V zraku so ... delci
Ob nedavni predstavitvi projekta sežigalnice odpadkov v Ljubljani je Zdravniška zbornica opozorila, da bi sežiganje odpadkov v slabo prevetreni kotlini kakovost zraka dodatno poslabšalo ter ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice. Kot so navedli zdravniki, je koncentracija strupenih in rakotvornih delcev s premerom dva in pol mikrometra v Ljubljani že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije.
Svetovna zdravstvena organizacija je sicer prav lani sprejela strožje smernice, ki državam priporočajo, naj znižajo dovoljene koncentracije škodljivih delcev v zraku še bolj, kakor zapoveduje trenutna evropska zakonodaja. Evropska direktiva o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo iz leta 2008 namreč temelji še na smernicah Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2005. Posledično so tudi zakonodaje držav članic na tem področju milejše od novih priporočil Svetovne zdravstvene organizacije. Komentira Tomaž Gorenc, direktor Inštituta za zdravje in okolje.
Gorenc nadaljuje o različnih vplivih specifičnih delcev v zraku na zdravje ljudi.
Onesnaženje torej ne nastopa le v obliki vidnih delcev, pač pa celo in predvsem v obliki nevidnih delcev. Od kod ti prihajajo in kakšne lastnosti imajo, opiše Jaroslav Škantar z Elektroinštituta Milana Vidmarja.
Koncentracije delcev po državi meri Agencija Republike Slovenije za okolje, krajše ARSO. Nedavno je za posodobitev merilnih mest v okviru projekta Sinica dobila več kot šest milijonov evrov. Projekt je financirala Evropska unija prek Kohezijskega sklada. Namen projekta opiše Janja Turšič z ARSA.
Mreže so nadgradili v Ljubljani, Mariboru, na Krvavcu, v Zagorju, Hrastniku, Trbovljah, Murski Soboti, Kopru in na drugih lokacijah. Nova stalna merilna mesta so postavili v Ljubljani, Murski Soboti, Celju, in Novi Gorici. Za kakovostne podatke je nujno, da so postaje dalj časa na istem mestu, kar omogoča spremljanje trendov. Turšič pojasni, katere postaje so se vendarle premaknile in katere so bile postavljene na novo.
Ker je zrak v različnih okoliščinah različno obremenjen, obstajajo merilne postaje različnih vrst. Turšič.
Kakšne so posledice, če je mejna vrednost delcev presežena?
Ali je doseganje nižje ravni izpustov od predpisanih že dovolj za zagotavljanje javnega zdravja? Odgovarja Gorenc.
Škantar podobno meni, da obstoječe direktive ne zapovedujejo dovolj strogega reguliranja škodljivih delcev v zraku.
Arso je v okviru projekta Sinica merilnike opremil z novo tehnologijo, ki uvaja naprave, namenjene spremljanju večje raznolikosti snovi. S tem so postavili bazo emisij glede na njihov izvor, kar omogoča tudi bolj usmerjene ukrepe.
Ali lahko torej, glede na trenutno onesnaženost zraka in glede na zastarelost evropskih direktiv, v Ljubljani na zdravju neškodljiv način postavimo sežigalnico odpadkov?
V okviru projekta Sinica so sicer uspeli modernizirati opremo in povečati spekter informacij, do katerih lahko ARSO dostopa. In čeprav je to samo po sebi dobra stvar, se je treba vprašati, ali jim je uspelo izpolniti drugi del namena projekta, ki je pokrival ozaveščanje ljudi o slabi kakovosti zraka. Janja Turšič z ARSA je mnenja, da je dovolj, da imajo ljudje do podatkov dostop, saj bodo potem svoje obnašanje prilagodili situaciji, ki jo merilne naprave sporočajo. A četudi bi se posameznik uspel izogniti vsem škodljivim lokacijam in bi vestno spremljal grafike na spletni strani ARSA, to zaradi vplivov, ki jih zakonodaja ne regulira, še ni prava obramba pred škodljivimi posledicami onesnaževanja.
Oddaja je nastala v okviru projekta Evropa na mojem pragu, ki ga sofinancira Evropska komisija.
Mnenja v oddaji ne odražajo mnenj Evropske komisije, slednja pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.
Več na www.europeinmybackyard.org
Dodaj komentar
Komentiraj