V tokratnem Kultivatorju smo obravnavali načrte evropskih držav za premeščanje prosilcev za azil v Afriko. Po takem načrtu slovi Združeno kraljestvo, ki je aprila lani z Ruando sklenilo sporazum o premeščanju beguncev. Ravno prejšnji teden je britansko vrhovno sodišče razsodilo, da načrt ni legalen.

A Združeno kraljestvo ni edina zahodna država, ki migrante želi deportirati v afriške države. K podobnemu načrtu na predlog koalicijskih liberalcev se je v koalicijski pogodbi zavezal tudi nemški kancler Olaf Scholz. Pred dvema tednoma se je s Suello Braverman, nekdanjo britansko notranjo ministrico, sestal njen avstrijski kolega Gerhard Karner. Suella Braverman je postala nekakšen simbol zahodnjaške gonje nad migranti, saj je načrt premeščanja v Ruando opisala kot »svoje sanje in obsesijo«.

Očitno je torej, da se tudi migrantom v Avstriji ne obeta nič dobrega. Raziskali smo, kaj nelegalnost britanskega načrta pomeni za protimigrantski kolegici Avstrijo in Nemčijo. Poleg pomena velikopoteznih načrtov deportacij v tretje države smo se posvetili tudi manjšim pilotnim projektom, ki jih izvajajo protimigrantske vlade. 

Govorili smo z Yasho Maccanicom iz britanske nevladne organizacije Statewatch, z Lukasom Gahleitner-Gertzom iz avstrijskega informacijskega centra za migrante Asylkoordination in z Judith Wiebke iz nemške organizacije Proasyl.  

Foto: Banksy, Flickr, CC BY 2.0 DEED.