Pred na današnji dan natančno 25 leti na v zgodovini naroda pravzaprav edino plebiscitarno nedeljo volilno telo ni bilo v dvomih, kako na voliščih po vsej državi odgovoriti na vprašanje: Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Kljub temu da Slovenija že dolgo ni več ne samostojna in ne neodvisna je po javnomnenjskih anketah plebiscit o njeni samostojnosti, za katerega je 23. decembra 1990 glasovalo 1.289.369 volivk in volivcev oziroma 88,5 odstotkov vseh takrat volilnih upravičencev, pri slovenski javnosti za razliko od domače države in demokracije še naprej dobro zapisan. Toda gre le za zgodovino. Samostojna sedanjost in državnost se v tovrstnih anketah merjenja zadovoljstva domačega volilnega telesa, ki sicer ostajajo politični modus operandi delovanja in sprejemanja demokratičnih odločitev tudi aktualne koalicije in vlade Mira Cerarja mlajšega, ocenam plebiscita pač nepovratno in nikoli več ne moreta niti približati.

Je pa zato obujanje spominov na te prelomne trenutke slovenskega političnega osamosvajanja gotovo letos ne glede na jubilejnost tega četrt stoletja starega dogodka, ko so se volivke in volivci pravzaprav edinokrat res tako enotno strinjali vsaj o nečem, saj je bila ta še zmeraj visoka enotnost že vendarle bistveno manjša pri vprašanjih, ki so pripeljala do tega, da ta ni več ne samostojna in ne neodvisna država, še nekoliko intenzivnejše tudi po zaslugi zadnjega postreferendumskega rezultata. Ne glede na to, da so v predplebiscitnih letih in procesih za demokratizacijo domače družbe slovensko državo osamosvajali tudi istospolno usmerjeni sodržavljanke in sodržavljani, tudi 25 let po plebiscitu in 24 let po splavitvi prve Ustave po volji demokratične in s svojo lastno normalnostjo obremenjene večine ostajajo manj enaki in brez heteroseksualnim parom pripadajočih pravic iz tako imenovane zakonske zveze.

Ker so sicer rezultate plebiscita uradno za vsak slučaj razglasili šele na dan po Božiču oziroma tri dni kasneje, Dan samostojnost in enotnosti uradno praznujemo 26. septembra. Da pa domači očetje in matere naroda ter vso njihovo politično potomstvo za razliko od preostalega plebsa ne bi kar tako ostali brez dneva pobožičnega počitka, bosta že danes potekali tudi slavnostna seja Državnega zbora in državna proslava v nedrjih Cankarjevega doma, na kateri bo slavnostni govornik predsednik, toda ne države, vlade ali državnega zbora, pač pa Ustavnega sodišča, kot v zadnjem času pa le glavnega odločevalca v najširše možnem spektru povsem vsakdanjih ali najvišje državniških reči.

Ne glede na to kaj bo danes navzočim v ljubljanskem Cankarjevem domu kot slavnostni govornik na državni proslavi dneva samostojnosti in enotnosti povedal predsednik Ustavnega sodišča, a v preteklosti tudi politično aktiven krščanski demokrat Miroslav Mozetič, bo v novejšo politično zgodovino ostalo zapisano, da je nedeljski referendum, s katerimi pravice isto in hetero spolnih parov ostajajo neizenačene, kljub zadnjim spremembam Ustave s tesno večino 5 proti 4 omogočilo prav Ustavno sodišče. Ne glede na razprave, da bi v tovrstnih zadevah tudi ustavni sodniki morali izkazati malo da ne plebiscitarno enotnost, bo golo dejstvo ostalo tudi to, da je bilo za referendum vseh 5 moških ustavnih sodnikov, vse preostale 4 ženske sodnice pa so bile proti.

Slovenija je tako danes daleč od plebiscitarne enotnosti pri pravzaprav kateremu koli za prihodnost in demokratično sedanjost ključnemu vprašanju. Toda tako to gre. Vsa vprašanja, s katerimi se dandanes soočamo, so pač mnogo kompleksnejša in zahtevnejša od vprašanja, ali naj bo po več letih trajajoče moja dežela propagande Slovenija samostojna in neodvisna država. Zgodovinska izkušnja, po kateri smo po vstopu v Evropsko unijo in severnoatlantski pakt NATO pravzaprav že nesamostojna in odvisna država, kaže, da si je in da si bo samostojnost in neodvisnost potrebno ponovno izboriti.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem na 25 obletnico plebiscita in 24 obletnico prve slovenske Ustave z vprašanjem: Ali naj Slovenija ostane nesamosatojna in odvisna država? v zobeh poskrbel Tomaž Z.