojno. Rusija je okoli 5. ure po lokalnem času z več strani napadla Ukrajino. Ta je že ob polnoči razglasila izredne razmere. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je včeraj zvečer odredil splošno mobilizacijo in moškim v starosti med 18. in 60. letom prepovedal zapustiti državo. Nekaj manj kot dvesto tisoč ruskih vojakov je napadlo iz Belorusije, Rusije in s Krima. Ruska vojska je napadla tudi iz zraka, kjer so z letali bombandirali letališča po vsej državi. Po besedah ukrajinskega notranjega ministra so do danes zjutraj bombardirali že več kot 30 mest, prvi dan spopada pa naj bi umrlo 137 Ukrajincev. Prebivalci so se začeli množično umikati iz države, predvsem iz prestolnice Kijev. Po podatkih Združenih narodov jih je to storilo okoli sto tisoč. Ukrajino sicer poseljuje nekaj več kot 44 milijonov ljudi.

Boji so že danes dosegli tudi prestolnico Kijev, od koder poročajo, da so ruske enote že dosegle obrobje mesta.  Zelenski za zdaj ostaja v Kijevu, kjer se po njegovih besedah nahajajo ruske diverzantske skupine, ki naj bi mu stregle po življenju.

Audio file
17. 12. 2021 – 17.00
Kdo se pripravlja na vojno v Ukrajini?
Ukrajinsko-ruski medsosedski spori trajajo že več kot desetletje, dodatno pa so se zaostrili lani, ko je Rusija začela z napotovanjem vojske na mejo z Ukrajino. Srčika spora je geopolitični položaj Ukrajine. Po prevratu, po katerem so oblast v Kijevu prevzele Rusiji nenaklonjene politične sile, sta pokrajini Doneck in Lugansk v regiji Donbas na vzhodu Ukrajine leta 2014 razglasili samostojnost. S tem so se začeli tudi večletni spopadi med ukrajinsko vlado in proruskimi separatisti, ki so začasno prekinili z doseženim premirjem in so nato ponovno eskalirali lani. Vrh so napetosti dosegale ta teden, ko je Rusija pokrajinama uradno priznala samostojnost in potem na pisno prošnjo voditeljev tako imenovanih ljudskih republik vojaško posredovala. Vojaška operacija, kot jo imenuje ruski predsednik Vladimir Putin, se je začela z govorom, ki so ga predvajale ruske državne televizije. Več o govoru in njegovem namenu razloži Samuel Greene, direktor Inštituta za ruske študije na King’s College London.

Izjava

Ben Aris, urednik bne IntelliNews, pa pove, da invazija ni bila nepričakovana in da se je Rusija nanjo pripravljala več let.

Izjava

Putin je dal jasno vedeti, da zahteva, da se Nato ne širi več proti vzhodu. Nekdanji predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbačov se je tega dogovoril že leta 1990, a Nato je dogovor prekršil. Putin je tako zahteval, da se obljube zapiše tudi pisno. Aris razloži potek pogajanj glede Putinovih zahtev.

Izjava

Po besedah Arisa se je Putin tako za invazijo odločil, ko je postalo jasno, da manevrskega prostora za pogajanje ni več. 

Izjava

Rusko-ukrajinski spori kot rečeno trajajo že vrsto let, a vrelišče so dosegli prav ta teden. Časovnico je vseskozi obvladoval ruski predsednik. Aris odgovarja, zakaj je do spopadov prišlo prav sedaj.

Izjava

Aris kot pomemben vidik označuje tudi politično dogajanje v Evropski uniji, predvsem v Nemčiji kot vodilni članici.

Izjava

Kljub temu da so Putinove zahteve pretežno zadevale vprašanje širitve Nata, Greene meni, da je Rusiji večjo geopolitično grožnjo predstavljala Evropska unija.

Izjava

Donbaški pokrajini, katerih prošnji za vojaško posredovanje lahko interpretiramo kot povod za vojno, sta sicer že dlje časa pod močnim ruskim vplivom. Rusija na tem območju od leta 2019 izvaja politiko pasportizacije. Tako prebivalcem, ki so pod nadzorom proruskih separatistov, izdaja potne liste. Ti jih sprejemajo predvsem zaradi ekonomskih interesov, saj jim Ukrajina ne izplačuje pokojnin in socialnih transferjev ter so tako dejansko odvisni od ruske pomoči. Profesor na Inštitutu Maxa Plancka Christian Marxsen pojasni, zakaj je to problematično z vidika mednarodnega prava.

Izjava

Ruske sosede ta politika moti predvsem zato, ker ima Rusija hkrati javno deklarirano politiko, da bo branila svoje državljane tudi zunaj meja Ruske federacije.

Izjava

Ni povsem jasno, kaj želi Putin s to tako imenovano vojaško operacijo doseči. V svojem govoru govori o demilitarizaciji in denacifikaciji Ukrajine, ki naj bi izvajala genocid. A se dejansko ne izjasni, kaj je končni cilj Rusije. Aris vidi tri možne cilje.

Izjava

V govoru Putin pove tudi, da bo vsakršno vmešavanje tretjih držav za te države pomenilo posledice, ki jih zgodovina še ne pomni, s čimer domnevno namiguje na uporabo jedrskega orožja. Aris tako realnih možnosti, da bi v vojno vstopile zahodne države, ne vidi.

Izjava

Edini način, s katerim zahodne države poskušajo vplivati na Kremelj, so tako sankcije, ki bi prizadele rusko gospodarstvo in oligarhe, ki naj bi imeli vpliv na rusko politiko. Z dobro merjenimi sankcijami želijo ZDA, Evropska unija, Združeno kraljestvo in mnoge druge države prisiliti Rusijo, da konča to vojno. Greene o sankcijah.

Izjava

Rešitev za Rusijo vidi Greene v tesnejšem zavezništvu s Kitajsko, ki pa morda ne bo zadostovalo.

Izjava

Zahod pa ni edini, ki lahko igra to igro. Predvsem Evropa in njeno gospodarstvo sta namreč močno odvisna od dobave ruskega plina. Približno 40 odstotkov zemeljskega plina, ki ga porabi Evropa, prihaja iz Rusije. Greene pravi, da je to as v Putinovem rokavu.

Izjava

Druga pomembna surovina, ki je lahko dvorezen nož za obe strani, je pšenica. Ukrajina in Rusija sta veliki pridelovalki pšenice, ki oskrbujeta Evropo in Bližnji vzhod. Kot meni Aris, bi lahko vojna v Ukrajini povzročila velik pretres na trgu pšenice, kar bi imelo vpliv v številnih državah.

Izjava

Čeprav de facto v spopadu sodelujeta le Rusija in Ukrajina, je stran izbral praktično celoten svet. Medtem ko so se Evropska unija, ZDA, Združeno kraljestvo, Japonska, Avstralija in mnoge druge države postavile na stran Ukrajine, lahko Rusija računa predvsem na Kitajsko, ki je sicer v diplomatskem odzivu pozvala obe strani k umiritvi razmer in za spopad obtožila ZDA, Venezuelo, Severno Korejo, Sirijo in Belorusijo. Prav slednja je pomembno vlogo odigrala pri napadu, saj je Rusiji omogočila napad s svojega ozemlja. Njeno vlogo in morebitne posledice zanjo pojasni Greene.

Izjava

Na vprašanje za milijon dolarjev, kdaj se bo vojna končala, ne zna odgovoriti nihče. Je pa že sedaj jasno, da bo pustila posledice na evropski celini. Greene tako o posledicah.

Izjava

Ruska invazija ni presenetila le prestrašenih Ukrajincev, ki so jih predramile eksplozije in sirene za nevarnost, temveč tudi mnoge politične analitike, med drugim tudi Greena. Ta pojasni, v kateri dve glavni smeri je šel razmislek.

Izjava

Vojna je osvetlila vso šibkost mednarodnega prava. To bi v osnovi moralo varovati manjše pred večjimi in šibkejše pred močnejšimi. Za vse naj bi veljalo enako. V zahodnem svetu, kjer radi izvažajo demokracijo in s tem vladavino prava, kot demokrati zahtevajo spoštovanje pravil od vseh igralcev. Dogovore, ki jih radi selektivno izbirajo v skladu z lastnimi interesi. Kot že velikokrat pa tudi danes v Ukrajini šteje v prvi vrsti moč.

Kultivator je pripravil Blaž.

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Komentarji

Anonymous / 14. April 2025 / 8.35

Banderovci so ukrajinska različica naših domobrancev, torej nacističnih kolaborantov, ki so med 2. Sv. Vojno v taborišča smrti trpali slovence in slovansko občestvo vobče.

Levici, SD, Gibanju Svoboda, torej samoproklamirani levici, naslednici zapuščine NOB, za vse to dol visi. Rade volje bodisi molči o nacistični prezenci v Ukrajini, bodisi to prezenco neposredno poveličuje in meče na piedestal borke za "svobodno" in "demokratično" Ukrajino, ki je talka zahodnih korporativnih psihopatov in njihovih političnih marionet. Isto, kot sta bila Hitler in Mussollini.

Levičarsko cmizdarjenje nad "belogardistom" Janšo, ki na vsak način poskuša relativizirat pomen NOB, in partizansko-socialistične revolucije, je v luči teh dejstev popolnoma protislovno in s tem brezpredmetno dejanje.
Za Janšo dobro vemo, kje stoji.

Velik bolj pa je zaskrbljujoče, da politično nerazgledanim in naivnim anti-janšistom ni jasno, kako njihovi progresivni idoli kvalitativno niso pretirano različni od pozicij SDS, razen kar se tiče nepomembnih kulturnih tematik. To je zato, ker so formalno gledano polni ust radikalne, pro delavske retorike. V praksi pa podpirajo reakcijo.

Globalistični, mehki levičarji so s tem bistveno bolj zahrbten fenomen kot transparenten janšizem. So način demilitarizacije levice z vlivanjem upanja v lažno alternativo. Kot vidimo, je to pri slovenskem narodu po vseh teh letih še vedno problem.

Stranka, ki se ne postavlja po robu mednarodnemu razmerju moči, ki deluje v prid zahodne unipolarne hegemonije in pa spletkam varnostno-prisilnih kapacitet tega reda pač ni zares anti-režimska politična alternativa.

Videno že stokrat tekom let, sploh na kolektivnem zahodu, kjer so skozi čas vzniknile številne kvazi leve stranke, ki so na koncu dneva zgolj opora silam reakcije.

Npr. Francoski "komunisti" so na zadnjih volitvah vrgli puško v koruzo in ljudem svetovali naj volijo rusofoba Makrona, ki nas vodi v tretjo svetovno vojno z Rusijo, samo da ne bi zmagala Marine Le Pen. Demokratični socialisti amerike so od nekdaj podmladek Demokratske stranke in tolerirajo njene zlobne podvige po celem svetu. Levica še naprej vztraja pod Golobovem režimu, ki financira imperializem, čeprav je polna ust o nebulozni pravičnosti, itd...

Imeli bomo od režima neodvisno, pro delavsko stranko, ali pa je pač sploh ne bomo imeli. Ker bo ta stranka samo še ena v vrsti prodanih pozerk, ki služijo kapitalu in imperializmu.

Anonymous / 24. Julij 2025 / 16.53

Prispevek, ki sem ga spisal za RŠ, pa očitno ne bo objavljen, ker sta se tako odločila CIA pa Mossad.

UKRAJINA: ŽARIŠČE NOVEGA FAŠIZMA

Še dandanes ne mine dneva, ko nas kar se tiče ukrajinskega konflikta ne bi bombardirali z raznoraznimi polresnicami in navadnimi lažmi. Vse odkar je februarja pred več kot tremi leti ruski predsednik Vladimir Putin napovedal Posebno vojaško operacijo in se je ruska vojska spopadla z ukrajinskimi oboroženimi silami, najbolj etablirane veje zahodnih ideoloških aparatov v neskončnost reciklirajo steklo rusofobno propagando, primerljivo z nacističnim demoniziranjem Sovjetske zveze in komunizma med drugo svetovno vojno. Tako v tujih kot domačih medijih lahko zasledimo za lase privlečene teze, da je Rusija vojno pričela neizvano in da si Putin želi obnoviti ruski imperij ali pa sovjetsko zvezo.

Vsem tem pozicijam je skupno predvsem naduto moraliziranje brez ozira na geopolitično in zgodovinsko realnost. Ameriški pisatelj in raziskovalec Benjamin Abelow, avtor dela Kako je zahod pripeljal vojno v Ukrajino skupaj s prominentnim ameriškim geopolitikom Johnom Mearsheimerjem ugotavlja, da je ukrajinski konflikt v prvi vrsti produkt nadaljevanja zahodne jastrebske politike do Rusije po zlomu sovjetskega socializma. Kljub temu, da Rusija od takrat naprej v verigi svetovnega kapitalističnega sistema zavzema pol periferno vlogo, gre zahodnim imperialističnim avtoritetam v nos dejstvo, da je pod Putinom deloma nacionalizirala ključne panoge in surovine, ki jih je njegov predhodnik Boris Jelcin v 90. letih s pomočjo svoje kompradorske buržoazije izvažal v tujino.

Ekspanzija NATO pakta proti ruskim mejam vse od padca Sovjetske zveze, podrejanje Ukrajine zahodnim korporacijskim interesom, odstopanje zahoda od pomembnih hladno vojnih mirovnih sporazumov z Rusijo, izvajanje vojaških vaj s simulacijo napada na Rusijo v njej mejnih članica, predvsem pa militariziranje nacifašističnih elementov proti ruski etnični manjšini in tako dalje. Vse to za poznavalce osnovnošolske zgodovine pravzaprav ni nič novega. Zahodni imperij podobno taktiko ubira proti vsakršnemu režimu, ki se ne pokorava diktatu dolarja. Če ne zlepa, pa zgrda.

V nasprotju z blebetanjem režimskih medijev in politikov, ki očitno trpijo za sindromom zlate ribice, zajeten del predvsem zahodne populacije pa kot pridna ovčica kima prividom svojih gospodarjev, se vojna v Ukrajini ni začela pred tremi leti, ampak leta 2014, čeprav njene dejanske korenine segajo v obdobje med drugo svetovno vojno. V letih 2013 in 2014 se je Ukrajini pripetil Euromajdan. Zahodni mainstream mediji so ta dogodek opisovali kot suveren izraz volje ukrajinskega ljudstva, ki se je v želji po priključitvi “demokratični EU” protestno zoperstavil ruskemu vplivu v državi. Danes vemo, da je ta teza daleč od resnice. Kot so z obsežnimi raziskavami dokazali novinarji pri neodvisnem mediju GrayZone so zahodne varnostno obveščevalne strukture skupaj z Obamovo administracijo takrat močno vplivale na izzid dogodkov. Financirale so nevladne organizacije, odgovorne za širjenje rusofobne propagande, predvsem pa skrajno desne, nacistične grupacije in stranke kot so Desni Sektor, Svoboda, Azov Bataljon in Mizantropična Divizija, ki so zrežirale poboj protestnikov pred Hotelom Ukrajina in ga naprtile vladnim silam predsednika Viktorju Janukoviču. Zaradi incidenta je ta bil primoran odstopiti.

Janukovič je kot demokratično izvoljen predsedniški kandidat nasledil Viktorja Juščenkota, ki se je pri spopadanju s krizo v državi lotil neoliberalnih ekonomskih reform po nareku Mednarodnega denarnega sklada. Rezultat tega je bila pavperizacija in prekarizacija ukrajinskega proletariata. V nasprotju s tem se je Janukovič obrnil k ruskim sosedom, ki so mu v zameno za primarne surovine kot so plin in rudnine ponudili poslovni model brez strukturnega prilagajanja ukrajinske ekonomije. Seveda to ni bilo všeč zahodnim upnikom, ki območje Ukrajine smatrajo za svojo interesno sfero.

Skrajno desne, nacifašistične formacije, ki so spodnesle stolček Janukoviču, so kmalu po prihodu njegovega naslednika Petra Porošenka postale integrirane v uradno ukrajinsko vojsko- ukrajinske oborožene sile. Te grupacije ne skrivajo svoje pripadnosti- ponašajo se z nacistično simboliko, pozdravi in rituali. Sodobni ukrajinski neonacizem je neposredni potomec banderizma, krvave ideologije kolaboranta Stepana Bandere. Bandera je na območju Ukrajine med drugo svetovno vojno pomoril na sto tisoče judov, poljakov, rusov in drugih etničnih skupin, ki niso ustrezala viziji rasne čistosti tretjega rajha. Največja ironija pri vsem tem je dejstvo, da so nemški nacisti ukrajince in vse slovanske kolaborantske entitete smatrali za bitja, manj vredna od živali. Vzklik “Slava Ukrajini!” je ukrajinska različica ustaškega pozdrava “Za dom spremni!” ali pa klasičnega nacističnega pozdrava “Sieg Heil!”. Ukrajinski kolaborantski pozdrav je zaradi medijskega dezinformiranja postal normaliziran do te mere, da se ga poslužujejo še nadobudni liberali, ki se sicer zmrdujejo ob omembi ustaškega pevca Thompsona ali pa domobranca Janeza Janše. Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, kako so te liberali popolnoma protislovna bitja.

Evromajdan je v zgodovini kvazi samostojne Ukrajine odprl pot tedaj nevideni meri nasilja do zajetne ruske etnične manjšine, ki živi predvsem v Donbasu. Spomnimo na primer na nacistični požig sindikalnega doma v Odesi, kjer je življenje izgubilo okoli 50 rusko govorečih. Na vzhodu države se je vnela srdita vojna, v kateri je umrlo okoli 4000 ruskih civilistov. Preden nas na Radio Študent označite za dežurne ruske propagandiste te informacije izbrskajte kar pri imperialistih samih. Po poročanju Združenih narodov in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE), zahodnih institucij, ki nikakor nista naklonjeni Ruski federaciji, so ukrajinske nacistične paravojaške formacije v režiji z NATO velikaši v Donbasu zagrešile celo paleto zločinov proti civilistom. O temu, kako so ukrajinski neonacistični bataljoni skupaj z islamističnimi fundamentalisti harali po civilih je spregovoril tudi Sergej Litvinov, poveljnik nacističnega bataljona Dnepr 1.

Kijevski režim pod Porošenkom je sprejel totalno politično blokado Donbasa. Z aktom dekomunizacije je Ruski etnični manjšini prepovedoval politično udeleževanje. Prepovedoval je ruščino, ki je najbolj govorjen jezik v državi. Nekaterim rusom je prenehal izplačevati plače in pokojnine. Donetsk in Lugansk sta obstala v času: država je popolnoma zamrznila tamkajšnje infrastrukturne projekte, ki jih zdaj nadaljuje Rusija. Tako na Krimu kot v Donbasu so ukrajinski fašisti odklapljali elektriko in vodo. Po definiciji poljskega pravnika Rafaela Lemkina poboji civilistov skupaj z opisanimi ukrepi tvorijo ključne značilnosti genocida. Zelenski se je v svoji kampanji zavzel, da bo v državi naredil mir, a je akte dekomunizacije še poglobil s prepovedovanjem komunističnih, delavskih gibanj in strank, denimo Donbaških rudarjev, ki so se zoperstavili fašizmu Kijevskega režima. Ruski in vobče nezahodni komunisti tako podpirajo intervencijo proti ukrajinskim fašistom.

Po pobudi Ruske federacije so leta 2014 in 2015 nastali mirovni sporazumi v Minsku. Sporazumi, ki so postali obvezujoči del ustave Združenih narodov, so ukrajinsko državo zavezovali, da spoštuje kulturno, jezikovno avtonomijo Donbasa in preneha z napadi na civilno infrastrukturo. Ukrajina se teh zavez ni držala. Najbolj očitno je premise sporazumov prekršila teden in pol pred začetkom Specialne vojaške operacije, ko so opazovalci pri OSCE zabeležili 6000 primerov kršitve prekinitve ognja s strani ukrajinskih oboroženih sil. Rusi so po vseh teh letih odgovorili, kakor so. Ko so marca 2022 rusi Zelenskega povabili za pogajalsko mizo, mu je Boris Johnson preprečil pogajanja. Toliko o mitu agresivne, zavojevalske Rusije.

Ukrajinski konflikt, ki je proksi vojna med imperialističnim zahodom in Rusko federacijo je prvovrstni primer fašizacije kapitalizma. Genocida v Donbasu in Gazi sta produkta ena in iste zahodne politične elite, naperjene proti poskusom suverenizma in samoodločbe multipolarnih sil. Te zahodne elite, na primer Ursula Von der Leyen ali pa Analena Baerbock so neposredni potomci nacistov. Te potomce zasledimo tudi v vrstah NATO vodstva in ameriške Osrednje obveščevalne agencije, torej pri akterjih, neposredno odgovornih za vojno. Dolžnost nas slovencev je, da prekinemo sodelovanje s korumpiranimi projekti globalističnih elit kot sta EU ali pa NATO. Samo tako bomo lahko postali resnični zavezniki anti-imperialističnih držav Globalnega juga.

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

Napovedi